Jedro

Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 11. 10. 2000 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker ji zdravniški komisiji pri toženi stranki nista podaljšali bolniškega staleža. Tožnica je navedla, da ji je zaradi neopravičenega izostanka od dela, na podlagi sklepa delodajalca, prenehalo delovno razmerje, da pa je nato s tožbo na delovnem in socialnem sodišču dosegla spremembo odločitve zdravniških komisij. Zato meni, da ji je toženka dolžna povrniti premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi izpada plače za obdobje od septembra 1995 do marca 1997, odpravnine in nadomestila za brezposelnost zaradi uvedbe stečajnega postopka nad delodajalcem.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ni pravilna navedba sodišča druge stopnje, da njeni očitki glede nestrokovnega dela komisije predstavljajo pritožbeno novoto. Poudarja, da je že prej navajala, da je bila odločitev obeh komisij strokovno napačna. Opozarja, da že sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da ravnanje obeh komisij ni bilo protipravno, saj iz predložene odločbe, s katero je bila odločba toženke razveljavljena, izhaja, da je bila odločitev strokovno napačna. Tožnica v reviziji navaja tudi, da je napačna odločitev sodišč, da je bila odločitev komisije prve stopnje sprejeta pravočasno, saj je bila sprejeta že po izteku bolniškega dopusta. Meni tudi, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke o neskladju razlogov sodišča prve stopnje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku stroškovno ugodi. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB, v nadaljevanju ZPP) v 7. členu določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnica bi morala dokazati protipravnost ravnanja tožene stranke. V tožbi je najprej navedla le, da sta bili odločbi I. in II. stopenjske komisije v nadaljnjem postopku spremenjeni, kar kaže, da sta bili materialnopravno napačni. Potem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo opozorila, da tožnica dejstev, ki bi izkazovala protipravnost ravnanja tožene stranke, v tožbi ni navedla, pa je v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2002 navedla še, da je glavni problem v tem, da je prejela sklep prvostopenjske komisije šele po izteku bolniškega staleža. Tako je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica šele v pritožbi navedla, da sta bili odločitvi komisije I. in II. stopnje izdani brez proučitve njene zdravstvene dokumentacije in v nasprotju s pravili medicinske stroke, da komisija ni pregledala njene zdravstvene dokumentacije, v kateri so bile po zdravnici in psihiatrinji ugotovljene resne zdravstvene težave in da je komisija odločala v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in nestrokovno in svoje odločitve ni obrazložila ter da je delovno in socialno sodišče ugotovilo pomanjkljivosti pri delovanju te komisije, posledica katerih je nestrokovna odločitev. Sodišče druge stopnje je tako ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 336. člena ZPP, ko teh prepoznih navedb ni upoštevalo.

7. Na vse trditve, ki jih je tožnica v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke pravočasno navedla, pa sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno obrazložili, da zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 do št. 68/06, v nadaljevanju URS). Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

8. Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje obrazloženo in pravilno odgovorilo na očitek, da je bila odločitev prvostopenjske komisije sprejeta prepozno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi težav s hrbtenico od 8. 8. 1995 do 31. 8. 1995, da je bila po tedaj veljavnih določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92, v nadaljevanju ZZVZZ) za odločanje o nezmožnosti za delo nad 30 dni pristojna komisija I. stopnje pri toženi stranki in da je morala komisija I. stopnje svoje mnenje sporočiti v osmih dneh od prejema zahteve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dr. Č., ki je nadomeščala osebno zdravnico tožnice, dne 2. 9. 1995 komisiji I. stopnje podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža zaradi psihoreaktivnega stanja tožnice, da je komisija I. stopnje 5. 9. 1995 o predlogu odločila in ponovno podala mnenje, da je tožnica sposobna za štiriurno delo za dobo enega meseca, tožnica pa je bila o odločitvi, da ji bolniški staležni bil podaljšan, obveščena 6. 9. 1995, torej v zakonskem roku.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

10. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.