Jedro

Grajena javna dobra, med katera spadajo tudi javne ceste, nastanejo z aktom pristojnega organa. Lastninska pravica fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava na prometnih površinah v smislu ZJC je izključena. Glede na to lastnik parcele, po kateri teče javna pot, ki še ni bila odmerjena in zemljiškoknjižno izvedena, na tem delu parcele nima latninskopravnega varstva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tč. I/1 izreka v delu, v katerem se ne nanaša na del parcele 428/1, ki v naravi predstavlja javno pot, v celoti pa v tč. I/2 in I/3 ter v tč. II izreka. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičnini, parc. št. 428/1, vpisani v vl. št. 363 k.o. S., še posebej pa je dolžan opustiti hojo in vožnjo prek navedene parcele. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženec vzpostavi prejšnje stanje, kakršno je bilo pred njegovim posegom leta 1990, tako da na del parc. št. 428/1 v obliki trikotnika ob meji s svojo parc. št. 429/2 nasuje zemljo in gramoz. Sodišče prve stopnje je nadalje tožnici naložilo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 140.057,50 SIT. Proti takšni sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica toženca z dopisom dne 22.10.1990 opomnila zaradi samovoljnega odkopa in zahtevala, naj vzpostavi prejšnje stanje in preneha s posegi. Ne takrat ne ob vložitvi tožbe dne 22.10.1992 še ni bilo nobenega govora o javni poti. Od kod sodišču podatek, da je v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini D. označena javna pot prav sporna pot. Tožničina stanovanjska hiša nosi številko S. 102, javna pot pa je označena kot JP 59571 - S. 101. Dopis Občine D., ki ga je toženec predložil z vlogo, ki je prispela na sodišče 17.3.2000, ni bil sprejet kot dovoljen dokaz in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Očitno je prav na njegovi podlagi štelo, da je sporna pot javna pot, navedena v Odloku. Tožnica je zanikala, da bi dala soglasje za spremembo svoje zasebne poti, ki jo je izdelala na lastne stroške, v javno pot. V postopku KS D. je pri razgovoru o asfaltiranju cest v S. sodeloval le njen mož. Razgovor je potekal le zaradi pridobitve soglasja M.G., lastnice parc. št., za omogočenje dovoza na zahodni krak in na pot po parc. št. 428/1 po ozkem pasu parc. št. 429/1 tik ob glavni cesti. Če bi sodišče primerjalo ročni zapis pogovora s prepisom na pisalnem stroju, bi ugotovilo, da je pri prepisu vsebina ponarejena. Proti tožnici tudi ni bil izveden noben postopek niti za spremembo ni dala soglasja. Po zemljiškoknjižnem stanju je lastnica parc. št. 428/1 tožnica. Parcela se, odkar je tožnica na njej pridobila lastninsko pravico ni zmanjšala, sporna pot ni vrisana in zamejničena. Lastninska pravica na nepremičnini preneha le v primerih, določenih z zakonom in ne na podlagi ponarejenega zapisnika. Sodišče nadalje ni ocenilo toženčeve trditve, da mu je tožničin mož leta 1979 izrecno dovolil sporni vkop zemljišča za dovoz do garaže. Sedaj pa toženec trdi, da je kopal na lastni parc. št. 429/2. Kaže, da se je toženec zavedal, da je lastnica spornega zemljišča tožnica. Toženec je v odgovoru na tožbo tudi navajal, da vkop ne predstavlja za tožnico nobene ovire pri izvrševanju lastninske pravice in da ima priposestvovano služnostno pravico, ni pa nasprotoval tožničini trditvi, da je vkop izvršil na njeni parceli, šele med pravdo je začel trditi, da pot poteka po njegovi parceli. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da mejniki med parcelama pravdnih strank 428/1 in 429/2 obstajajo in so vidni. Ker so meje označene, ne morejo biti sporne. Tožnica je zato vztrajala pri ogledu, ki pa ga sodišče ni opravilo. Sodišče je nadalje verjelo tožencu, da je bila dne 25.5.1974 sklenjena zamenjalna pogodba o služnosti, ki se nanaša na sporno pot, čeprav je tožnica opozorila, da se ne nanaša nanjo. Dovozna pot za parcelo 429 poteka po trasi vzhod - zahod in ne sever - jug. Ni sprejemljivo stališče, da vabili na mejni ugotovitveni postopek in parcelizacijo dokazujeta, da je asfaltna cesta posegla tudi v parc. št. 429/2 in spornost meja. Če je meja sporna, je potrebno izpeljati nepravdni postopek za uredite meje, in to predstavlja predhodno vprašanje, ki ga sodišče v pravdi ne more samo rešiti. Tožnica še opozarja, da je sodišče prve stopnje tožencu s sklepom naložilo v plačilo stroške obravnave z dne 15.6.1998 kot separatne stroške. Kljub temu, da ti stroški ne glede na izid pravde bremenijo toženca, je sodišče njegove stroške te obravnave naložilo v plačilo tožnici. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da trasa sporne poti poteka po parcelah 429/1, 416, 429/2, 428/1 in spet po 429/2 ter vztraja, da ni posegel v parcelo 428/1. Kje je meja, bo ugotovil geometer pri odmeri zemljišča za javno pot. Severovzhodni mejnik med parcelama 429/2 in 428/1 je bil že leta 1972 označen s sklalo, leta 1974 pa zamenjan z uradnim mejnikom. Ostalih navedb sodišče druge stopnje ni povzemalo, saj niso pomembne za odločanje v pritožbenem postopku. Pritožba je delno utemeljena. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica lastnica parc. št. 428/1, toženec pa sosednje parc. št. 429/2. Toženec je na meji med parcelama odrinil zemljo in gramoz in si tako napravil prehod do poti na meji med parcelama, ki vodi v smeri sever - jug. Med strankama je sporno, ali poteka meja med parcelama tako, da pot leži v celoti na tožničini parceli ali sega tudi na toženčevo, ali je tožnica lastnica sporne poti in ali je toženec odkop napravil na svoji ali njeni parceli. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/91) in je pravilno ugotovilo, da je sporna pot javna pot in zato tožnici odreklo varstvo lastninske pravice v delu, ki se nanaša na sporno pot. Glede na to, da je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno dejansko stanje ob koncu obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, je brez pomena, da pot v času toženčevega posega in ob vložitvi tožbe ni imela takšnega statusa. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da meje med parcelama pravdnih strank v naravi ni mogoče ugotoviti in da zato tožnica ni dokazala, da se sporni priključek na javno pot nahaja na njenem zemljišču. Lastninskopravni status javnih cest kot grajenega javnega dobra določa Zakon o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS, št. 29/97). Na podlagi 1. odstavka 3. člena v zvezi 1. odstavkom 1. člena ZJC so občinske javne ceste v lasti občin. Javna cesta je opredeljena v določbi 2. točke 1. odstavka 14. člena ZJC kot tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom ali drugimi predpisi. Javna pot je kategorizirana javna cesta v lasti občine (14. točka v zvezi z 12. točko 1. odstavka 14. člena ZJC). Na podlagi 1. odstavka 82. člena ZJC sprejme občina odlok o občinskih cestah, v katerem med drugim kategorizira občinske ceste. Iz navedenih določb sledi, da nastane grajeno javno dobro, tako tudi javna pot, z aktom pristojnega organa. Javna pot ne more biti v lasti fizične ali pravne osebe zasebnega prava. Zato je brez pomena tožničino sklicevanje na to, da je zemljiškoknjižna lastnica parcele, po kateri v naravi teče javna pot, in da ni soglašala s spremembo statusa poti. Lastninska pravica se pridobi in izgubi z vpisom v zemljiško knjigo le na podlagi pravnega posla (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90), v konkretnem primeru pa je tožničina lastninska pravica prenehala na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini D. (Ur. l. RS, št. 75/98), ki v 5. členu kot javno pot določa tudi pot številka 569573 s potekom JP 569571 - S. 101. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre prav za sporno pot. Ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na zaslišanju strank, vpogledu v kopijo katastrskega načrta (priloga A4) in zapisniku Krajevne skupnosti z dne 15.10.1992 (priloga B3) o razgovoru glede asfaltiranja cest, ki potekata na zahod proti Č. in na sever proti G. (tožnici), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče svojo ugotovitev oprlo na prepozno predložen in zato nedovoljen dokaz (dopis Občine D. z dne 4.2.2000 - priloga B32). Tožnica je tudi sama, zaslišana kot stranka, potrdila, da je Krajevna skupnost asfaltirala sporno pot (list. št. 90). Glede na to, da je zapisnik relevanten le za ugotovitev identitete sporne poti, ne pa tudi glede soglasja o spremembi njenega pravnega statusa, eventualna neskladnost med ročno pisanim zapisnikom in prepisom niti ni pomembna. Kot sta pojasnili obe sodišči, samo dejstvo, da je sporna pot javna pot, izključuje tožničino pravico do varstva v tej pravdi, zato za odločitev o tem delu zahtevka ugotovitev poteka meje med parcelama pravdnih strank ni odločilna. To pa ne velja za odločitev o varstvu, ki ga tožnica zahteva zaradi toženčevega odkopa in uporabe tako narejenega priključka na javno pot. Dejstvo, da meje med javno potjo in parcelama pravdnih strank še niso določene in da zemljiškoknjižno stanje še ni bilo usklajeno z dejanskim, ne vpliva na veljavnost sedanjih meja med parcelama 428/1 in 429/2, glede katerih obe pravdni stranki navajata, da so označene z mejniki. Različna stališča pravdnih strank o poteku meje tudi ne pomenijo sporne meje in njena ugotovitev ne predstavlja reševanja predhodnega vprašanja (ureditve meje), temveč je dejansko vprašanje. Zato je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je toženec opravil odkop na njeni parceli, ne da bi opravilo predlagani ogled. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje zato moralo z ogledom po mejnikih ugotoviti potek meje med parcelama pravdnih strank in glede na to ugotoviti, na čigavem zemljišču je toženec napravil priključek na javno pot. Če mejnih znamenj ne bo našlo, pa bo mejo moralo (ob ustreznem dokaznem predlogu strank) ugotoviti s pomočjo izvedenca geometra glede na stanje po katastru. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec poseg izvršil na tožničini parceli, bo moralo sodišče prve stopnje (zlasti v zvezi s prepovednim zahtevkom) še presoditi, ali ima toženec na tem delu služnostno pravico. Prav ima pritožba tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je o stroških, ki so nastali pravdnima strankama v zvezi z narokom z dne 15.6.1998 že odločilo na podlagi 1. odstavka 156. člena ZPP, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. S pravnomočnim sklepom je tožencu naloženo, naj tožnici povrne njene stroške nagrade odvetniku za zastopanje na naroku. V takšni odločitvi je zajeta tudi odločitev, da mora svoje stroške v zvezi z istim narokom kriti toženec sam. Sodišče prve stopnje je zato zmotno, ko je odločalo o stroških glede na uspeh v pravdi, upoštevalo tudi toženčeve stroške v zvezi z narokom z dne 15.6.1998 in jih naložilo v plačilo tožnici. Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških bo zato moralo upoštevati, da je o delu stroškov že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, kolikor se ne nanaša na javno pot, v delu, v katerem se nanaša nanjo, pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.