Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo samo v zapuščinskem postopku rešiti ugovor zastaranja, ki so ga dediči uveljavljali na naroku, saj gre za ugovor pravne narave. Šele, če bi odločilo nasprotno, bi s sklepom dediče napotilo na pravdo, da se ugotovijo sporne dejanske okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti ugovora.

Izrek

Pritožbi dedičev M. B., R. B. in A. Ž. se ugodi, zato se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dediče M.B., R. B. in A.Ž. napotilo na pravdo, v kateri bodo morali dokazati, da je bila zapustnikova pokojna hčerka D.Ž. dedno odpravljena. Tožbo morajo vložiti v roku 30-tih dni po pravnomočnosti sklepa in o vloženi tožbi obvestiti sodišče. Zapuščinski postopek je prekinilo do poteka roka za vložitev tožbe oz. do pravnomočne rešitve zadeve. Če dediči v določenem roku ne bodo tožbe vložili, bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na zahtevek, zaradi katerega jih je napotilo na pravdo.

Proti temu sklepu so se pritožili imenovani dediči po svoji pooblaščenki. Menijo, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo vseh ugovorov pritožnikov, ki so jih podali v tem zapuščinskem postopku. Že z vlogo z dne 15.11.1998 in na naroku dne 18.1.2000 so dediči uveljavljali zastaranje pravice zahtevati zapuščino po 141. čl. Zakona o dedovanju. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožnikov najprej obravnavati ta ugovor, ki je ugovor pravne narave in o tem lahko odloča zapuščinsko sodišče samo. Šele, če se sodišče odloči nasprotno, tedaj bi dediče napotilo na pravdo tako, kot v izpodbijanem sklepu. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Pritožba je utemeljena.

Na naroku z dne 18.1.2000 so dediči, to je pritožniki, izrecno navajali, da je zahtevek sodedičev zahtevati zapuščino, zastaral. Uveljavljali so zastaranje pravice zahtevati zapuščino po 141. čl. Zakona o dedovanju, ki določa, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnike stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglastive oporoke v 1. odst. omenjenega člena, v 2. odst. pa je določeno, da nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v 20-tih letih. O tem ugovoru bi moralo po oceni pritožbenega sodišča odločiti zapuščinsko sodišče, če seveda niso sporna dejanska vprašanja, od katerih je odvisna utemeljenost oz. neutemeljenost tega ugovora, kajti če sodišče prve stopnje ugotovi, da je nastopilo zastaranje, ima to za posledico, da se dediči, katerih pravica zahtevati zapuščino je zastarala, ne upoštevajo v sklepu o dedovanju enako, kot da so se odpovedali dediščini tudi v imenu svojih potomcev (2. odst. 133. čl. Zakona o dedovanju). Pred izdajo izpodbijanega sklepa bi torej sodišče prve stopnje moralo odločati o ugovoru zastaranja in kot pravilno opozarja pritožba, če je ta neutemeljen, izdati izpodbijani sklep.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dedičev ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da najprej odloči o ugovoru zastaranja po 141. čl. Zakona o dedovanju.