Jedro

V smislu drugega odstavka 59. člena ZUP je posebno pooblastilo za vložitev izrednih pravnih sredstev pooblastilo, ki je dano po zaključku upravnega postopka in gre torej za "drugo" pooblastilo, pri čemer pa mora biti seveda vsebina tega pooblastila taka, da zajema oziroma ne izključuje upravičenja odvetnika, da v imenu in za račun stranke vloži konkretno izredno pravno sredstvo. Pri tem pa po presoji sodišča ni treba, da je tako izredno pravno sredstvo v pooblastilu "izrecno navedeno", kajti zakon to zahteva le za pooblastilo dano osebi, ki ni odvetnik.

Pri tem pa v praksi tudi glede določbe drugega odstavka 95. člena ZPP, čeprav je praksa sodišča različna, vendarle prevladuje razlaga, da določba vložniku izrednih pravnih sredstev nalaga le predložitev novega pooblastila. Zahteva, da mora biti v pooblastilu za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki je novo, izrecno zapisano tudi, da je dano za vložitev (konkretno navedenega) izrednega pravnega sredstva v postopku pred Vrhovnim sodiščem, bistveno ne varuje stranke pred lastnimi prenagljenimi ali premalo premišljenimi procesnimi dejanji, kar je temeljni namen določbe drugega odstavka 95. člena ZPP. Potem, ko je postopek pravnomočno končan, za vsa procesna dejanja, ki jih še lahko opravi, odvetnik novo pooblastilo potrebuje samo za vložitev izrednih pravnih sredstev. Novo pooblastilo je potemtakem hkrati tudi posebno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-38/2019/14 z dne 30. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka izdaje odločbe št. 35105-38/2019/7, ki jo je dne 21. 6. 2019 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor (1. točka izreka) in zavrnila zahtevek tožnika za povrnitev stroškov (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da se predlog nanaša na uvedbo izrednega pravnega sredstva zoper navedeno odločbo, v drugem odstavku 59. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa je določeno, da mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti posebno pooblastilo. Ker je bilo k predlogu z dne 29. 7. 2019 priloženo splošno pooblastilo stranke odvetniku za zastopanje v upravnih in drugih postopkih, ki ne obsega izrecnega pooblastila za vložitev izrednih pravnih sredstev, je odvetnika pozval, naj vlogo dopolni s pooblastilom, ki bo v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUP in ga opozoril, da bo sicer vlogo zavrgel. Odvetnik mu je 22. 8. 2019 poslal novo pooblastilo, ki pa je prav tako splošno in se ne nanaša na vložitev izrednega pravnega sredstva. Zato je organ v skladu s šestim odstavkom 55. člena v zvezi z drugim odstavkom 56. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrgel. 3. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 59. člena ZUP, saj v njem ni mišljen poseben obrazec pooblastila. Ta določba pomeni, da pooblaščenec v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranke ne more zastopati na podlagi istega pooblastila, s katerim je stranko zastopal "v rednem" upravnem postopku. Stranka mora za vložitev izrednega pravnega sredstva predložiti novo pooblastilo in v tem smislu je to pooblastilo posebno, saj ni isto kot tisto, s katerim je pooblaščenec zastopal v rednem upravnem postopku. Da bi moralo biti pooblastilo za izredna pravna sredstva oblikovno ali kakorkoli različno od siceršnjega pooblastila oziroma, da se mora sklicevati na točno določen postopek z izrednim pravnim sredstvom, v zakonu ni določeno, kot je to na primer v 24. a členu Zakona o Ustavnem sodišču, ki izrecno predpisuje, da mora pooblaščenec predložiti pooblastilo, ki je dano posebej za postopek pred tem sodiščem. Četudi bi bilo mišljeno drugače, pa je besedna zveza "posebno pooblastilo" iz drugega odstavka 59. člena ZUP takšna pravna praznina, ki jo je treba razlagati v korist stranke, saj na tako odprto dikcijo ni mogoče "obešati" dodatnih pogojev. V obravnavanem primeru pa stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana odločba, sploh ni sodelovala in je bilo to pooblaščenčevo prvo procesno dejanje in ne nadaljevanje prejšnjih, tako da je lahko odvetnik predložil le eno pooblastilo, ki se s tem šteje kot posebno. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v odločanje upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo takšnemu stališču nasprotuje, saj meni, da lahko velja le za pravdni postopek, ker je dikcija Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tem delu drugačna, kajti drugi odstavek 95. člena zahteva, da odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev predloži novo pooblastilo. V 59. členu ZUP pa je izrecno določeno, da mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti posebno pooblastilo. V komentarju ZUP avtorjev prof. dr. A. A. in drugih je izrecno navedeno: " Procesno pooblastilo za zastopanje v upravnem postopku odvetniku ne daje pravice do vložitve izrednih pravnih sredstev. Za ta dejanja mora predložiti posebno pooblastilo. Posebno pooblastilo pomeni, da mora biti za vložitev izrednih pravnih sredstev dano izrecno, čeprav je lahko dano skupaj in sočasno s splošnim pooblastilom." Takšni razlagi sledi tudi sodna praksa (II U 123/2011 z dne 14. 3. 2012, II Cp 2507/2017). Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo tožnikovim stališčem nasprotuje. Navaja, da ZUP ne določa, da je treba za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti "novo" pooblastilo temveč "posebno" pooblastilo. Posebnega pooblastila ne gre enačiti z novim pooblastilom, saj je posebno pooblastilo še nekaj več. Je novo pooblastilo z dodatno posebno navedbo, da se nanaša na vložitev izrednih pravnih sredstev. Da tožnikova argumentacija ne zdrži, je evidentno že ob primerjavi določbe drugega odstavka 59. člena ZUP z določbo drugega odstavka 95. člena ZPP. Kljub temu pa se je na podlagi te določbe izoblikovala sodna praksa, iz katere, kot navaja Višje sodišče v zadevi II Cp 2507/2017 z dne 30. 1. 2018, izhaja, da je "novo pooblastilo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi tisto, ki izvira iz časa, ko je stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva. Hkrati je pooblastilo posebno, saj mora biti v njem izrecno navedeno, da je dano za zastopanje z izrednimi pravnimi sredstvi". Določba 24.a člena Zakona o Ustavnem sodišču dokazuje ravno nasprotno kot trdi tožnik, saj je dikcija, pooblastilo dano „posebej za postopek pred Ustavnim sodiščem“ povsem primerljiva z dikcijo „posebno“ pooblastilo za vložitev izrednih pravnih sredstev. Vsebina splošnega pooblastila izhaja iz prvega odstavka 59. člena ZUP, iz česar ravno tako izhaja, da splošno pooblastilo ne zajema izrednega pravnega sredstva. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in priglaša stroške postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, kakšno je posebno pooblastilo, dano za vložitev izrednih pravnih sredstev, tj. ali mora v njem pisati, da stranka odvetnika pooblašča za zastopanje v postopku s konkretnim izrednim pravnim sredstvom. Gre torej za vprašanje pravilne razlage drugega odstavka 59. člena ZUP.

8. 59. člen ZUP določa, da če je pooblaščenec odvetnik, pa v pooblastilu, ki mu ga je dala stranka, ni omejitev in konkretno določenih procesnih pravic, ima odvetnik pravico opravljati vsa procesna dejanja v postopku o tej upravni zadevi, zlasti pa vložiti in umakniti zahtevo ali prošnjo, pripoznati nasprotni zahtevek, skleniti poravnavo, vložiti pritožbo, zahtevati izvršbo, sprejeti od stranke z nasprotnim interesom plačilo stroškov postopka ter prenesti pooblastilo na drugega odvetnika v celoti ali za posamezna dejanja. O slednjem mora odvetnik nemudoma obvestiti stranko (prvi odstavek). Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora odvetnik predložiti posebno pooblastilo (drugi odstavek). Odvetnika lahko nadomešča odvetniški kandidat, ki je pri njemu zaposlen, ali odvetniški pripravnik, ki dela v njegovi pisarni, če je to izrecno navedeno v pooblastilu (tretji odstavek). Če stranko v postopku zastopa oseba, ki ni odvetnik in v pooblastilu ni omejitev, lahko pooblaščenec opravlja vsa procesna dejanja, vendar pa mora imeti izrecno pooblastilo za umik zahteve, za sklenitev poravnave, za prenos pooblastila na drugega ter za vložitev izrednih pravnih sredstev (četrti odstavek).

9. Iz citiranega določila izhaja, da sme pooblaščenec, ki je odvetnik, na podlagi pooblastila, v katerem ga stranka ni v ničemer omejila, opravljati vsa dejanja v upravnem postopku, vključno z vložitvijo pritožbe, nima pa pooblastila za vložitev izrednih pravnih sredstev.

10. Zato je v smislu drugega odstavka 59. člena ZUP posebno pooblastilo za vložitev izrednih pravnih sredstev pooblastilo, ki je dano po zaključku upravnega postopka in gre torej za "drugo" pooblastilo, pri čemer pa mora biti seveda vsebina tega pooblastila taka, da zajema oziroma ne izključuje upravičenja odvetnika, da v imenu in za račun stranke vloži konkretno izredno pravno sredstvo. Pri tem pa po presoji sodišča ni treba, da je tako izredno pravno sredstvo v pooblastilu "izrecno navedeno", kajti zakon to zahteva le za pooblastilo dano osebi, ki ni odvetnik. Tudi sodba II U 123/2011 z dne 14. 3. 2012, na katero se sklicuje toženka, se nanaša ravno na primer, ko pooblaščenka ni bila odvetnica, zaradi česar je sodišče presodilo, da bi morala po četrtem odstavku 59. člena ZUP predložiti "izrecno pooblastilo". Če bi za pooblaščence, ki so odvetniki veljalo enako, kot za pooblaščence, ki niso odvetniki, posebna ureditev "izrecnega pooblastila" v četrtem odstavku 59. člena ZUP ne bi bila potrebna. Razlaga v komentarju, na katero se sklicuje toženka tega ne ovrže, saj govori o tem, da je pooblastilo za vložitev izrednih pravnih sredstev lahko dano že sočasno, tj. skupaj s splošnim pooblastilom (torej ob uvedbi ali vstopu stranke v postopek). V tem primeru je seveda edina logična razlaga ta, da mora biti v tem primeru v pooblastilu izrecno navedeno, da je dano tudi za izredna pravna sredstva.

11. V zvezi s primerjavo določb ZPP, ki govorijo o "novem" pooblastilu in ZUP, ki govori o "posebnem" pooblastilu in stališčem, da to kaže na drugačno ureditev, ki torej v upravnem postopku za izredna pravna sredstva terja izrecno pooblastilo, po presoji sodišča zgolj iz druge besede, ni mogoče sklepati na take posledice. Ureditev po ZUP je treba presojati predvsem s stališča določb tega zakona. Pri tem pa v praksi tudi glede določbe drugega odstavka 95. člena ZPP, čeprav je praksa sodišča različna, vendarle prevladuje razlaga, da določba vložniku izrednih pravnih sredstev nalaga le predložitev novega pooblastila. Zahteva, da mora biti v pooblastilu za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki je novo, izrecno zapisano tudi, da je dano za vložitev (konkretno navedenega) izrednega pravnega sredstva v postopku pred Vrhovnim sodiščem, bistveno ne varuje stranke pred lastnimi prenagljenimi ali premalo premišljenimi procesnimi dejanji, kar je temeljni namen določbe drugega odstavka 95. člena ZPP. Potem, ko je postopek pravnomočno končan, za vsa procesna dejanja, ki jih še lahko opravi, odvetnik novo pooblastilo potrebuje samo za vložitev izrednih pravnih sredstev. Novo pooblastilo je potemtakem hkrati tudi posebno.1

12. Toženka je tako izhajala iz napačne razlage materialnega prava, ko je štela, da bi moralo biti v pooblastilu izrecno navedeno, za katero izredno pravno sredstvo je dano. Zato ni presojala, ali vsebina konkretnega pooblastila pooblašča odvetnika za opravljeno dejanje in je dejansko stanje nepopolno ugotovila.

13. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj torej toženka presodi, ali konkretno pooblastilo pooblašča odvetnika za vložitev predloga za obnovo v upravnem postopku. Če bo ugotovila, da v vsebini pooblastila to izredno pravno sredstvo ni zajeto, bo postopala na podlagi šestega odstavka 55. člena ZUP, če pa bo ugotovila, da je odvetnik glede na vsebino pooblastila pooblaščen za vložitev predloga za obnovo postopka, mora predlog obravnavati.

14. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. V obravnavanem primeru je namreč sporno vprašanje razlage drugega odstavka 59. člena ZUP, stranke pa so svoje naziranje o tem, kakšna je pravilna razlaga, podale v svojih vlogah.

15. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje 13. člena ZUS-1, po katerem Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta, sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka pa je procesni sklep.

16. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenka tožnika je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

17. Ker stranka z interesom v postopku ni uspela, je sodišče ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo.

1 Glej III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014, točka 9, II Ips 3/2011 z dne 27. 1. 2011, I Cp 2954/2012 z dne 1. 3. 2013.