Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže upoštevala pravila "stare" Uredbe o embalaži in odpadni embalaži glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in tudi ni pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej, ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06182-938/2021-10 z dne 1. 3. 2022 odpravi in se vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožeča stranka po prejemu odločbe izvršiti obveznosti, in sicer zagotoviti prevzem 57,29 ton mešanih komunalnih odpadkov (v nadaljevanju: MKOE) s klasifikacijo 15 01 06, preostale iz leta 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov izvajalcu javne službe A., d.o.o. iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, ki je skladišče na zemljišču s parc. št. 1663/8, k.o. ..., občina Slovenj Gradec. Rok ureditve je 30. 3. 2022 (1. točka izreka). Ob izvršitvi odrejenega ukrepa mora stranka takoj po poteku ureditvenega roka pisno obvestiti Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območno enoto Maribor (2. točka izreka). Odločil je tudi, da v postopku niso nastali stroški (3. točka izreka) in pritožba zoper odločbo ne izvrši njene izvršitve (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica dne 11. 2. 2022 opravila inšpekcijski pregled glede neprevzete embalaže v letu 2021 s strani tožeče stranke, preostale pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov A., d.o.o. (v nadaljevanju: IJS). Na inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je IJS dne 21. 1. 2022 z dopisom pozval družbo za ravnanje z odpadno embalažo, B., d.o.o., za prevzem skladiščenja presežene količine MKOE, s klasifikacijsko številko 15 01 06, nastale v letu 2021. V pozivu je A., d.o.o. navedel, da količina MKOE presega 80 % zmogljivosti skladiščnega prostora in da je A., d.o.o. s skladiščnim prostorom omejen, saj se dovoz redne pobrane MKOE izvaja dnevno. V skladu s predpisanimi deleži bi morala tožeča stranka prevzeti pri IJS A., d.o.o. še 57,29 ton MKOE iz leta 2021. Na omenjeni poziv se tožeča stranka ni odzvala. Glede na evidence IJS je ta v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 zbral v 12 koroških občinah 3.346,09 ton mešane komunalne odpadne embalaže s klasifikacijsko številko odpadka 15 01 06. Tožeča stranka je po podatkih IJS A., d.o.o. prevzela v tem obdobju 722,35 ton MKOE. V skladu z določenimi deleži v sklepu o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri IJS za leto 2021 bi morala tožeča stranka v letu 2021 prevzeti od IJS A., d.o.o. 23,30 % od celotne dejansko zbrane količine odpadne embalaže iz embalažnih materialov, plastika in kovine (mešana embalaža). Torej bi morala tožeča stranka od IJS A., d.o.o. do konca leta 2021 za celotno leto prevzeti 779,64 ton MKOE. Iz navedenega sledi, da tožeča stranka glede na podatke IJS A., d.o.o. ni prevzela 57,29 ton MKOE (15 01 06).

3.Na inšpekcijskem pregledu je predstavnik tožeče stranke inšpektorici predložil vnaprej napisano izjavo, katere vsebina pa se je vnesla v zapisnik. Glede obveznosti družbe za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE), tožeča stranka mora svojo dejavnost opravljati skladno s spremembo okoljevarstvenega dovoljenja (v nadaljevanju: OVD), ki je bil zavezancu spremenjen šele 31. 1. 2022, zato pred tem datumom zbrane embalaže, ki jo IJS kot predhodno skladiščijo v zbirnih centrih in ki je nastala pred 31. 1. 2022, ni bil dolžan prevzeti. Navedeno bi pomenilo ravnanje DROE v nasprotju z OVD.

4.Zoper odločitev upravnega organa prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je upravni organ druge stopnje zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z vsebino odločitve prvostopenjskega organa ter da ugotavlja, da je bil postopek voden pravilno in materialno pravo pravilno uporabljeno, odločba obrazložena skladno z 214 členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in se jo da preizkusiti. Stranki pa je bila tudi dana možnost do izjave.

Tožbene navedbe

5.Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), bistvene kršitve pravil upravnega postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Navaja, da je že v odgovoru na poziv za izjasnitev glede ugotovitev v postopku inšpekcijskega nadzora izpostavila, da mora svojo dejavnost opravljati v skladu z OVD, ki določa drugačne obveznosti kot Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1). Pojasnjuje, da je bilo OVD z dne 11. 2. 2021 odpravljeno, kar pomeni, da je v obravnavanem obdobju zanjo veljalo okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2008 (s spremembami), ki določa obveznost prevzemanja odpadne embalaže (le) za tiste proizvajalce, s katerimi je sklenila pogodbo o prevzemu odpadne embalaže, ker je nato spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje prejela šele 11. 2. 2021. Pred tem datumom zbrane odpadne embalaže ni bila dolžna prevzeti, saj za kaj takega v OVD ni podlage. Poudarja, da novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1J) ni v nobenem delu določila, da lahko oziroma da mora DROE svojo "razširjeno" dejavnost opravljati še pred spremembo OVD, pri čemer se sklicuje na 78. člen ZVO-1. Novela ZVO-1J pa tudi ni določila ekskulpacije DROE oziroma določila izjeme, da v tem primeru ne gre za opravljanje dejavnosti v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem. Na podlagi OVD je namreč imela obveznost prevzemanja odpadne embalaže le zoper tiste proizvajalce, s katerimi je sklenila pogodbo o prevzemu odpadne embalaže, kar je tudi storila. Prevzemanje odpadne embalaže v večjih količinah pa bi pomenilo opravljanje dejavnosti v nasprotju z OVD, kar bi lahko vodilo v odvzem OVD ali celo prepoved opravljanja dejavnosti.

6.Tožeča stranka opozarja na prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS in poudarja, da je bila v obdobju od 1. 1. 2021 do 31.12. 2021 na podlagi OVD dolžna pobirati mešano odpadno embalažo v razmerju 1:1 glede na količine, dane na trg s strani zavezancev, in ne določenega razmerja celotne odpadne embalaže, dane na trg v Republiki Sloveniji.

7.Tožeča stranka nadalje ugovarja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj tožena stranka ni obrazložila, zakaj meni, da bi morala svoje obveznosti pobiranja odpadne embalaže opravljati v nasprotju z veljavnim OVD. Uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave v postopku. Meni, da bi moral upravni organ od IJS zahtevati in pregledati ustrezno ter verodostojno dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno skladiščenje odpadne embalaže: (i) do 31. 12. 2020, (ii) od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2022 in (iii) od 31. 1. 2022 dalje, kar pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, niti ni mogoče nedvoumno ugotoviti skladiščnih zmogljivosti zbirnega centra. Prvostopenjski organ bi torej moral o inšpekcijskem pregledu sestaviti zapisnik in ji ga posredovati skupaj s pregledano dokumentacijo iz petega odstavka 18. člena Uredbe. V konkretnem primeru pa je od upravnega organa prejela le skop opis dejanskega stanja, zaradi česar se ni mogla ustrezno opredeliti in učinkovito uresničevati svoje pravice do izjave. Pred izdajo izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ tožečo stranko sicer pozval na izjasnitev o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, vendar ni pregledal vse relevantne dokumentacije in ni izdal zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri IJS.

8.Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9.Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

Druga procesna dejanja

10.Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

11.V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 je sodišče vročilo tožbo v odgovor stranki z interesom A., d.o.o., ki v postopku ni sodelovala, saj ni podala odgovora na tožbo niti ni opravila nobenih drugih procesnih dejanj.

Odločanje brez glavne obravnave

12.Sodišče v predmetni zadevi v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Sodna presoja

K I. točki izreka

13.Tožba je utemeljena.

14.Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka zavezana k prevzemu 779,64 ton odpadne embalaže od IJS A., d.o.o. do konca leta 2021, ali pa je to količina, ki presega količino odobreno v okoljevarstvenem dovoljenju in bi prevzem pomenil njegovo kršitev. Prav tako je sporno, ali je tožena stranka tožeči stranki kršila pravico do izjave, s tem, ko ji ni vročila zapisnika o inšpekcijskem nadzoru in celotne dokumentacije, kot to zahteva 18. člena Uredbe oz. iz obrazložitve ni razvidno ali je podatke preverila v dokumentih, kot bi to morala, ter ali je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena v delu, ki pojasnjuje temelj obveznosti prevzemanja odpadne embalaže, torej razmerje med ZVO-1 in okoljevarstvenim dovoljenjem tožeče stranke.

15.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

16.V obravnavanem primeru je dne 11. 2. 2022 tožena stranka opravila inšpekcijski nadzor pri izvajalcu občinske gospodarske službe - stranki z interesom na lokaciji družbe A., d.o.o. vse v skladu s tretjim odstavkom 21. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži (v nadaljevanju Uredba oz. "nova Uredba"), ki je določal obveznosti izvajalca javne službe (v obravnavanem primeru stranke z interesom), da v primeru, če količina zbrane odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe predhodno skladišči v zbirnem centru, ali če količina odpadne embalaže, izločene iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jo izvajalec javne službe skladišči v objektu za skladiščenje odpadne embalaže, presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči glede na zmogljivost zbirnega centra ali hkrati skladišči glede na zmogljivost objekta za skladiščenje odpadne embalaže, mora o tem v treh delovnih dneh elektronsko obvestiti družbo za ravnanje z odpadno embalažo in pristojnega inšpektorja. To je stranka z interesom storila z dopisom z dne 21. 1. 2022, s katerim je tožečo stranko pozvala po elektronski pošti za prevzem še 57,29 ton MKOE iz leta 2012.

17.Iz upravnega spisa in iz navedb strank ne izhaja, da je tožeča stranka reagirala na dopis. Dne 11. 2. 2022 je inšpektor opravil ogled pri stranki z interesom, na ogledu je bil prisoten predstavnik stranke z interesom in predstavnik tožeče stranke. Na kraju ogleda je tožena stranka ugotovila, da pri IJS prevzema komunalno odpadno embalažo med drugim tudi tožeča stranka, da je prostor za predhodno skladiščenje poln, da odpadke v nasprotju s predpisanimi pravili skladiščijo tudi na prostem, da skladiščna kapaciteta presega 80% količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči in da tožeča stranka ni reagirala na poziv z dne 21. 1. 2022, ter da je prevzela le 722,35 ton, neprevzeto pa je ostalo 57,29 ton MKOE. O ogledu je bil sestavljen zapisnik št. 06182-938/2021-9 z dne 11. 2. 2022. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 11. 2. 2022 podala izjavo. Njene navedbe je prvostopenjski upravni organ povzel v obrazložitev.

18.Iz upravnega spisa ne izhaja, da je tožena stranka od IJS zahtevala in pregledala ustrezno verodostojno dokumentacijo iz katere bi bilo razvidno skladiščenje odpadne embalaže (i) do 31. 12. 2020, (ii) od 1. 1. 2021 do 31. 1.2022 in (iii) od 31. 1. 2022 dalje kot to graja tožeča stranka.

19.Sodišče dodaja, da se v obravnavanem primeru izpodbijana odločba (izdana dne 1. 3. 2022 ) nanaša na obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021. V tem obdobju je že veljal ZVO-1J (od 1. 1. 2021) ter Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ("stara") do 23. 4. 2021 in nato spremenjena Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ("nova"). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka za celotno obravnavano obdobje uporabila "novo" Uredbo, kar pa ni pravilno, saj je "nova" Uredba začela veljati šele dne 23. 4. 2021, relevantna vsebina pa se razlikuje od vsebine "stare" Uredbe.

20.70. člen "nove" Uredbe določa, da Uredba začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu dne 8. 4. 2021, torej 23. 4. 2021. Veljavnost je določena za naprej, zato se za obdobje pred tem datumom "nova" Uredba ne sme uporabljati. Že 154. člen Ustave RS določa, da morajo predpisi biti objavljeni preden začnejo veljati in da predpis začne veljati 15. dan po objavi v državnem uradnem listu ali uradnem glasilu lokalne skupnosti. 155. člen Ustave določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj ter da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V obravnavanem primeru "nove" Uredbe pa temu ni tako, saj je izrecno določeno, da začne veljati dne 23. 4. 2021 in od tega dne naprej jo upravni organi morajo uporabljati. V primeru ko upravni organ obravnava obdobje, ki zajema tudi čas pred veljavnostjo "nove" Uredbe, mora obdobje razdeliti na obdobje (v obravnavanem primeru od 1. 1. 2021 do 23. 4. 2021) za katerega uporabi pravila "stare" Uredbe in na obdobje (od 23. 4. 2021 do 30. 9. 2021) na obdobje za katerega uporabi materialnopravno iz "nove" Uredbe.

21."Stara" Uredba (veljavna do dne 23. 4. 2021) je določala, da mora družba za ravnanje z odpadno embalažo prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže (drugi odstavek 19. člena). Če ravnanje z odpadno embalažo ureja več družb za ravnanje z odpadno embalažo (v obravnavanem primeru skupina DROE), ki je komunalni odpadek, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada RS s sklepom. Prvi odstavek 26. člena je določal, da morajo t. i. proizvajalci odpadne embalaže (iz prvega odstavka 25. člena) skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo (kot je tožeča stranka), razen če sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže ob pogoju, da pridobijo potrdilo o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, ki jo vodi ministrstvo (27. člen) ali če njihova letna količina embalaže ne presega 15.000 kg (prvi odstavek 36. člena).

22.Spremenjena "nova" Uredba od dne 23. 4. 2021 pa določa, da morajo izvajalci javne službe (npr.: stranka z interesom v obravnavanem primeru) družbi za ravnanje z odpadno embalažo (npr. tožeči stranki) oddajati vso odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločena frakcija ali kot izločena iz mešanih komunalnih odpadkov (prvi odstavek 21. člena). Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže (drugi odstavek 22. člena). Uredba določa, da je sistem PRO sistem zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo (29. člen). Proizvajalec, ki svoje obveznosti iz sistema PRO izpolnjuje skupaj z drugimi proizvajalci, mora z družbo za ravnanje z odpadno embalažo skleniti pogodbo. Proizvajalec pa lahko svoje obveznosti PRO izpolnjuje samostojno v okviru individualnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, če je vpisan v uradno evidenco (prvi odstavek 32. člena). Prvi odstavek 40. člena določa, da mora družba za ravnanje z odpadno embalažo na celotnem območju RS zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane na območju RS (ki nastane kot ločena frakcija ali kot izločena iz mešanih komunalnih odpadkov), razen za tisto odpadno embalažo, za katero zagotavljajo ravnanje proizvajalci, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti PRO. Ti namreč tudi skladiščijo in kasneje prevzamejo embalažo od izvajalca javne službe. Spremenjena Uredba je odpravila izjemo iz prvega odstavka 36. člena "stare" Uredbe, po "novi" Uredbi so v sistem PRO vstopili vsi, ki dajejo embalažo na trg, ne glede na količino embalaže.

23.To pa pomeni, da bi izvajalci javne službe morali ločeno voditi/skladiščiti odpadke, ki jih bodo kasneje prevzeli tisti, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti PRO in so vpisani v uradno evidenco in ostale odpadke, ki ji prevzemajo člani skupine DROE. Uredbi sta tukaj različni, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi tožena stranka to upoštevala za odpadke zbrane pred veljavnostjo "nove" Uredbe, saj za njih pravila "nove" Uredbe ne morejo veljati.

24.V obravnavanem obdobju je veljal tudi Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev pandemije COVID-19 (v nadaljevanju ZUIZEOP), ki je v 100. a členu določal, da stroške ravnanja z odpadno embalažo - to je neprevzeto odpadno embalažo iz leta 2020, plača RS. Tudi upoštevanje tega materialnega predpisa ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

25.Pri tem se tožeča stranka že od začetka postopka sklicuje na dne 11. 2. 2021 spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje. Navaja, da do 11. 2. 2021 ni dolžna prevzeti % celotne odpadne embalaže, ampak samo % tiste odpadne embalaže od proizvajalcev s katerimi ima sklenjeno pogodbo. Tožeča stranka ob tem pravilno navaja, da tožena stranka v odločbi prve in druge stopnje ni odgovorila na te navedbe in da v tem delu izpodbijana odločba ni obrazložena.

26.Obstaja pa o tem vprašanju že sodna praksa, ki določa, da sprememba okoljevarstvenega dovoljenja ne vpliva na obveznost izpolnjevanja zakonskih obveznosti tožeče stranke. Od začetka veljavnosti novele ZVO-1J, torej zakon ureja obveznosti DROE, to je ravnanje z odpadki iz izdelkov PRO (20. člen ZVO-1). Z zakonsko ureditvijo mora biti skladno okoljevarstveno dovoljenje in to je pristojni organ za tožečo stranko naredil z zamudo dne 11. 2. 2021, kljub temu pa mora stranka ravnati najprej v skladu z zakonom, saj odločbe - okoljevarstveno dovoljenje (tudi če je napačno) ne more spremeniti/obiti zakonske ureditve.

27.Glede navedb tožeče stranke, da ni dolžna prevzeti % celotne zbrane embalaže, ampak samo % tiste, ki jo pri stranki z interesom skladiščijo tisti s katerimi ima sklenjene dogovore, sodišče ugotavlja, da se v obravnavani zadevi postavlja predvsem vprašanje pravilne razlage in uporabe določbe dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki jo je po presoji sodišča, upoštevaje načelo lojalne razlage, treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato navedena določba z njimi v nasprotju, bi bilo sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.

28.Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege (na podlagi zakona) dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

29.Ker pa je zakonska določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 splošna, le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9. in 10. členom ZVO-1 (načelo odgovornosti povzročitelja in načelo plačila za obremenjevanje) oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih. Do nasprotja lahko pride pri izvedbi z zakonom določene PRO oziroma natančnejši določitvi njene vsebine, za kar je po enajstem odstavku 20. člena ZVO-1 pooblaščena Vlada RS. Ta tako predpiše izdelke PRO, proizvajalce takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in druge pogoje izpolnjevanja te obveznosti.

30.Sodna praksa je (vezano na pravila "stare" Uredbe) že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO. Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, to je povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a(1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena "stare" Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO (izjema zaradi majhnih količin embalaže), nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis), kar pomeni, da DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca gospodarske javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.

31.Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pomembno, poleg pravil uporabe materialnega prava za odpadke zbrane v določenem obdobju, ali je tožena stranka obveznost tožeče stranke ugotovila upoštevaje odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu gospodarske javne službe od 1. 1. 2021 do 23. 4. 2021 zbrane odpadne embalaže do dne 23. 4. 2021 ko je treba uporabiti pravila "stare" Uredbe, izključena zbrana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena.

32.Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila "stare" Uredbe glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in pojasnila za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti PRO. Za obdobje od 23. 4. 2021 do 31. 12. 2021 v izpodbijani odločbi ni razvidno upoštevanje pravil "nove" Uredbe, v smislu da so v sistem PRO vstopili vsi, ki dajejo na trg odpadno embalažo in da tisti, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti PRO prevzamejo "svojo" odpadno embalažo, kar se mora upoštevati pri ugotavljanju skupne količine odpadne embalaže v zbirnem centru oz. ali je to bilo upoštevano pri ugotavljanju ton neprevzete odpadne embalaže s strani tožeče stranke. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina embalaže zbrana v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZIUZEOP) in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

33.Glede na navedeno sodišče sodi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

34.Ker upravni organ izpodbijane odločne ni ustrezno obrazložil, ker ni pravilno uporabil materialnega prava, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka

35.Odločitev o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik o povrnitvi stroškov).

36.Ker tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez glavne obravnave, se tožnici v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

37.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ).

38.Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019 , str. 266, točka 5. in 7.

Npr.: sodba Upravnega sodišča RS II U 312/2022-12 z dne 25. 4. 2024, točka 17.

Načelo lojalne razlage od sodišča terja, da določbo nacionalnega prava, ki ni v skladu s pravom EU, razlaga v skladu z namenom oziroma ciljem (torej je v duhu) evropskega predpisa.

Glej sodbe SEU v zadevah C-128/09 do C 131/09, C-664/15, tč. 55, 56,57.

UPRS opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, 16. točka ter UPRS opr. št. I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, 14. točka.

Enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214

Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 20, 20/12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.