Jedro

Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.

Izrek

I.Pritožba obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 11365/2019 z dne 31. 8. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. ter 64. in 65. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, na podlagi 65. člena KZ-1 pa ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, ob katerem je obdolžencu na podlagi 6., 7. in 8. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo navodila: prepoveduje se mu navezovanje neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko B. B., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev; prepoveduje se mu približevanje oškodovanki B. B. na razdaljo manjšo od 200 metrov in prepoveduje se mu dostop prebivališču oškodovanke B. B. na naslovu X na razdalji (pravilno manjši od) 200 metrov, med preizkusno dobo pa sme sodišče spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti na predlog svetovalke oziroma svetovalca ali obsojenca. Določilo je še, da varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi organ pristojen za probacijo, in da če obdolženec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem ali kako drugače krši osebni načrt, pripravljen v skladu z zakonom, ki ureja probacijo, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo tudi čez mejo določene preizkusne dobe za čas neizpolnjevanja navodil, izmikanja stikom ali drugačne kršitve osebnega načrta ali sme preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi (prvi odstavek 67. člena KZ-1). Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je dolžan plačati krivdno povzročene stroške vročanja sodnega pisanja v višini 61,54 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovanka B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženec, ki v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje zavrže ali jo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba navaja, da oškodovanka B. B. 22. 5. 2019 ni pristopila na glavno obravnavo, kar pomeni, da je predlog za kazenski pregon obdolženca umaknila, saj gre za predlagalni delikt. Bila je pravilno povabljena, a je na glavno obravnavo prišla z dvourno zamudo, torej prepozno, zato je v skladu s tretjim odstavkom 306. člena ZKP nastopila domneva, da je od kazenskega pregona obdolženca odstopila. Sodišče prve stopnje bi zato moralo kazenski postopek zoper obdolženca ustaviti ali izdati zavrnilno sodbo.

5.Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve napadene sodbe podrobno in pravilno pojasnilo svoj zaključek, da za ustavitev postopka ali izdajo zavrnilne sodbe v obravnavani zadevi ni bilo podlage. V ponovljenem postopku je razjasnilo vzrok, zaradi katerega oškodovanka na narok navedenega dne ni pristopila ob njegovem oklicu, temveč z zamudo, pa tudi bistveno okoliščino, ali je imela interes, da se kazenski postopek izvede ali ne. Iz pravilne ocene navedene okoliščine, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v sodbi, izhaja, da oškodovanka ob oklicu zadeve na glavno obravnavo ni pristopila zato, ker je menila, da ni potrebno, da pride na glavno obravnavo, saj je v vabilu nanjo, ki ga je prejela, izostal pouk o posledici, da se bo štelo, da predlog za kazenski pregon obdolženca umika, če na narok ne bo pristopila. Oškodovanka B. B. torej navedenega dne ni bila pravilno povabljena na glavno obravnavo, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni štelo, da je odstopila od kazenskega pregona obdolženca. Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo, če je bil v redu povabljen kot priča in seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave1. Ravnanje oškodovanke, ko je na narok istega dne pristopila, potem ko je bila pozvana, pa potrjuje, da je imela interes za kazenski pregon obdolženca. Pritožba, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bila torej podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregona, zato ni utemeljena.

6.Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ker je stvar že pravnomočno razsojena, pritožba uveljavlja s trditvijo, da gre za že razsojeno stvar zato, ker so bile obdolžencu v nepravdnem postopku Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 222/2018 izrečene globe zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko B. B. v višini približno 9.000,00 EUR, določen pa je bil, kot v obravnavani zadevi, tudi varstveni nadzor, ki ga opravlja svetovalec oziroma svetovalka, ki ga določi pristojen organ za probacijo, ki pa ga pooblaščena organizacija za probacijo nikoli ni izvršila. Pritožba ocenjuje, da gre za prekrškovno zadevo in da je bila obdolžencu prva globa zaradi pisanja elektronskih sporočil izrečena že marca 2019 v višini 1.200,00 EUR, do julija 2019 pa je bilo izrečenih glob že za več kot 9.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v sodbi nepravilno zapisalo, da mu je bila globa za kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko prvič izrečena 30. 5. 2019, zato naj pritožbeno sodišče to dejstvo preveri ter ugotovi, da je bil obdolženec že obravnavan in kaznovan za ista ravnanja in da gre zato za že razsojeno stvar.

Ravnanje oškodovanke, ko je na narok istega dne pristopila, potem ko je bila pozvana, pa potrjuje, da je imela interes za kazenski pregon obdolženca.

7.Pritožba nima prav. Tudi na te navedbe je že odgovorilo sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov napadene sodbe, zato pritožbeno sodišče njegove zaključke glede trditve, da gre za razsojeno stvar, kot pravilne povzema. Iz nepravdne zadeve N 222/2018 je pravilno povzelo vsebino listin, iz katerih izhajajo odločitve sodišča v nepravdni zadevi, pri tem pa je tudi pravilno pojasnilo, da so bile globe izrečene s sklepi v nepravdnem postopku zaradi kršitev ukrepov, ki so bili nasprotnemu udeležencu, torej obdolženemu A. A., naloženi s sklepom o prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanko, a da te odločitve sodišča v nepravdnem postopku ne predstavljajo odločb, ki bi imele učinek pravnomočne razsojene stvari o identičnih ali bistveno enakih dejstvih, ki so lastna le očitanemu kaznivemu dejanju in jih je potrebno ugotoviti za obstoj kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1 ter da zato ni podana ovira, ki bi preprečevala obravnavanje obdolženca zaradi očitanega kaznivega dejanja v kazenskem postopku. Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.

8.Po oceni pritožbe je podana bistvena kršitev določbe kazenskega postopka, ker je izvedenec psihiatrične stroke izvedensko mnenje izdelal brez pregleda obdolženca in pogovora z njim. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 6 razlogov napadene sodbe tehtno pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlog za izločitev izvedenca psihiatrične stroke dr. C. C. ter ga v nadaljevanju zavrglo, saj so bile v ponovnem predlogu za njegovo izločitev navedeni isti razlogi kot v prvem, ter zakaj je kot neutemeljenega zavrnilo predlog za izločitev njegovega izvedenskega mnenja. Pravilno se je opredelilo tudi do okoliščine, da izvedenec obdolženca ni pregledal. Izvedenec je pojasnil, da pregleda ni mogel opraviti, ker se obdolženec kar trem vabilom na pregled ni odzval, a je razpolagal z njegovo zdravstveno dokumentacijo in pregled obdolženca za podajo izvedenskega mnenja ni bil nujno potreben, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja, ki so bila v obravnavani zadevi odločilna, tudi na vprašanja obrambe.

9.V ostalem pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita, da je veliko večino obdolženčevih navedb iz elektronskih sporočil povzelo zgolj v delih, ki so bila podlaga za obsodbo, velikokrat pa ni povzelo celotne vsebine sporočil in tudi ne celotne vsebine pričanj. Na izvlečke pa se sodišče ne more sklicevati in takšni nepopolni dokazi tudi ne morejo biti podlaga za obsodbo, zato je sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj resno obravnavati navedbo oškodovanke, da ji je obdolženec ves čas pisal sporočila, tudi 20 do 30 na dan, a teh sporočil več nima. Njena trditev, da mu je maja 2018 skušala dopovedati, da nista za skupaj, pa je nedokazana, saj je priča D. D. na zaslišanju povedal, da ju je videl poleti skupaj. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženčevo ravnanje pri oškodovanki povzročilo prestrašenost ali ogroženost in ocenjuje, da se mu je le želela maščevati zaradi dejstva, da sta bila njen sin E. E. in prijatelj D. D. pravnomočno obsojena zaradi nasilništva, ker sta obdolženca 20. 10. 2018 pretepla, v pravdni zadevi pa jima je bila izrečena denarna kazen, obdolžencu pa dosojena odškodnina.

10.Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, za kar je v sodbi podalo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, navedbe pritožbe pa jih ne morejo v ničemer omajati. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker bi se naj sklicevalo na citate in izvlečke sporočil obdolženca oškodovanki, kot mu očita pritožba, ki tudi neutemeljeno zatrjuje, da so navedbe oškodovanke, ki jih povzema, nedokazane. V obravnavani zadevi so bili izvedeni številni dokazi, ki so potrdili izpovedbo oškodovanke glede obdolženčevega ravnanja in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v očitek, da je obdolženčevo ravnanje pri njej povzročilo dalj časa trajajoč občutek strahu in ogroženosti. Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe obdolženčeva ravnanja ne bi smela biti konkretizirana s povzetki elektronski sporočil in da to sodi v obrazložitev sodbe, kar pojasnjuje s sklepanjem, da takšnih navedb zato ni mogoče preizkusiti. Navedeno ne drži. Opis kaznivega dejanja je ustrezen in popoln, njegovi zakonski znaki so ustrezno konkretizirani in zmotna je pritožbena razlaga, da v opisu kaznivega dejanja navedenih dejstev ni mogoče preizkusiti, ker so navedena v izreku sodbe. Njihov preizkus omogoča obrazložitev sodbe, v kateri sodišče pojasni, ali so očitki dokazani ali ne, kar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo in o očitanem protipravnem ravnanju obdolženca sprejelo popolne in pravilne dejanske in pravne zaključke.

11.Trditev, da oškodovanka zaradi obdolženčevega ravnanja ni bila prestrašena ali ogrožena, pritožba pojasnjuje tudi z okoliščino, da je priča F. F. na vprašanje obrambe, ali ji je oškodovanka povedala, da se počuti ogroženo in prestrašeno zaradi obdolženčevih elektronskih sporočil, odgovorila, da ji nikoli nič takega ni povedala, sodišče pa je v sodbi zapisalo, da je zaslišanje navedene priče zavrnilo. Pregled zapisnikov o glavni obravnavi pokaže, da priča F. F. v ponovljenem postopku ni bila zaslišana in da je predlog za njeno zaslišanje sodišče prve stopnje kot nepotrebnega zavrnilo, v sodbi pa pravilno pojasnilo, da izvedba tega dokaza in tudi drugih, ki jih je navedlo, ni bila potrebna, ker je odločilna dejstva ugotovilo že na podlagi izpovedbe oškodovanke in drugih dokazov. Te pa je v sodbi pravilno ocenilo in svoje zaključke o njih ustrezno obrazložilo, in tudi če bi navedena priča povedala, da ji oškodovanka ni ničesar povedala o svojih občutkih zaradi obdolženčevega ravnanja, to ne pomeni, da se ni počutila ogroženo in prestrašeno. Pritožba še navaja, da je sodba II K 57208/2020, navedena v sodbi sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna 10. 2. 2021, že izbrisana iz kazenske evidence, a ne pojasni, kako naj bi ta okoliščina vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Neutemeljena je pritožba tudi, ko pritožbenemu sodišču predlaga, da ob obravnavi obdolženčeve pritožbe obravnava tudi pritožbi obdolženca in njegovega takratnega zagovornika, ki sta bili vloženi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, izrečeno 3. 11. 2022. Pritožnik s pritožbo izpodbija konkretno sodno odločbo in mora zato določeno navesti, v katerem delu jo izpodbija, zato zgolj sklicevanje na pritožbo, ki je bila v postopku vložena pred tem, ne more biti uspešno in prejšnje pritožbe pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku ne more vsebinsko obravnavati2.

12.Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

13.Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za očitano kaznivo dejanje izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno sodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri je ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in okoliščine, ki jih mora pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevati ter mu v njej določilo ustrezni zaporno kazen in preizkusno dobo. Prav tako mu je utemeljeno izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let s tehtno izbranimi navodili, zato pritožbeno sodišče izrečeno kazensko sankcijo ocenjuje kot primerno in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

14.Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17293/2011 z dne 12. 6. 2013.

2Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011.