Jedro

Če se sodnik za mladoletnike ne strinja s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora med pripravljalnim postopkom, o nesoglasju odloča senat za mladoletnike sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper njegov sklep pa odloča višje sodišče kot pritožbeno sodišče.

Izrek

Zahtevi zagovornika ml. mladoletnika D.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Senat za mladoletnike Višjega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 16.8.2006 po 472. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper ml. mladoletnika D.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik je zoper navedeni sklep pravočasno vložil pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da se zahtevi ugodi in izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zagovornika zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka predlagala odreditev pripora zoper ml. mladoletnika D.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi s 472. členom ZKP. Dežurni sodnik za mladoletnike se ni strinjal s predlogom državne tožilke ter je zahteval, da senat za mladoletnike Višjega sodišča v Ljubljani odloči o predlogu državne tožilke za odreditev pripora. Senat za mladoletnike višjega sodišča je z izpodbijanim sklepom odredil pripor zoper ml. mladoletnika D.H. iz navedenega pripornega razloga.

Odreditev in podaljšanje pripora med pripravljalnim postopkom urejajo določbe 472. člena ZKP. Te določbe ne predpisujejo, kateri organ odloča v primerih, ko se sodnik za mladoletnike ne strinja s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora. Samo za primere, v katerih državni tožilec predlaga ustavitev pripravljalnega postopka, je v 2. odstavku 475. člena ZKP predpisano, da sodnik za mladoletnike zahteva odločitev senata za mladoletnike višjega sodišča, če se ne strinja s takim predlogom.

Senat za mladoletnike višjega sodišča je odločil o nesoglasju v skladu z dosedanjo sodno prakso, ki izhaja iz tega, da senat treh sodnikov (6. odstavek 25. člena ZKP) ni pristojen za odločanje v kazenskem postopku proti mladoletniku. Senat za mladoletnike pa bi zaradi svoje sestave imel težave pri zagotavljanju pravočasnosti odločanja (odločitev mora biti sprejeta v 48 urah). Iz tega sledi, da so pravzaprav le navedeni razlogi narekovali takšno sodno prakso, čeprav zanjo v procesnem zakonu ni podlage. Izjemo, ki je v zvezi z ustavitvijo pripravljalnega postopka izrecno predpisana v 2. odstavku 475. člena ZKP, je treba razlagati restriktivno, kar pomeni, da njene uporabe ni mogoče širiti na situacijo, kakršna je nastala v tem primeru. Ker določbe, ki veljajo za postopek proti mladoletnikom, izrecno ne določajo, kateri organ odloča o nesoglasju sodnika za mladoletnike s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, je treba analogno uporabiti splošne določbe, ki urejajo postopanje preiskovalnega sodnika v takih primerih (5. odstavek 202. člena ZKP). Glede na to, da izvenobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP) že ob upoštevanju njegove sestave in predpisanih pristojnosti ne more odločati o nesoglasju, je slednje stvar senata za mladoletnike, neoziraje se na razloge, ki so narekovali drugačno sodno prakso. Odločitev senata za mladoletnike pa je dopustno izpodbijati s pritožbo, o kateri odloča višje sodišče kot pritožbeno sodišče. Takšna razlaga je tudi v skladu s procesnim položajem in pristojnostmi sodnika za mladoletnike ter senata za mladoletnike, ki odloča tudi o podaljšanju pripora (2. odstavek 472. člena ZKP) ter njunim medsebojnim razmerjem.

V nastalem položaju je treba šteti, da obsega odločitev višjega sodišča tako odločbo o odreditvi pripora kot odločitev o pritožbi. Zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo pritožbo obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper izpodbijani pravnomočni sklep.

Zagovornik, ki napada zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, opozarja, da je ml. mladoletnik D.H. bil šele letošnjega januarja star 14 let in da sodnik za mladoletnike lahko odredi pripor zoper takega osumljenca le izjemoma. Izrecno navaja, da iz izpodbijanega sklepa taka izjemnost pri odreditvi pripora ni razvidna niti obrazložena niti ni presojano, ali ne bi mogel biti isti cilj dosežen z nobenim drugim milejšim ukrepom, vključno z ukrepi iz 471. člena ZKP. S tem zagovornik nakazuje, da napadeni sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, kar pomeni, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 472. člena ZKP sme sodnik za mladoletnike izjemoma odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi iz 1. odstavka 201. člena ZKP. Tako v procesni teoriji kot v sodni praksi je sprejeta razlaga, da je v postopku proti mladoletniku pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo kot velja za polnoletne storilce. V 2. odstavku 192. člena ZKP je med drugim predpisano, da mora sodišče upoštevati pri izbiri ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Slednje velja toliko prej za postopek proti mladoletniku, zoper katerega je mogoče odrediti pripor le, če istega namena ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi, med katere je treba uvrstiti tudi ukrepe, predpisane v 1. odstavku 471. člena ZKP.

Zato je pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika (posebej še mlajšega mladoletnika) izjemoma odredi pripor, treba presoditi vse navedene vidike ter takšno presojo tudi ustrezno utemeljiti. Izpodbijani sklep zaključuje, da je glede na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine odreditev pripora v tem primeru nujno potrebna glede na realno nevarnost, da bo mlajši mladoletnik ponavljal kazniva dejanja ter je za odvrnitev te nevarnosti ter zagotavljanja varnosti ljudi, ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja, odreditev pripora neogibno potrebna in sorazmerna ter da tega ukrepa ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Takšnim razlogom načeloma ni mogoče oporekati, vendar zagovornik utemeljeno opozarja, da iz njih ni razvidna izjemnost pri odreditvi pripora in da je pomanjkljiva presoja glede neogibne potrebnosti pripora v razmerju do ukrepov, predvidenih v 1. odstavku 471. člena ZKP. Posebej še, ker je osumljen storitve premoženjskih deliktov in ker gre pri osumljenemu D.H. za mlajšega mladoletnika, pri katerem je treba pogoje za pripor presojati po najstrožjih merilih. Zato je potrebna doslednejša ocena o tem, ali izločitev iz okolja, v katerem mlajši mladoletnik živi, z oddajo v prehodni dom v pripravljalnem postopku ne bi bil zadosten ukrep, s katerim bi mu bilo preprečeno nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz navedenih razlogov ugodilo zagovornikovi zahtevi in sklep o odreditvi pripora zoper ml. mladoletnika D.H. razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (1. odstavek 426. člena ZKP).