Jedro

V primeru dvoma je treba ugotoviti, ali posamezna določba ZKZ o uveljavljanju predkupne pravice predstavlja specialno ureditev glede na ureditev po OZ. Uveljavljanje predkupne pravice po 508. členu OZ ne pride v poštev, saj morebitni kupci vse do prejema obvestila upravne enote o tem, kdo je sprejel ponudbo (2. odstavek 21. člena ZKZ), ne morejo vedeti, ali predkupno pravico sploh imajo in ali bodo na podlagi te predkupne pravice prav oni lahko sklenili pravni posel. V obravnavanem primeru je zato po presoji sodišča treba šteti, da določbe 21. člena ZKZ v zvezi s 3. odstavkom 513. člena OZ smiselno izključujejo uporabo določb o uveljavljanju predkupne pravice po 508. členu OZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote A. z dne 24. 8. 2004, s katero je ta upravna enota kot prvostopenjski upravni organ zavrnila vlogo podjetja A.A.A. d.o.o. iz B. za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem na podlagi pogodbe s tožečo stranko, za kmetijsko zemljišče parc. št. 3349/3 k.o. C. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej povzema ureditev prometa s kmetijskimi zemljišči na podlagi določb členov 17 do 23 Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/2003, dalje ZKZ). Nato navaja, da se tožeča stranka v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in 32/2004, dalje OZ), ker meni, da sta ZKZ in OZ enakovredna ter da se dopolnjujeta, zato neupoštevanje OZ pomeni kršitev ustavnih pravic po 22. in 33. členu Ustave RS.

Tožena stranka dalje navaja vsebino 507. in 508. člena OZ ter ugotavlja, da te določbe govorijo o pogodbeni predkupni pravici, predkupna pravica, ki je določena v ZKZ pa je predpisana z zakonom, tako da ne gre za dogovor med dvema strankama. Ker je predkupna pravica po ZKZ zakonska predkupna pravica, se zanjo ne morejo uporabljati določbe OZ, ki veljajo za pogodbeno predkupno pravico. Po stališču tožene stranke ZKZ ne določa nobenih posebnih dolžnosti, ki jih mora predkupni upravičenec izpolniti, da bi lahko uveljavljal svojo predkupno pravico, temveč zgolj prednostni vrstni red v primeru več upravičencev. Tožena stranka zato ugotavlja, da ni mogoče šteti, da zaradi neupoštevanja določb OZ nobeden od predkupnih upravičencev ni uveljavljal predkupne pravice.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka pri odločanju zmotno uporabila materialno pravo, oziroma spregledala določilo 513. člena OZ, ki določa, da pogoji iz 508. člena veljajo tudi za zakonsko predkupno pravico, če o tem poseben zakon ne določa drugače. Ker ZKZ ne določa drugače, morajo tudi predkupni upravičenci po ZKZ hkrati s sprejemom ponudbe plačati kupnino ali jo položiti pri sodišču. Ker je bilo neupoštevanje določb OZ edini razlog za zavrnitev pritožbe, je izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke očitno nezakonita, zato sodišču predlaga, naj jo odpravi.

Sodišče je tožbo poslalo toženi stranki, A.A.A. d.o.o. kot stranki z interesom in Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa. Tožena stranka je sodišču dostavila spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Državno pravobranilstvo je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 7. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona uporabljajo določbe prejšnjega Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS), kolikor ni v členih 105 do 107 ZUS-1 določeno drugače. Po določbi 3. odstavka 513. člena OZ se pravila tega zakona o pogodbeni predkupni pravici smiselno uporabljajo tudi za zakonito predkupno pravico, če za posamezen primer zakon ne določa drugače. Načelno pravno stališče tožene stranke, da v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice po ZKZ v nobenem primeru ni mogoče uporabljati določb OZ, je torej zmotno, saj je po citirani zakonski določbi tudi pri uveljavljanju predkupne pravice po ZKZ potrebno upoštevati splošno ureditev po OZ. Vendar pa je po drugi strani res, da imajo po tej zakonski ureditvi morebitne specialne določbe ZKZ prednost pred splošno ureditvijo po OZ. V primeru dvoma je torej potrebno ugotoviti, ali posamezna določba ZKZ o uveljavljanju predkupne pravice predstavlja specialno ureditev glede na ureditev po OZ.

Po določbah 508. člena OZ mora predkupni upravičenec v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila o nameravani prodaji na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil svojo predkupno pravico. Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču. Po določbah 21. člena ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži pri upravni enoti. Upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku iz 4. odstavka prejšnjega člena.

ZKZ ne vsebuje nadaljnjih pravil po uveljavljanju predkupne pravice ali sklenitvi pogodbe, določa pa vrstni red predkupnih upravičencev. Vprašanje, bistveno za pravilno odločitev v tej zadevi je torej, ali citirane določbe 21. člena ZKZ pomenijo specialno ureditev glede na določbe 508. člena OZ. Uveljavljene predkupne pravice po 508. členu OZ predstavlja poseben način sprejema ponudbe. Prav način sprejema ponudbe pa natančno urejajo navedene določbe 21. člena ZKZ. Poleg tega sodišče ugotavlja tudi, da obe ureditvi med sabo nista združljivi. Glede na ureditev v ZKZ namreč morebitni predkupni upravičenec vse do izteka roka za oddajo ponudb za nakup kmetijskega zemljišča, kot ga določa ZKZ, ne more vedeti, ali ni morda ponudbe oddal kdo, ki ga ZKZ uvršča v enako ali višjo kategorijo predkupnih upravičencev. V takem primeru, po določbi 3. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ, kupca določi prodajalec. Uveljavljanje predkupne pravice po 508. členu OZ torej ne pride v poštev, saj morebitni kupci vse do prejema obvestila upravne enote o tem, kdo je sprejel ponudbo (2. odstavek 21. člena ZKZ) ne morejo vedeti, ali predkupno pravico sploh imajo in ali bodo na podlagi te predkupne pravice prav oni lahko sklenili pravni posel. V obravnavanem primeru je zato po presoji sodišča potrebno šteti, da določbe 21. člena ZKZ v zvezi s 3. odstavkom 513. člena OZ smiselno izključujejo uporabo določb o uveljavljanju predkupne pravice po 508. členu OZ. Stališče tožene stranke, da uporabo določb OZ o predkupni pravici ne pride v poštev pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ki po presoji sodišča sicer ne more veljati za vse primere, se v obravnavanem primeru izkaže za pravilno.

Sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1, zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.