Jedro

Ugotavljanje prave volje strank je dejansko vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Krškem I 401/2007 z dne 3.5.2007 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Glede na njen propad v pravdi ji je v plačilo naložilo tudi stroške postopka nasprotne stranke.

Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in sklep o izvršbi I 401/2007 z dne 3.5.2007 ohrani v veljavi. Opozarja, da je tožeča stranka neprerekano navajala, da se ukvarja s svetovanjem strankam glede pridobivanja kreditov in da to dejavnost tudi oglašuje. Oglaševanje storitev po določbi 24. člena OZ predstavlja vabilo k ponudbi, na katerega se je toženi odzval s svojo ponudbo. Tožeča stranka je dokazala, da je imel toženi možnost, da se seznani z bistveno vsebino pogodbe, saj je imela v svoji pisarni na vidnem mestu izpostavljen cenik storitev. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala potrebne skrbnosti, ker naj ne bi predočila toženi stranki načina in višine plačila na primeren način. Primeren način je namreč urejen z določbo 26. člena Zakona o varstvu potrošnikov, zato je v tem okviru tudi treba presojati dolžno skrbnost tožeče stranke. Opozarja tudi na določbo 648. člena OZ, ki ureja posledice naročnikovega odstopa od podjemne pogodbe pred dokončanjem posla. Opozarja, da je toženi vzpostavil stik s tožečo stranko, nato pa ravnal po njenih navodilih ter se pri njej zglasil in pridobil informacije, kar že predstavlja izpolnitev pogodbe s strani tožeče stranke. S konkludentnimi ravnanji v smislu 18. člena OZ, torej s prihodom v pisarno tožeče stranke in predložitvijo predhodno naročenih podatkov, je sklenil pogodbo, nato sprejel njeno izpolnitev, za katero pa je moral in mogel vedeti, koliko stane. Ker je od naročila predčasno odstopil, ga zadenejo posledice 648. člena OZ. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, vendar pritožbeno sodišče njene vloge ni upoštevalo, saj jo je na sodišče vložila šele 7.5.2009, to pa je po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Ker vrednost spornega predmeta ne presega vrednosti iz 1. odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07, 45/08, se sme sodba, s katero je bil končan postopek v predmetnem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). O pritožbi pa v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 458. člena ZPP odloča sodnik posameznik.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala znesek iz naslova opravljene storitve strokovnega svetovanja in nudenja informacij pri pridobitvi kredita dne 9.11.2005. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da se je toženec navedenega dne oglasil pri tožeči stranki, kjer je opravil informativni razgovor. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da pravni posel med strankama za zaračunane storitve ni bil sklenjen, saj niso bile izpolnjene potrebne predpostavke glede izjave volje. Toženec je namreč po mnenju sodišča prve stopnje izjavil zgolj voljo po pridobitvi informacij glede kredita in ne volje za sklenitev kakršnekoli pogodbe s tožnico.

Ugotavljanje prave volje strank je dejansko vprašanje, zato je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete ugotovitve v predmetnem sporu vezano. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje sicer očita zmotno materialnopravno stališče o tem, katera stranka je bila v konkretnem primeru ponudnik, vendar navedeno za razsojo v obravnavanem primeru ni pravno pomembno. Odločilna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o pomenu toženčevih sklepčnih ravnanj, ki niso pomenile volje za sklenitev pogodbe. Zaradi takšne ugotovitve v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je bilo med pravdnima strankama kritičnega dne doseženo soglasje volj za sklenitev pogodbe, zato je za utemeljenost vtoževanega zahtevka tudi neodločilno, ali je tožnica izjavila svojo voljo za sklenitev pogodbe na takšen način, da bi jo toženec kot pogodbena stranka lahko prepoznal. Ker torej ni izpolnjena ena izmed štirih temeljnih predpostavk za obstoj pravnega posla (glede subjektov razmerja, glede vsebine izjave volje, glede predmeta razmerja in glede poslovne podlage), tožbenemu zahtevku na pogodbeni podlagi ni mogoče ugoditi. Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zagotovila trditvene podlage za uporabo materialnopravnih določb o neupravičeni pridobitvi (210. člen OZ), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).