Jedro

Za inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti zadostuje ugotovitev, da gospodarska družba opravlja gospodarske posle izven občine dejavnosti, vpisanih v sodnem registru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2299/97-12 z dne 7.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.1997. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota K. z dne 22.1.1997, s katero ji je bilo prepovedano opravljanje dejavnosti dajanja kreditov občanom v poslovnih prostorih v I. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 4. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74) in 3. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94), ter na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka registrirana le za menjalniške posle, kar ni sporno. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka v poslovnih prostorih, v katerih opravlja menjalniške posle, sklepala posojilne pogodbe s fizičnimi osebami in sicer je tožeča stranka dnevno sklenila v povprečju 5 posojilnih pogodb z občani, dan pred inšpekcijskim pregledom, to je dne 20.1.1997, pa je bilo sklenjenih 17 posojilnih pogodb za različne zneske posojila in sicer od 500 DEM do 1500 DEM. To izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 21.1.1997. Na tej podlagi je pravilen sklep upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da je tožeča stranka z dajanjem posojil občanom prekoračila okvir dovoljene registrirane dejavnosti.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sklepala kreditnih pogodb v smislu določbe 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ampak je sklepala posojilne pogodbe po določbah 557. do 566. člena ZOR, kar po nobenem predpisu ni prepovedano. Prav tako noben predpis ne zahteva, da bi morala pravna oseba, ki presežek kapitala komu posodi, zato imeti odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Sklicuje se na določbo 4. člena ZGD, po kateri sme gospodarska družba opravljati tudi vse druge posle, ki so potrebni za njen obstoj in za opravljanje dejavnosti, ki pa ne pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti. V sodnem registru je vpisana za opravljanje dejavnosti menjalniških poslov ter zastavljalniških poslov. Za opravljanje te dejavnosti ima tudi ustrezno upravno dovoljenje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, imajo podlago v podatkih spisa in v določbi 2. odstavka 4. člena Zakona o tržni inšpekciji ter 3. odstavku 4. člena ZGD. V navedeni določbi Zakona o tržni inšpekciji, veljavni ob odločanju, je imel tržni inšpektor pooblastilo, da prepove opravljanje dejavnosti, če se ta opravlja brez ustreznega dovoljenja, ali če je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti. ZGD pa v 3. odstavku 4. člena določa, da smejo družbe opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, ki je vpisana v sodni register. Glede na navedeno za inšpekcijski ukrep, kakršen je bil izrečen tožeči stranki, zadostuje ugotovitev, da gospodarska družba opravlja gospodarske posle izven okvira dejavnosti, vpisanih v sodnem registru. V postopku je bilo ugotovljeno in tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklenila večje število pogodb, s katerimi je za določen čas posojala denar fizičnim osebam, te pa so se zavezale posojilo vrniti v določenem času in na določen način ter plačati dogovorjene obresti. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je opravljala dejavnost dajanja kreditov. Pri tem ni pomembno, da je pogodbe, ki jih je sklepala s fizičnimi osebami, imenovala posojilne pogodbe. Kreditna pogodba je le posebna oblika posojilne pogodbe, za katero je značilno, da takšno pogodbo na strani dajalca kredita (posojila) sklepa subjekt, ki se ukvarja s posojanjem kapitala, da je sklenjena v pismeni obliki in da je vedno odplačna, kar pomeni, da predvideva obveznost posojilojemalca (kreditojemalca), da mora plačati obresti. Pogodbe, ki jih je tožeča stranka sklepala s fizičnimi osebami, so imele vse značilnosti kreditnih pogodb. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in niti ni sporno, da tožeča stranka dejavnosti dajanja kreditov nima vpisane v sodnem registru, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odreditev spornega inšpekcijskega ukrepa.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.