Jedro

Nespornih dejstev res ni treba dokazovati, vendar lahko sodišče neko dejstvo ugotovi kot nesporno šele takrat, ko stranka tako dejstvo sploh navaja oziroma se nanj sklicuje. Z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so primarno zahtevali, naj jim toženca solidarno plačata 21.348,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2011 dalje. Poleg tega je vsak posamezni tožnik terjal še plačilo v svojem imenu, s prvim podrednim zahtevkom od obeh tožencev solidarno, z drugim podrednim zahtevkom pa samo od prvega toženca.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožnikov zavrnilo, obenem pa jim je naložilo, da morajo vsakemu od tožencev povrniti 1.056,67 EUR njunih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

3. Tožniki so se pravočasno pritožili. V pritožbi se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Zahtevajo spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Vztrajajo, da so za svoje zahtevke podali popolno trditveno podlago. Neupravičeno obogatitev tožencev in svoje prikrajšanje so dokazali že z listinskimi dokazi. Drugačna ugotovitev izpodbijane sodbe je zmotna in protispisna. Njeni razlogi so sami s seboj v nasprotju. Sodišče se do njihovih navedb in zahtevkov sploh ni opredelilo, niti ni v celoti odločalo o postavljenih zahtevkih. Kaj gre posameznim tožnikom, so natančno specificirali v svoji četrti pripravljalni vlogi, za katero sodišče napačno navaja, da je bila vložena neposredno 4.4.2013, čeprav je bila v resnici oddana že dan prej priporočeno po pošti. Pritožbi kot dokaz prilagajo izpis iz popisa oddanih pošiljk in izpis poslane pošte na dan 3.4.2013. Ni torej res, da je bila navedena vloga prepozna. Sicer pa bi tožniki ob zaslišanju lahko potrdili, koliko je dejansko vsak od njih plačal v sklada. Z neizvedbo tega dokaza je bila tožnikom odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Dejstvo, da so vsi stanovalci prispevali enako glede na stanovanje za manjša popravila in v skupni račun glede na delež stanovanja, kar se tiče večjih investicijskih vlaganj, med strankama ni bilo sporno. Ne gre za to, da tožniki ne bi pravočasno postavili trditev, pač pa brez svoje krivde niso mogli predložiti dokaza zanje, dokler niso dobili zahtevanih podatkov, ki jih je nato preračunal izvedenec. Sodišče ni upoštevalo, da so v nazadnje spremenjenem primarnem zahtevku že vštete obresti do vložitve tožbe. Tožniki vztrajajo, da sta jim škodo povzročila oba toženca skupaj, zato odgovarjata solidarno. Odločitev sodišča, ki ni dopustilo zadnje spremembe tožbe oziroma tretjega podrednega zahtevka, je nezakonita. Tožniki so s spremembo tožbe poskušali zavarovati svoje pravne interese, ko so zaznali pristranskost sodišča. Ker je bil njihov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, pa je napačna tudi odločitev tudi o stroških postopka.

4. Oba toženca sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev izčrpno in pregledno obrazložilo, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. V zadostni meri se je opredelilo do trditvenega gradiva, ki so ga ponudili tožniki, ter ga kljub številnim dopolnitvam upravičeno ocenilo za pomanjkljivega. Dejanskih in pravnih razlogov, s katerimi je utemeljilo takšno svojo presojo ni treba ponavljati.

7. Tožniki tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej pravdi niso zadostili svojemu trditvenemu bremenu. Zgolj spreminjanje tožbenega predloga v ta namen ne zadošča. Konkretnih trditev o tem, za koliko naj bi bil vsak posamezen tožnik prikrajšan zaradi spornega razpolaganja tožencev, tožniki v nobeni od svojih vlog niso zmogli. Brez podlage so zato njihovi pritožbeni očitki o domnevni protispisnosti in nerazumljivosti izpodbijane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev iz 8., 14., in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Z izpodbijano sodbo je odločilo o vseh zahtevkih tožnikov, tako o primarnem kot o obeh podrejenih zahtevkih. Zadnje spremembe tožbe pa povsem utemeljeno ni dopustilo, upoštevaje prvi odstavek 185. člena ZPP. Očitno je namreč, da ta sprememba ni bila smotrna, saj odločanje o spremenjenem oziroma tretjem podrednem zahtevku ne bi prispevalo k dokončni ureditvi spornega razmerja med strankama. Nasprotno, postopek bi zgolj podaljšalo in podražilo, saj tožniki svojih trditev o obstoju pravne skupnosti v smislu 1003. in 1004. člena Obligacijskega zakonika (OZ) niso podali pravočasno, torej do konca prvega naroka za glavno obravnavo, upoštevaje prvi odstavek 286. člena ZPP. Teh njihovih trditev torej sodišče v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati, sploh ker tožniki zamude pri njihovem uveljavljanju niti poskušajo ne opravičiti.

9. Res je sicer, da mora sodišče zahtevek preizkusiti z vidika vseh relevantnih pravnih podlag, vendar zgolj v okviru ponujenih trditev; te kot že navedeno niso bile zadostne. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno vztrajanje, da naj bi bila dejstva o višini prikrajšanja vsakega posameznega tožnika nesporna. Tožniki bi ta dejstva kljub temu morali navajati. Nespornih dejstev res ni treba dokazovati, vendar lahko sodišče neko dejstvo ugotovi kot nesporno šele takrat, ko stranka tako dejstvo sploh navaja oziroma se nanj sklicuje. Kot je tožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev. V takšnem primeru, kot je obravnavani, pa bi bilo dokazovanje tudi nesmotrno. Brez podlage je zato očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikom kršilo pravico do obravnavanja v postopku, ker jih ni zaslišalo.

10. Po navedenem tožniki svojega trditvenega bremena ne morejo prevaliti ne na nasprotno stranko in ne na sodišče. Edini utemeljen pritožbeni očitek tožnikov se nanaša na njihovo četrto pripravljalno vlogo z dne 2.4.2013, ki jo je sodišče prve stopnje očitno zmotno ocenilo kot prepozno. Glede na pritožbi priloženi dokaz je bila ta vloga, upoštevaje drugi odstavek 112. člena ZPP, še pravočasna, saj je bila oddana priporočeno po pošti zadnji dan 15-dnevnega roka, ki ga je tožnikom določilo sodišče za dopolnitev njihovih trditev. Opisana napačna ugotovitev v sodbi pa vendarle ni vplivala na njeno pravilnost in zakonitost, zato ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč to vlogo kljub svoji poprejšnji zmotni oceni, da je prepozna, vendarle obravnavalo tudi po vsebini in pravilno ugotovilo, da kljub predhodnemu opozorilu, ki so ga bili na naroku deležni tožniki, svojih navedb še vedno niso ustrezno izpolnili.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani, ne tisti, ki so jih tožniki izrecno uveljavljali, in ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Njihovo pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Tožniki so s pritožbo propadli, zato do povračila svojih stroškov zanjo niso upravičeni. Stroški tožencev za odgovor na pritožbo pa glede na njeno vsebino niso bili smotrni. Tudi toženca morata zato svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).