Jedro

S tožbo za nedopustnost izvršbe ni mogoče izpodbijati materialno pravne nepravilnosti pravnomočne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je delno nedopustna izvršba, dovoljena po pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. In 2004/00073 z dne 26.02.2004 za plačilo zneska 17,590.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.04.1996 do plačila, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo davka po odbitku, in ugotovitev, da je tožeča stranka dolžna od zneska 17,590.858,00 SIT, ki predstavlja bruto odpravnino, odvesti vse predpisane davščine in prispevke na račune pristojnih državnih organov in toženi stranki nakazati neto znesek v višini 6,906.706,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.04.1996 do 31.12.2001. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje še razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 531.695,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.10.2004 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da prvostopno sodišče ni uporabilo določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), zaradi česar je njegova odločitev napačna. Izvršilni naslov tožeči stranki nalaga plačilo bruto odpravnine, zato je dolžna od navedenega zneska obračunati predpisane davščine in jih odvesti na račune pristojnih organov, šele po obračunu odbitnega davka pa preostali znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot neto odpravnino nakazati toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo na obstoj in primernost izvršilnega naslova v skladu s citiranim materialnim pravom paziti po uradni dolžnosti, zmotno pa so bile uporabljene tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj gre za denarno terjatev, ki je delno izvzeta iz izvršbe. Tožeča stranka je zaradi navedenega predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe je mogoče vložiti, če je o ugovoru sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev (I. odstavek 59. člena ZIZ), razlogi, ki jih je v tem pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe navedla tožeča stranka (da je izvršilni naslov materialnopravno napačen), pa tudi po presoji drugostopnega sodišča niso takšni, da bi omogočali ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku.

V pravdnem postopku namreč s tožbo za nedopustnost izvršbe ni mogoče uveljavljati tistih dejstev, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v postopku izdaje izvršilnega naslova, ker ta dejstva ne morejo biti predmet ugovornega postopka. Izvršilni postopek ni namenjen preverjanju pravilnosti pravnomočne odločbe, izdane v drugem postopku, ki predstavlja izvršilni naslov, temveč je njegova domena izključno v prisilni izvršitvi odločbe, ki se glasi na izvršitev obveznosti (v konkretnem primeru se ta obveznost glasi na plačilo 17,590.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.04.1996 dalje do plačila). Izvršilno sodišče resda po uradni dolžnosti pazi na obstoj in primernost izvršilnega naslova, vendar pa v tem obsegu ne preverja njegove materialnopravne pravilnosti, kot to zatrjuje pritožba, saj je to stvar rednih in izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku, temveč presoja le, ali so v smislu 21. člena ZIZ podani bistveni elementi za dovolitev izvršbe in sicer, ali so v izvršilnem naslovu navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Pritožba zato nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila ZDavP, ZDoh in ZPSV, saj ti predpisi lahko vplivajo le na pravilnost izvršilnega naslova, ne pa na nedopustnost izvršbe v smislu 59. člena ZIZ, ravno tako pa ne gre za prejemke, ki bi bili izvzeti iz izvršbe, saj za to v 101. členu ZIZ ni pravne podlage.

Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožba tožeče stranke pa ob vsem navedenem ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).