Jedro

Sodišče ne more pritrditi tožnikovemu razlogovanju, ki obstoj javnega interesa v športu ter zagotavljanje sredstev za uresničevanje javnega interesa enači z javnimi pooblastilom v smislu 121. členu Ustave RS, kar seveda nadalje pomeni tudi, da organizacija in vodenje državnega prvenstva ter morebitni spori v tej zvezi ne predstavlja dejavnosti, ki bi se opravljala v okviru javnega pooblastila.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper izid Državnega članskega prvenstva 2017 iz squash-a, ki je potekal od 2. do 3. 6. 2017, ker v postopku ni bil pravilno uporabljen splošni akt tožene stranke glede organizacije državnega prvenstva, s takšnim postopanjem pa je bilo poseženo v pravice tožnika kot udeleženca državnega članskega prvenstva.

2. Tožena stranka je nacionalna panožna športna zveza, pod katere okriljem deluje 9 društev iz vse Slovenije. Je članica Olimpijskega komiteja Slovenije, evropske in svetovne squash federacije ter aktivno sodeluje z nacionalnimi squash zvezami sosednjih držav. V skladu z drugim odstavkom Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo), veljavnem v času izvedbe Državnega članskega prvenstva Slovenije, javni interes v športu obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena v vseh segmentih športa, ki se opredelijo v Nacionalnem programu športa in programih športa lokalnih skupnosti. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZSpo se sredstva za uresničevanje javnega interesa na ravni države in lokalnih skupnosti zagotavljajo iz državnega proračuna in proračuna lokalnih skupnosti. Tožena stranka je na podlagi javnega razpisa (Letni program športa 2017) za svoje delovanje prejela sredstva RS in je torej društvo, ki deluje v javnem interesu. Za organizacijo državnega prvenstva, ki se izvaja na ravni celotne države ima tožeča stranka podeljeno javno pooblastilo in je nosilec javnega pooblastila za organiziranje in vodenje državnega prvenstva. Iz navedenega razloga je podana pristojnost Upravnega sodišča in pogoji za njegovo odločanje.

3. Tožnik pojasnjuje, da je 13. 9. 2017 prejel odgovor na pritožbo zoper sklep disciplinske komisije SQZS št. 3-17 z dne 12. 9. 2017, s katerim je Squash zveza Slovenije zavrnila pritožbene navedbe tožnika, v katerih je zatrjeval, da je bil oškodovan zaradi nepravilnosti pri organizaciji državnega prvenstva odigranega od 2. do 3. 6. 2017. Iz navedenega akta izhaja, da podaljšanje roka žreba državnega prvenstva ni vplivalo na uporabo novejše jakostne lestvice; saj je bila v času izvedbe žreba še vedno veljavna majska jakostna lestvica in da tudi uporaba junijske jakostne lestvice njegovega položaja ne bi izboljšala. Prav tako so bili nosilci postavljeni in izbrani popolnoma pravilno, le njihov zapis v žrebu ni ustrezal določbam Pravilnika o žrebu. Kot kršitev je bila ugotovljena udeležba neregistriranih tekmovalcev na prvenstvu, ker pa se nobeden od teh tekmovalcev ni uvrstil v naslednji krog tekmovanja, ta kršitev na končno uvrstitev pritožnika ni imela vpliva. Tožnik zatrjuje, da je bilo tako s sklepom Disciplinske komisije z dne 19. 6. 2017, kot z odgovorom na pritožbo z dne 12. 9. 2017, poseženo v njegove pravice in temeljne svoboščine, kršeno načelo enakosti pred zakonom in načelo pravne države, s tem, ko je bil žreb tekmovalcev opravljen nepravilno, prav tako pa na državnem prvenstvu ni bil prisoten delegat, ki med drugim skrbi za pravilnost izvedenega glasovanja.

4. V zvezi z izidom Državnega članskega prvenstva 2017 in samo izvedbo tega prvenstva, ki narekuje odpravo izida Državnega članskega prvenstva 2017 oziroma izrek ničnosti tega izida, tožnik pojasnjuje, da je bilo prvenstvo izvedeno v nasprotju s Pravilnikom o organizaciji državnega prvenstva RS in Pravilnikom o delu delegata. V odločbi z dne 19. 6. 2017 to priznava tudi tožena stranka (v 3. točki je odločila, da je bila na prvenstvu dopuščena udeležba 4 igralcem, ki niso registrirani pri SQZS).

5. Tožena stranka je z napadeno odločbo in odgovorom na pritožbo zoper sklep disciplinske komisije SQZS z dne 12. 9. 2017, sprejela nepravilno in zmotno odločitev. Kršila je načelo inštančnosti, saj je bil na sestanku drugostopenjskega organa prisoten tudi predsednik disciplinske komisije, ki je sprejela odločitev na prvi stopnji. Kršeno je bilo tudi načelo pravice do pravnega sredstva ter pravilnik tožene stranke. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, ki ugotavlja, da ni bil kršen Pravilnik o vodenju jakostne lestvice in Pravilnik o žrebu. V posledici napačne uporabe jakostne lestvice je bil žreb in zapis v tabeli rezultatov nezakonit, posledično pa je bil nezakonit tudi žreb državnega prvenstva 2017. 6. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izid državnega prvenstva 2017 iz squash-a z dne 3. 6. 2017 odpravi oziroma tožbi ugodi ter odpravi žreb Državnega prvenstva 2017 iz squash-a z dne 1. 6. 2017; pritožbi tožeče stranke z dne 11. 6. 2017 ugodi ter odpravi sklep disciplinske komisije SQZS z dne 19. 6. 2017; pritožbi tožene stranke z dne 11. 6. 2017 ugodi ter odpravi odgovor na pritožbo zoper sklep disciplinske komisije SQZS št. 3-17 z dne 12. 9. 2017 in ugodi pritožbi tožeče stranke z dne 6. 7. 2017. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču v odgovoru na tožbo predlagala, da tožbo zavrže, zato ker državnega članskega prvenstva ni organizirala in zato v sporu ni pasivno legitimirana. Organizator dogodka je bil po njenem vedenju klub A. iz Ljubljane.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni dovoljena.

9. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10. ZUS-1 v 1. členu določa, da se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljevanju organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

11. V zadevi ni sporno, da tožena stranka, Squash zveza Slovenije, ni državni organ niti organ lokalne skupnosti, sporno pa je, ali je izpodbijano odločitev izdala v okviru izvajanja nalog, ki naj bi ji bile po zatrjevanju tožnika podeljene z javnim pooblastilom.

12. Pojem javnega pooblastila je opredeljen v 121. členu Ustave RS, kjer je določeno, da lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Glede na navedeno lahko o javnem pooblastilu govorimo le tedaj, ko država neko nalogo, ki bi jo sicer opravljal organ državne uprave, prenese na pravno ali fizično osebo.

13. ZSpo in Zspo-1 določata, da država in lokalne skupnosti skrbijo za uresničevanje javnega interesa v športu. Opredeljujeta obseg javnega interesa, njegovo uresničevanje ter način uresničevanja javnega interesa, iz zakona pa ne izhajajo določbe, ki bi posameznim organom ali institucijam ustanovljenim na podlagi tega zakona podeljevala javna pooblastila za opravljanje posameznih nalog. To pomeni, da sodišče ne more pritrditi tožnikovemu razlogovanju, ki obstoj javnega interesa v športu ter zagotavljanje sredstev za uresničevanje javnega interesa enači z javnimi pooblastilom v smislu 121. členu Ustave RS, kar seveda nadalje pomeni tudi, da organizacija in vodenje državnega prvenstva, ter morebitni spori v tej zvezi, ne predstavlja dejavnosti, ki bi se opravljala v okviru javnega pooblastila.

14. Glede na navedeno tudi sklep disciplinske komisije SQZS št. 3-17 z dne 19. 6. 2017 in Odgovor na pritožbo zoper prej navedeni sklep št. 2017/P17 z dne 12. 9. 2017, nista posamična dokončna akta iz prvega odstavka 157. člena Ustave RS, ker ne Disciplinska komisija SQZS, ne Upravni odbor SQZS nista organa, ki bi jima bilo dano javno pooblastilo za odločanje v zadevah državne pristojnosti.

15. To pomeni, da je tožba vložena zoper akta, ki ju v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

16. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrglo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti zahtevo za povrnitev stroškov postopka.