Jedro

Podana je kršitev določil ZTVCP - čl. 62/II v primeru, če je obdolženi sicer pričel prehitevati motoristko na predpisani bočni oddaljenosti, to pa kasneje zaradi nasproti vozečega vozila, ki ga je lahko pričakoval zmanjšal tako, da je z zadnjim delom vozila podrsal z njeno roko, v posledici česar je padla in se poškodovala.

Izrek

3Pritožba obdolženega M. V. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. V. je dolžan plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi M. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru nje pa določena kazen štirih mesecev zapora in preizkusna dobo dveh let. Obdolženi je bil po določilu člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka v doslej znanem znesku 94.122,50 SIT ter plačilo povprečnine, odmerjene v višini 50.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi M. V. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločb sodišča prve stopnje o kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje in v postopku v katerem ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženega spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Povedanega ne morejo spremeniti niti pritožbene navedbe pritožnika. Sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja po sodišču prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo obdolženčevo protipredpisno vožnjo in s tem kršitev določil Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da obdolženi s tovornim vozilom s priklopnikom med prehitevanjem ni vozil na potrebni bočni razdalji od oškodovankinega kolesa z motorjem, ki ga je prehiteval. Tudi sodišče druge stopnje je pri tem sledilo izpovedbi oškodovanke, da jo je obdolženi na ravnem delu ceste začel prehitevati in ko jo je s sprednjim delom tovornega vozila že prehitel, naenkrat začel voziti bolj proti desni, kjer se je nahajala. Takšen potek prehitevanja sta potrdili tudi priči E.S., ki je vozil za obdolžencem in obdolženčev sin M. V., ki sta potrdila, da je tekom prehitevanja, ko je bilo celo vozilo na nasprotnem voznem pasu, nasproti pripeljalo z veliko hitrostjo neznano osebno vozilo. To pomeni, da je moral obdolženec predčasno zaključiti prehitevanje, zaradi nasproti vozečega vozila v posledici česar je prišlo do zmanjšanja bočne varnostne razdalje med tovornim vozilom in oškodovanko. Obdolženec je s takšnim ravnanjem oviral in ogrožal oškodovanko. Priča S. je namreč navedel, da če se obdolženec ne bi umikal na svoj vozni pas, da bi prišlo do čelnega trčenja. Na mestu nezgode je cesta preozka, da bi lahko tovorno vozilo prehitelo mopedista in se ob tem še srečavalo z nasproti vozečim vozilom, kar je potrdil izvedenec cestno-prometne stroke. Ker je bil obdolženi prisiljen predčasno zaključiti prehitevanje in se vrniti na svoj vozni pas, sodišče druge stopnje zaključuje, da obdolženec ni mogel imeti primerne bočne varnostne razdalje tekom celotnega prehitevanja oškodovanke, ki je po mnenju izvedenca 1,5 m, zato je bilo njegovo prehitevanje nepravilno in pomeni kršitev člena 62/II ZTVCP. Takšnega zaključka ne more ovreči pritožbena navedba, da izvedenec pri svojih izračunih ni imel pravilnih podatkov o dolžini in širini tovornega vozila, pomembnih pri odločitvi ali je obdolženi pravilno prehiteval ali ne. Na navedene pripombe je izvedenec že na glavni obravnavi pojasnil, da bi v primeru, če bi upošteval dolžino tovornega vozila 13,30 m pri izračunu prišlo do določenih razlik, vendar ne bistvenih. Po mnenju sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče pravilno postopalo, ker izvedeniškega mnenja v zvezi s tem vprašanjem ni poslalo v dopolnitev, ker to dejstvo ni bilo pomembno za odločanje o tem, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu je očitalo. Državni tožilec je namreč tekom kazenskega postopka modificiral obtožbo tako, da je obdolžencu namesto nepravilnega prehitevanja zaradi prekratke varnostne razdalje pred seboj zaradi nasproti vozečega vozila (člen 62/I tč. 4 ZTVCP), očital neprimerno prehitevanje zaradi premajhne bočne varnostne razdalje (člen 62/II ZTVCP). Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da prvostopno sodišče o tem vprašanju ni zavzelo nobenega stališča, vendar je to logično posledica glede na zgoraj navedeno. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki v nadaljevanju navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer bi naj zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I tč. 11 ZKP. Tudi sodišče druge stopnje sprejema razloge za oplaženje, ki jih sodišče prve stopnje navaja v obrazložitve sodbe, na podlagi katerih je zaključilo, da je prišlo do oplaženja med tovornim vozilom in oškodovanko. Sodišče druge stopnje meni, da ni razloga, da sodišče ne bi verjelo oškodovanki, ko trdi, da je do oplaženja prišlo. Njeno izpovedbo potrjuje izvedenec cestno-prometne stroke, ko pove, da je možno, da je bila oškodovanka oplažena z zadnjim delom prikolice, zaradi česar je izgubila ravnotežje in padla. Takšnemu poteku prometne nezgode ustrezajo tudi sledi na cestišču, ki kažejo pot oškodovankinega kolesa z motorjem, ker ob tovrstnem oplaženju oškodovanec pade naprej v smeri vožnje in nekoliko v desno. Tako je padla oškodovanka. Pritožba tudi napačno interpretira izpovedbo priče Skrbineka, ki je izjavil, da ni prišlo do trčenja med tovornim vozilom in oškodovankinim kolesom z motorjem, ne zanika pa, da ni prišlo do trčenja med tovornim vozilom in oškodovanko. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da je prišlo do oplaženja tovornega vozila v oškodovankino ramo, kjer je tako izpovedala oškodovanka in tudi izvedenec cestno-prometne stroke navaja, da je bila leva stran oškodovankinega telesa najbolj izpostavljena, predvsem roke. Oškodovanka sicer ni imela vidnih poškodb leve rame, kar je logično glede na to, da je šlo zgolj za minimalno oplaženje, oblačila, ki jih je imela na sebi pa so to oblažila. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da izvedenec sodnomedicinske stroke ne bi mogel navesti kaj novega, kot to meni pritožba, saj je splošno znano, da oplaženje nujno ne more pustiti kakšnih sledi na telesu in tega ne more spremeniti dejstvo, da tovorno vozilo predstavlja veliko maso. Pritožba meni, da je ključno vprašanje v celotni zadevi, zakaj je oškodovanka padla. To je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, pri čemer drugostopno sodišče pripominja, da se tako sodba kot pritožba preveč ukvarjata z vprašanjem zadetja tovornega vozila in oškodovanke. Sodišče prve stopnje je imelo na voljo dovolj dokazov, da bi obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja tudi, če do kontakta med obdolženčevim vozilom in oškodovanko ne bi prišlo, če bi ta padla le zaradi piša preblizu vozečega vozila. Nasproti vozeče vozilo, ki je pripeljalo z veliko hitrostjo pa tudi ne more ekskulpirati obdolženca, ker je tudi sam kršil predpise. Obdolženec je lahko pričakoval, da mu bo nasproti pripeljalo kakšno vozilo, ker so takšne prometne situacije pogoste in vsakodnevne, in jih kot poklicni voznik pozna. Izračun izvedenca cestnoprometne stroke je pokazal, da obdolženec ni imel zadostne varnostne razdalje pred seboj za varno prehitevanje, če je nasproti vozeče vozilo pripeljalo s hitrostjo 80 km/h. Mnenje izvedenca pa še bolj podkrepi dejstvo, da sta obe zaslišani priči izjavili, da je nasproti vozeče vozilo pripeljalo z veliko hitrostjo, po mnenju priče S. vsaj 100 km/h. Na podlagi zgoraj navedenega sodišče zaključuje, da je vsekakor podana vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico. V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Res je, da je bil obdolženec doslej nekaznovan, vendar pa je sodišče moralo pri odmeri kazni upoštevati tudi ugotovljeno stopnjo odgovornosti - zavestno malomarnost in njegov odnos do samega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale in opravičevale krajšo preizkusno dobo in nižjo zagroženo kazen. Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev določb kazenskega zakona in odločbe o stroških kazenskega postopka, pritožba pa ne navaja, v čem naj bi bile navedene kršitve podane. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka ter premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženega kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.