Jedro

Prvostopno sodišče v skladu s predlogom tožnice povrnilo škodo po času njenega nastanka, saj je sledilo izpovedbi tožnice glede višine materialne škode (cene ob času nakupa uničenih oblačil pred škodnim dogodkom). Odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Pravilna uporaba materialnega prava je terjala spremembo teka obresti tako, da zakonite zamudne obresti od glavnice pričnejo teči, kot je predlagala tožnica, od dneva nastanka škode in ne šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe glede obresti spremeni tako, da je tožena stranka Zavarovalnica Triglav d.d., OE P. dolžna dolžnici L.R. plačati od zneska 55.000,00 SIT zakonite zamudne obresti od 11.9.1996 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Sicer pa se pritožba zoper stroškovni izrek zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 55.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 229.508,00 SIT (z zamudnimi obrestmi) od 27.10.1998 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353. ZPP/77, vendar le glede obdobja in časa teka zamudnih obresti od glavnice 55.000,00 SIT, kakor tudi glede pravdnih stroškov. Glede na to, da je v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče prisodilo obresti od dne izdaje sodbe, je očitno zamenjalo pojem nepremoženjske škode s pojmom premoženjske škode. Tožničin tožbeni zahtevek se je nanašal na premoženjsko škodo in v takšnih primerih je sodna praksa zavzela stališče, da ima oškodovanec oziroma tožnik pravico do obresti od dneva nastanka škode oziroma od 11.9.1996, kot je to tožnica v odoškodninskem zahtevku tudi zahtevala. Prvostopno sodišče pa je brez znanega razloga in brez sleherne obrazložitve, kar že samo po sebi tudi predstavlja kršitev 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, čas plačila obresti premaknilo v korist tožene zavarovalnice za nekaj več kot dve leti.

Nepravilno pa je odločeno tudi o pravdnih stroških, saj je sodišče po nepotrebnem in neutemeljeno uporabilo določbo 2. odst. 154. čl. ZPP in odločalo o stroških glede na "doseženi uspeh", čeprav bi v resnici zakonito moralo uporabiti 3. odst. citiranega določila, po katerem sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške drugi stranki, če ta samo z sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tako tudi v obravnavanem primeru zaradi tiste majhne in bagatelne zavrnitve tožbenega zahtevka nobeni posebni stroški niso nastali. Zato bi moralo prvostopno sodišče tožnici priznati vse priglašene pravdne stroške, tudi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo z dne 27.6.1997. Pritožbeno sodišče je namreč nedvomno analiziralo in upoštevalo tudi pritožbeni odgovor, zaradi česar navedba prvostopnega sodišča, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, zanesljivo ni pravilna, saj ne nazadnje prvostopno sodišče brez zakonitega pooblastila odloča tudi o tistem, kar sicer sodi v pristojnost in odločanje pritožbenega sodišča. V kolikor bi pritožbeno sodišče menilo tako kot prvostopno sodišče, bi to že v svoji odločbi pod opr.

št. II Cp 963/97 z dne 20.5.1998 napisalo, česar ni storilo, kar pomeni, da bi moralo prvostopno sodišče ob upoštevanju navedene nesporne okoliščine priznati tožnici tudi vse stroške nastale s pritožbenim odgovorom. Nenazadnje pa tožnica še opozarja, da predstavlja stroškovnik po sodni obdelavi določen rebus, saj ni razvidno in ni mogoče ugotoviti, kaj vse je sodišče upoštevalo in česa ni upoštevalo pri pobotu in sploh odmeri stroškov. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanih delih.

Pritožba glede teka zamudnih obresti je utemeljena, pritožba glede pravdnih stroškov pa ni utemeljena.

S tem, ko je prvostopno sodišče od zneska 55.000,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za materialno škodo, prisodilo zakonite zamudne obresti od dne 27.10.1998, torej od izdaje sodbe dalje in ne od 11.09.1996, kot je uveljala tožnica s tožbenim zahtevkom, je materialno pravo zmotno uporabilo, kot pravilno v svoji pritožbi opozarja tožnica. Povračila materialne škode namreč ni odmerilo po cenah ob izdaji sodne odločbe (2. odst. 189. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju besedila ZOR), da bi zaradi tega smelo zakonite zamudne obresti v nasprotju s tožničinim predlogom utemeljeno prisoditi šele od izdaje sodne odločbe dalje. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče v skladu s predlogom tožnice povrnilo škodo po času njenega nastanka dne 20.2.1995, saj je sledilo izpovedbi tožnice, da je takrat njena materialna škoda znašala 55.000,00 SIT (cene ob času nakupa uničenih oblačil pred škodnim dogodkom). Zato bi moralo slediti tožbenemu predlogu tožnice, katera zakonite zamudne obresti uveljavlja (šele) od 11.9.1996 dalje, saj se je po členu 186. ZOR njena odškodninska obveznost takrat že štela za zapadlo. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in spremenilo tek obresti tako, da zakonite zamudne obresti od glavnice pričenjo teči 11.9.1996, kot je pravilno predlagala tožnica in ne šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (4. točka 373. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju besedila ZPP/77).

Pritožnica ima sicer tudi prav, ko upozarja, da odločitev glede prisojenega teka obresti v izpodbijani odločbi ni obrazložena, vendar kljub tej opustitvi, ki ima načelno za posledico kršitev 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP/77, sodbe v izpodbijanem delu ni bilo potrebno razveljaviti po 1. odst. 369. čl. ZPP/77 in vrniti zadeve v novo odločitev, ker je bilo glede na naravo prisojenega zahtevka popolnoma jasno tudi brez obrazložitve provostopnega sodišča, da je le to glede pričetka teka obresti materialno pravo (tudi) zmotno uporabilo. Sicer pa prvostopno sodišče ni storilo nobene druge uradno upoštvne kršitve pravil pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Pač pa se pritožnica neutemeljeno pritožuje proti stroškovni odločitvi, tako po njenem temelju kot po višini. Dejstvo je, da tožnica v pravdi ni uspela v celoti, pač pa je z določenim in to matematično natančno ugotovljenim delom in sicer 16,83% v pravdni propadla, zato je prvostopno sodišče svojo odločitev pravilno utemeljilo v 2. odst. 154. čl. ZPP/77, ki uzakonja porazdelitev pravdnih stroškov po načelu ushepa v pravdi. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče odločiti po 3. odst. navedenega člena, češ da tožeča ni uspela le z "bagatelnim" delom svojega zahtevka, je neprepričljivo, saj skoraj 20% neuspeh v pravdi nikakor ne more predstavljati sorazmerno majhnega zahtevka, s katerim tožeča v pravdni ni zmagala, zaradi česar že iz tega razloga niso podani pogoji za uporabo 3. odst. 154. čl. ZPP/77. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno grajanje nepriznanja tožničinih stroškov odgovora na pritožbo z dne 27.6.1997, za katere prvostopno sodišče ugotavlja, da ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov. S tem, ko je pritožbeno sodišče v svoji odločbi z dne 20.5.1998, opr.

št. II Cp 963/97 v zvezi s svojo glavno odločitvijo posledično v skladu s čl. 166/3 in 4 ZPP/77 odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridrži za končno odločbo, je pooblastilo prvostopno sodišče, da ono samo (in ne pritožbeno sodišče) v svoji novi odločbi, torej končni odločbi odloči tudi o sedaj obravnavanih pritožbenih stroških tožeče stranke, kar je prvostopno sodišče pravilno tudi storilo. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo provstopnega sodišča, utemeljneno v 2. odst. 155. čl. ZPP/77, da stroški odgovora na pritožbo niso potrebni pravdni stroški, ker navedbe iz odgovora na pritožbo niso doprinesle k lažji in hitrejši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, česar v svoji odločbi pod opr. št. II Cp 963/97 seveda pritožbeno sodišče ni zapisalo, čeprav le iz razloga, ker kot že rečeno ni odločalo o pritožbenih stroških in so vsa nasprotna pritožbena izvajanja o takratnem mnenju pritožbenega sodišča glede potrebnosti stroškov tožeče stranke v zvezi z njenim odgovorom na pritožbo le plod zmotnega ugibanja tožeče stranke in kot taka neupoštevna.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe glede nejasnosti odmere pravdnih stroškov po specificiranem (ih) stroškovniku (ih), saj iz stroškovnika (ov) izhaja, kaj in koliko je sodišče priznalo za pravna opravila in dejanske stroške, pri čemer ugotavlja, da je odmera tudi v skladu z Odvetniško tarifo.

Ker torej v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišče prve stopnje ni storilo očitane relativne kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 154. čl. ZPP/77 in tudi ne nobene od tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).