Jedro

Ni se moč strinjati s stališčem, da bi dolžnik dejstvo pravnomočne potrjene prisilne poravnave, ki je nastopilo po koncu glavne obravnave in po izteku pritožbenega roka, lahko uveljavljal v obnovitvenem postopku. Nova dejstva in dokazi so lahko razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP le ob izpolnjevanju predpostavke, da so obstajala že v času odločanja v rednem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Upnica je 26. 4. 2006 vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Pd 112/2003 Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, z dne 26. 10. 2004 v zvezi s sodbo Pdp 1844/2004 Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 3. 2006 - za izterjavo različnih denarnih terjatev (plače, regresa in odpravnine za pretekla leta ter stroškov postopka). Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo s sklepom o izvršbi I 2006/01535 z dne 5. 5. 2006, zoper katerega je dolžnik vložil ugovor na znižanje obveznosti v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo. Ker je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen 17. 11. 2005, sodba sodišča prve stopnje pa zaradi pritožbe toženca takrat še ni bila pravnomočna in upnica ni pridobila izvršilnega naslova, je ocenilo, da bi dolžnik dejstvo potrjene prisilne poravnave lahko uveljavljal v pravdnem oziroma pritožbenem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Čeprav je pritrdilo pritožbenim navedbam, da sodišče sodi po stanju ob koncu glavne obravnave, je zaključilo, da bi dolžnik dejstvo začetka postopka prisilne poravnave lahko uveljavljal z izrednim pravnim sredstvom tj. predlogom za obnovo postopka po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku.

3. Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi poenotesnja sodne prakse glede uporabe drugega in tretjega 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami, v nadaljevanju ZPPSL) ter uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava: neuporabo drugega odstavka 64. člena ZPPSL, nepravilno uporabo tretjega odstavka 64. člena ZPPSL in nepravilno uporabo 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sklep sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 64. člena ZPPSL, po kateri se izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov, ki se niso udeležili postopka prisilne poravnave, smejo izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih potrjene prisilne poravnave. Navedeno torej pomeni, da tvorita izvršilni naslov skupaj sodba in pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave. Sodišče je nepravilno uporabilo tretji odstavek 64. člena ZPPSL, ko je štelo, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ki jo ureja navedeno določilo. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ. Stališče, da bi dolžnik lahko uspel z obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP iz razloga, da je bil kasneje izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave, ni pravilno. Obnovitveni razlog bi moral obstajati že v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Dejstvo, ki je nastalo šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (po zaključku glavne obravnave), v konkretnem primeru celo po izteku pritožbenega roka, ne bi upravičevalo obnove postopka, pač pa zakon za take primere dolžniku dopušča ugovor iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku in dolžniku, ki nanjo nista odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave ima za posledico spremembo vsebine pravnih razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem in/ali v odlogu izpolnitve dolžnikovih obveznosti)(1). Njegov pravni učinek se razteza na vse upnike, katerih terjatve so obstajale v trenutku začetka postopka, in učinkuje tudi proti upnikom, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili(2). V obravnavani zadevi je dejstvo pravnomočne potrjene prisilne poravnave nastopilo 17. 11. 2005, kar je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, a pred njeno pravnomočnostjo, torej v času, ko upnica za svoje terjatve še ni imela izvršilnega naslova. Zaradi tega ni mogoče uporabiti drugega odstavka 64. člena ZPPSL, saj ta ureja usodo izvršilnih naslovov, ki so jih upniki pridobili pred začetkom postopka prisilne poravnave(3). Pravno usodo terjatev, ki v sklepu o potrditvi prisilne poravnave niso ugotovljene in zanje upnik še ni pridobil izvršilnega naslova, ureja tretji odstavek 64. člena ZPPSL(4). Ta določa, da sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave dolžnika zaradi izplačila terjatve upnika (ki se postopka prisilne poravnave ni udeležil), ugotovi obstoj sporne terjatve in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Slednje pomeni, da bo toženec oziroma dolžnik, če bo želel doseči učinke prisilne poravnave, moral dejstvo pravnomočne potrjene prisilne poravnave pravočasno in skladno s procesnimi pravili uveljavljati v ustreznem postopku, bodisi v pravdnem bodisi v njemu sledečem pritožbenem oziroma izvršilnem postopku, kar je odvisno od tega, kdaj je dejstvo nastopilo. Kadar je to dejstvo nastopilo po koncu glavne obravnave in celo po izteku pritožbenega roka, kot je to v obravnavani zadevi, ga lahko dolžnik uveljavlja šele v izvršilnem postopku z ugovorom zoper sklep o izvršbi iz ugovornega razloga po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

7. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da mora iti pri ugovornem razlogu iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ za táko dejstvo, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (pravdnem ali pritožbenem postopku oziroma v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Ni pa se moč strinjati s stališčem, da bi dolžnik dejstvo pravnomočne potrjene prisilne poravnave, ki je nastopilo po koncu glavne obravnave in po izteku pritožbenega roka, lahko uveljavljal v obnovitvenem postopku. Nova dejstva in dokazi so lahko razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP le ob izpolnjevanju predpostavke, da so obstajala že v času odločanja v rednem postopku(5). Dolžnik torej konkretnega dejstva ne bi mogel (uspešno) uveljavljati ne v obnovitvenem postopku kot tudi ne v pravdnem in pritožbenem postopku.

8. Glede na navedeno dolžniku ni mogoče odrekati pravice, da v izvršilnem postopku uveljavlja omejitev svoje obveznosti do upnika skladno s potrjeno prisilno poravnavo. Nižji sodišči sta torej zmotno uporabili določbe pravdnega in izvršilnega postopka, zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, razveljavilo sklepa nižjih sodišč, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo odločati o ugovoru dolžnika in odgovoru tožnice na ugovor.

Op. št. (1): prim. 63. člen ZPPSL.

Op. št. (2): prim. tretji odstavek 59. člena ZPPSL.

Op. št. (3): ZPPSL s komentarjem, stran 297, komentar k 64. členu ZPPSL.

Op. št. (4): ZPPSL s komentarjem, stran 298, komentar k 64. členu ZPPSL.

Op. št. (5): Glej odločbe II Ips 285/2005 z dne 25. 5. 2006, II Ips 147/2000 z dne 20. 9. 2000 in II Ips 605/2007 z dne 31. 1. 2008 ter knjigo Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 593.