Jedro

Za ovadbo ni predpisana posebna obličnost, zato jo je mogoče podati tudi ustno ali celo v obliki telefonskega sporočila.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih H.Č. in E.Č. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 6.9.2005 spoznalo za kriva obsojenega H.Č. kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ in obsojenega E.Č. kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter jima po 50. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni, prvemu en mesec zapora, drugemu pa tri mesece zapora, obema pa preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da morata povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak po 65.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.6.2006 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa izreklo, da sta obsojenca dolžna plačati vsak po 80.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojenega H.Č. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, zagovornik obsojenega E.Č. pa zaradi kršitev 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 133. členom in 11. členom KZ, 8. točke 1. odstavka in 2. odstavka 371. člena ZKP ter določb 16. in 17. člena istega zakona. Zagovornik obsojenega H.Č. predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, zagovornik obsojenega E.Č. pa, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni, oziroma da skladno z določbo 427. člena ZKP odredi, da se opravi nova glavna obravnava na sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljata oba vložnika zahtev.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obsojenega H.Č. trdi, da med tem obsojencem in oškodovancem ni bilo nobenega prepira. S tem in z nadaljnjo razlago nakazuje, da ta zakonski znak ni podan in da zato obsojenec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja ter da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po stališču tega vložnika zahteve izrek pravnomočne sodbe nasprotuje njenim razlogom, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Podana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sta nižji sodišči prekršili predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca za kazenski pregon. Vložnik zahteve meni, da v tej zadevi ni jasnega predloga oškodovanca.

Zahteva zagovornika obsojenega E.Č. navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov, zlasti z zavrnitvijo predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, kršilo obsojenčevo pravico obrambe. Glede na vrsto poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec in kako so bile te povzročene, lahko poda podrobno mnenje le izvedenec Inštituta za sodno medicino in ne izvedenec za ušesa in grlo. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo tega dokaza je postopalo v nasprotju z 16., 17. in 18. členom ZKP ter temeljno pravico obsojenca do poštenega postopka, kar pomeni kršitev 6. in 13. člena EKČP in 29. člena Ustave RS. Po mnenju vložnika zahteve je podana tudi kršitev 1. odstavka 133. člena KZ, ker obsojenčevo dejanje nima vseh znakov tega kaznivega dejanja. Z navedbami, da v sodbi ni utemeljen in opisan obsojenčev naklep, ki ga zahteva zakon, saj dejanja ni mogoče storiti iz malomarnosti, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo naklepa in pojasnilo elementov kaznivega dejanja tako v objektivnem in subjektivnem smislu, po eni strani nakazuje na kršitev kazenskega zakona, po drugi strani pa na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenemu H.Č. je očitano, da je v prepiru segel po nevarnem orodju, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, kar je v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko 1. konkretizirano z navedbo, da je med prepirom zaradi označitve mejnika s sosedom S.Ž. temu zagrozil z ošiljeno palico dolžine 1,5 m tako, da je z njo zabodel proti njemu. Sodišče je v skladu z navedenim opisom ugotovilo dejansko stanje ter presodilo, da je šlo med obsojencem in oškodovancem Ž. za prepir, v katerem je obsojenec posegel po navedenem nevarnem sredstvu. Zato tako glede na opis kaznivega dejanja kot tudi presojo, ki jo vsebuje pravnomočna sodba, ni sprejemljiva trditev vložnika zahteve, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker da ni bilo med njim in oškodovancem nobenega prepira. Sicer pa je vprašanje obstoja prepira odvisno od ugotovljenih dejstev in okoliščin ter pravilnosti njihove presoje, torej dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zahteva zagovornika obsojenega H.Č. ni utemeljila ter je zato ni mogoče preizkusiti. V zahtevi namreč ni pojasnjeno, glede katerih dejstev in okoliščin je izrek v nasprotju z dejanskimi sklepi, vsebovanimi v obrazložitvi sodbe. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve navesti konkretne kršitve in le te tudi ustrezno obrazložiti.

Trditev, ki jo zagovornik obsojenega H.Č. ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je presodilo že sodišče druge stopnje. Pri tem je izhajalo iz okoliščin, da je oškodovančeva žena D.Ž. 28.6.2002 na Policijski oddelek Š. prinesla dve pisni izjavi moža S.Ž. Na podlagi njune vsebine, ki jo je v sodbi tudi povzelo, je utemeljeno sklepalo, da je oškodovanec na tak način izrazil voljo za pregon obeh obsojencev in da je s tem podal predlog za kazenski pregon.

Po 2. odstavku 53. člena ZKP se šteje, da je oškodovanec podal tudi predlog za pregon, če je sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka. Pisni izjavi, ki ju je oškodovanec po ženi poslal na policijski oddelek v roku, predpisanem v 1. odstavku 52. člena ZKP, po vsebini predstavljata njegovo ovadbo. V njej je oškodovanec opisal dejanje obsojencev po svojem videnju. Glede na določbe 1. in 2. odstavka 147. člena ZKP za ovadbo ni predpisana posebna obličnost, ker jo je mogoče podati tudi ustno ali celo v obliki telefonskega sporočila. V takem položaju ni sprejemljiva trditev zahteve, da vloga z dne 24.6.2002 po vsebini ni ovadba, da v njej ni opisano dejanje ter da ni izražena volja za kazenski pregon in kaznovanje in da se volja oškodovanca le domneva. Kazenska ovadba, ki jo poda posameznik (1. odstavek 146. člena ZKP), pomeni v bistvu naznanitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Zato je tudi razumljivo, da ni strogo vezana niti na obličnost niti na vsebino ter da je v tem pogledu ni mogoče enačiti z zahtevo za preiskavo ali z obtožnim aktom. Iz teh razlogov tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je oškodovanec z navedenima izjavama vložil ovadbo zoper oba obsojenca, s tem pa podal tudi pravočasen predlog za pregon.

Zavrnitev dokaznih predlogov, tudi predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, je sodišče prve stopnje v sodbi utemeljilo. Izhajalo je iz dejstva, da je z zaslišanjem izvedenca dr. B.U. in z ostalimi izvedenimi dokazi dejansko stanje glede vrste in teže telesne poškodbe zanesljivo ugotovljeno in da zato zaslišanje drugega izvedenca ni potrebno. Zahteva zagovornika obsojenega E.Č. izhaja iz posplošene trditve, da bi izvedensko mnenje lahko podal samo izvedenec Inštituta za sodno medicino, ne pa izvedenec, ki je specialist za ušesa, nos in grlo. Ne glede na dejstvo, da je oškodovanec dobil zaprti prelom nosnih kosti s premaknitvijo kostnih odlomkov ter odrgnine mehkih tkiv obraza in vratu s podplutbami in oteklino grla, torej poškodbe, ki spadajo na področje izvedenstva navedene specialnosti, zahteva tudi z ničemer ne utemelji pomanjkljivosti izvida in mnenja zaslišanega izvedenca, zlasti ne, s katerimi konkretnimi ugotovitvami ne soglaša. Po ustaljeni ustavnosodni praksi sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Z navedbo, ki je brez vsebinske utemeljitve, vložnik zahteve ni izkazal verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko odločilno vplivala na dejstva, povezana s težo in naravo telesne poškodbe ali na presojo verodostojnosti izvida in mnenja izvedenca dr. B.U. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz in ni kršilo v zahtevi zatrjevanih postopkovnih, ustavnih in konvencijskih določb. Zahteva zagovornika obsojenega E.Č. ne obrazloži, kateri konkretni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ni opredeljen v izreku pravnomočne sodbe. Trditve, da ni utemeljena začasna okvara ali oslabitev dela telesa, začasna zmanjšana sposobnost za delo, prizadeta zunanjost in okvara zdravja, ker zdravljenja ni bilo, ob dejstvu, da so v izreku sodbe opisane poškodbe ter navedeno, da sta zaradi njih bila začasno okvarjena in oslabljena oškodovančev nos kot dihalni organ in grlo ter da je bil hospitaliziran do 18.6.2002 in ponovno od 26.6.2002 do 30.6.2002, pomenijo v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

Sodišče je obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje, 3. odstavek na 7. strani) krivdno obliko, s katero je obsojeni E.Č. storil kaznivo dejanje. Presodilo je, da se je zavedal pomena kot prepovedanosti dejanja ter da ga je storil hote in poudarilo, da oškodovanca ni samo porinil ter po padcu z dejanji ni prenehal, temveč ga je na tleh s pestmi celo večkrat udaril. Iz teh razlogov sledi, da je sodišče postopalo v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, ker je obrazložilo tako zavestno kot tudi voljno sestavino obsojenčevega naklepa. Zaradi tega bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenih H.Č. in E.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).