Jedro

V skladu z zakonskimi kriteriji deduje zaščiteno kmetijo potomec, ki je s svojim delom ali zaslužkom prispeval k ohranitvi ali razvoju kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da premoženje zapustnice, ki obsega nepremičnine, vpisane v zk.vl.št.195 k.o., zk.

vl.št. 3 k.o. in zk.vl. št. 4 k.o., predstavlja zaščiteno kmetijo v smislu določbe 2.člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) ter je na podlagi 7.člena tega zakona razglasilo zapustničinega sina R.Š. za dediča zaščitene kmetije.

Proti izpodbijanemu sklepu je zapustničina hčerka H.O. vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da pred narokom za zapuščinsko obravnavo ni vedela, da bo njen oče A.Š. umaknil svoj predlog za prevzem predmetne kmetije. Po mnenju pritožnice pa dedič A.Š. dejansko te zahteve ni umaknil, saj je med postopkom spreminjal svoje stališče zaradi interesov dediča R.Š.

Sodi-šče tudi ni dovolilo, da bi se dedič A.Š. izjasnil, ali bo v nadaljevanju postopka uveljavljal izločitveni zahtevek do zapuščine, čeprav je izjavil, da takšnega zahtevka ni postavil. Glede na zatrjevanja dediča A.Š., da je 40 let sam vlagal v kmetijo svoje delo in svoja sredstva, gre po mnenju pritožnice za spor o obsegu zapuščine, kaj je dejansko imetje pokojnice. Ob takšni nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, je sodišče ravnalo tudi procesno nepravilno, ko je ni zaslišalo, saj -je po mnenju pritožnice glede prevzema kmetije v enakovrednem položaju kot R.Š. Meni, da ta kršitev lahko vpliva na samo vsebinsko odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med dediči ni prišlo do sporazuma, kdo bo dedoval predmetno zaščiteno kmetijo, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih bila v izključni lasti zapustnice. Zapustničin zakonec A.Š.je na naroku za glavno obravnavo izjavil, da želi, da kmetijo prevzame sin R.Š. Zapustničin sin s svojo ženo živi na kmetiji in svojim delom in zaslužkom preispeva k ohranitvi in razvoju kmetije.

Zapustničina hčerka H.O. na kmetiji ne živi in se je odselila že 15 let. Po določbi druge al-ineje 7.člena ZDKG (Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Ur. l. RS št. 70/95) deduje zaščiteno kmetijo, če med sodediči istega reda ni sporazuma in zapustnikov zakonec tega ne želi, potomec, ki se usposablja ali se je usposabljal za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti; če je takih več pa tisti, ki je s svojim delom ali zaslužkom prispeval k ohranitvi ali razvoju kmetije. V skladu z navedenimi ugotovitvami in zakonsko določbo je prvo sodišče pravilno odločilo, ko je za dediča zaščitene kmetije razglasilo zapustničinega sina.Pritožnica niti v pritožbi ne ponudi dokazov, da bi bila primernejša za prevzem zaščitene kmetije, ko zgolj zatrjuje, da je v enakovrednem položaju s svojim bratom. V tej zvezi je nepomebno in nasprotujoče zatrjevanje pritožnice, da bi njen oče lahko uveljavljal stvarnopravni izločitveni zahtevek. Te okoliščine niso pomembne za odločitev o tem, kdo je dedič zaščitene kmetije. Na očitek pritožnice, da je sodišče ni zaslišalo, je treba odgovoriti, da je bila pravilno vabljena na narok z dne 30.3.1999 z vabilom na zaslišanje (glej list. št. 25) in se zaradi svoje pasivnosti ne more sklicevati, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po opisanem obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo, upoštevaje določbo prvega odstavka 498.člen-a sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99), na podlagi določbe 2.točke 380. člena dosedanjega ZPP v zvezi s 6.členom ZDKG in 163.členom Zakona o dedovanju zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.