Jedro

Sodnega pisanja, ki je vsebovalo tožbo in poziv toženi stranki za odgovor na tožbo, ni bilo mogoče osebno vročiti toženi stranki, zato je bilo na njenih vratih puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, saj je vročevalec ugotovil, da nima hišnega predalčnika. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila v predpisanem roku in ker nima hišnega predalčnika, se je pisanje vrnilo sodišču. Ob upoštevanju 4. odstavka 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne, pa po poteku 15 dnevnega roka, odkar je bil o vročitvi obveščen, je bila osebna vročitev toženi stranki opravljena po poteku 15-dnevnega roka od dneva obvestila o prispelem pisanju, to je 15. 5. 2015. Ker tožena stranka v roku na tožbo ni odgovorila, je izpolnjen (prvi) pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo: - ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 3. 2015 (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožeči stranki B. (pravilno: B.) B. delovno razmerje pri toženi stranki A. d.o.o. ni prenehalo in še vedno traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, in sicer do dneva izdaje te sodbe (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja, to je od 6. 4. 2015 dalje, do dneva izdaje te sodbe, kot da bi bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila, v roku 15 dni od izdaje sodbe, na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika C.C., D., E., ki ga ima pri F. banki d.d., številka ... (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 2.372,19 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti obvezne dajatve, toženi stranki pa izplačevati neto znesek povračila, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je dne 29. 6. 2015 izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker naj bi bili izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 318. člena ZPP, med drugim tudi, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor.

V konkretnem primeru je vročevalec ob poskusu osebne vročitve sodnega pisanja toženi stranki na naslovu G., E. očitno ugotovil, da naslovnik (tožena stranka) nima hišnega predalčnika, kar je navedeno tudi v izpodbijani sodbi (3. točka obrazložitve), to pa smiselno izhaja tudi iz tiskanega obrazca - obvestila o prispelem pismu z dne 29. 4. 2015, na katerem je vročevalec obkrožil zgolj besedi „na vratih“. V primeru, če tožena stranka nima hišnega predalčnika, bi moral vročevalec obvestilo z ustreznimi opozorili iz tretjega odstavka 142. člena ZPP pritrditi na vrata stanovanja. Vročevalec v konkretnem primeru na tiskanem obrazcu ni označil, da je obvestilo pustil na vratih stanovanja, saj sta obkroženi le besedi „na vratih“, vročevalec pa tudi sicer obvestila o prispelem pismu z dne 29. 4. 2015 ni mogel pustiti na vratih stanovanja (oz. poslovnega prostora), saj tožena stranka na naslovu G., E. nima niti stanovanja niti poslovnega prostora. Zato tudi ni nobenih vrat, na katerih bi bil naveden naziv tožene stranke ter na katerih bi lahko vročevalec pustil obvestilo. Ker tožena stranka na naslovu G., E. nima poštnega predalčnika, se je pošta ob poskusu vročitve tožbe vrnila sodišču prve stopnje z oznako, da je naslovnik (tožena stranka) neznan, kar je vročevalec z navedbo „neznan na tem naslovu“ celo izrecno navedel na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi z dne 15. 5. 2015. V konkretnem primeru bi sodišče prve stopnje vročevalcu moralo podati pojasnilo in navodila, kako je potrebno sodno pošiljko vročiti v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika. Navedenega sodišče prve stopnje ni izpolnilo, ampak je takoj po vračilu pošte s tožbo izdalo izpodbijano zamudno sodbo. V konkretnem primeru toženi stranki nedvomno ni bilo puščeno obvestilo o sodni pošiljki - tožbi s pozivom za odgovor - na vratih njenega stanovanja (oziroma poslovnega prostora), kot bi moralo biti skladno z določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP, saj tožena stranka vrat na naslovu G., E. sploh nima. Nedvomno pa naslovnik (tožena stranka) glede na to, da nima poštnega predalčnika, ni bil obveščen o tem, da se bo pisanje po preteku 15 - dnevnega roka za dvig sodnega pisanja vrnilo sodišču, kakor je to izrecno določeno v četrtem odstavku 142. člena ZPP. V spisu namreč ni nobene listine, ki bi izkazovala, da je bila tožena stranka obveščena skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP. Vročevalec obvestila o prispelem pismu z dne 29. 4. 2015 ni pustil na vratih stanovanja (ali poslovnega prostora) tožene stranke, saj tega ni označil na vročilnici, ampak je obkrožil zgolj besedi „na vratih“, tožena stranka pa ni dobila obvestila po četrtem odstavku 142. člena ZPP, da se je pismo s tožbo in pozivom na odgovor vrnilo na sodišče. Vročitev tožbe v odgovor ni bila opravljena pravilno, zato ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, je toženi stranki onemogočilo obravnavo pred sodiščem ter sta v konkretnem primeru nedvomno podani bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana kršitev iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitev iz 8. točke 2. odstavka istega člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Ugotovilo je, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba s pozivom za odgovor, vendar v danem roku na tožbo ni odgovorila. V zvezi z vročitvijo tožbe s pozivom toženi stranki, da nanjo odgovori, je zavzelo pravilno stališče, da je bila vročitev opravljena v skladu s predpisi, pri čemer se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 133., 139. ter 142. člena ZPP, ki urejajo vročanje pisanj pravnim osebam in podjetnikom posameznikom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo listine v spisu, izhaja, da v obravnavanem primeru sodnega pisanja, ki je vsebovalo tožbo in poziv toženi stranki za odgovor na tožbo, ni bilo mogoče osebno vročiti toženi stranki, zato je bilo dne 29. 4. 2015 na njenih vratih puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, saj je vročevalec ugotovil, da nima hišnega predalčnika. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila v predpisanem roku in ker nima hišnega predalčnika, se je pisanje 15. 5. 2015 vrnilo sodišču. Ob upoštevanju 4. odstavka 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne, pa po poteku 15 dnevnega roka, odkar je bil o vročitvi obveščen, je pravilno štelo, da je bila osebna vročitev toženi stranki opravljena po poteku 15-dnevnega roka od dneva obvestila o prispelem pisanju, to je 15. 5. 2015. Pravilno je ugotovilo tudi, da se je petnajstdnevni rok za odgovor na tožbo iztekel 1. 6. 2015, in da v tem roku tožena stranka na tožbo ni odgovorila, ter da je zato prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP izpolnjen.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe toženi stranki v odgovor. Zgolj dejstvo, da je vročevalec na obvestilu o prispelem pismu obkrožil le besedilo „na vratih“, ne pa tudi besedila na obrazcu „njegovega stanovanja“, ki se nanaša na zapis o tem, da je bilo dne 29. 4. 2015 na vratih puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik (to je tožena stranka) dvigniti, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ravnanja vročevalca. Iz tega zapisa na vrnjeni poštni pošiljki je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bilo obvestilo (ki vsebuje tudi opozorilo po 4. odstavku 142. člena ZPP) dne 29. 4. 2015 puščeno na vratih poslovnega prostora oziroma stavbe, v kateri se nahaja poslovni prostor tožene stranke, kar je v skladu s citirano določbo 3. odstavka 142. člena ZPP. Primer, ki ga omenja tožena stranka v pritožbi, je očitno drugačen od obravnavanega, ker je šlo za primer vročanja na stanovanju fizične osebe, obvestilo pa je bilo puščeno na vratih večstanovanjske hiše. Naslovnik, zlasti če je to pravna oseba, mora poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer sam trpi posledice, če je potrebno vročanje opraviti na način, ki ga določa zakon za primer, če hišnega predalčnika nima. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar velja zlasti za očitek, da bi moralo sodišče vročevalcu podati pojasnilo in navodilo, kako je potrebno sodno pošiljko vročiti, če naslovnik nima hišnega predalčnika, ne pa izdati zamudne sodbe po vrnitvi sodnega pisanja sodišču po izteku roka za dvig pošiljke. Iz določb 3. odstavka 142. člena ZPP namreč jasno izhaja, kako mora ravnati vročevalec v primeru, če naslovnik hišnega ali izpostavljenega predalčnika nima. Iz 4. odstavka istega člena pa izhaja, da se vročitev po 3. odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno z dnem poteka roka za dvig pisanja, če naslovnik, ki mu je bilo puščeno obvestilo o pošiljki z opozorili na posledice in določen rok za dvig pošiljke (kar je bilo v obravnavanem primeru izvedeno, kot je potrdil vročevalec na obvestilu o prispelem pismu – l. št. 10), pisanja ne dvigne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je nastopila fikcija vročitve v skladu s citiranimi določbami ZPP in po poteku roka za odgovor na tožbo izdalo zamudno sodbo.

8. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 3. 2015 in zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe, poleg tega pa je uveljavljala še reparacijski zahtevek ter plačilo odškodnine oziroma denarnega povračila v višini treh bruto minimalnih plač. Tožnica je v tožbi utemeljevala nezakonitost odpovedi z navedbami, da dejanski razlog za odpoved ni bil ekonomski razlog, saj je bilo poslovanje v spornem obdobju nadpovprečno uspešno, direktor pa je tožnici povedal, da bo potrebno v marcu 2015 zaposlitvi dodatne delavce. Razlog za odpoved je bila po tožbenih navedbah verjetno le ocena direktorja, da se tožnica kot natakarica pri delu oz. „v gužvi ne znajde najbolje,“ kar je povedal tožnici ob prisotnosti njene matere, taki oceni pa tožnica, ki je delavka z večletnimi izkušnjami v strežbi, nasprotuje.

9. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

10. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev (zlasti določbe 82. do 88. in 118. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2014 ter razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi nezakonite redne odpovedi ampak je trajalo do dneva izdaje sodbe (to je do 29. 6. 2015), tožeči stranki pa prisodilo denarno povračilo v znesku 2.372,19 EUR bruto (I. do IV. točka izreka zamudne sodbe).

111. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v teh sporih pa delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP, 41. člen ZDSS-1).