Jedro

Materialnopravna vprašanja, ki jih toženci, sklicujoč se na ponudeno primerjalno sodno prakso, problematizirajo v predlogu za dopustitev revizije, presegajo okvir dejanske podlage in pomembnosti za odločitev o zahtevku tožnikov v konkretni pravdi.

Izrek

Ugovor se zavrže. Predlog se zavrne.

Obrazložitev

K I. točki izreka sklepa

1. Toženci so 27. 11. 2009 vložili predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je bilo ugodeno reivindikacijskemu zahtevku tožnikov za izpraznitev in izročitev nepremičnine, opisane v izreku prvostopenjske sodbe, kot zemljiškoknjižnima lastnikoma le-te. Istega dne so na Okrajno sodišče v Ljubljani toženci vložili predlog za oprostitev plačila sodnih taks za predlog za dopustitev revizije, kar Vrhovnemu sodišču ni moglo biti znano, saj to iz predloga za dopustitev revizije ni bilo razvidno; nasprotno so v predlogu za dopustitev revizije toženci celo zapisali: „taksa po odmeri sodišča.“

2. Vrhovno sodišče je zato 30. 11. 2009 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v znesku 89,00 EUR (odmerjene od vrednosti spornega predmeta 6.000,00 EUR), toženci pa so 10. 12. 2009 vložili ugovor zoper taksni plačilni nalog z obrazložitvijo, da so vložili predlog za taksno oprostitev, o katerem še ni bilo odločeno.

3. 11. 12. 2009 so toženci na Vrhovno sodišče naslovili vlogo, v kateri obveščajo, da so bili s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 12. 2009 oproščeni plačila sodnih taks za predlog za dopustitev revizije (ta sklep so tudi priložili) in predlagajo, da se „nadaljuje postopek s predlogom toženih za dopustitev revizije z dne 27. 11. 2009“ (ne da bi se kakor koli izjavili tudi o vloženem ugovoru zoper taksni plačilni nalog).

4. Glede na pravkar povzeti potek postopka je bilo treba spričo dejstva, da toženci ugovora zoper taksni plačilni nalog niso umaknili, o njem formalno odločiti.

5. Ugovor ni dovoljen.

6. V skladu s petim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega.

7. Toženci v ugovoru niso zatrjevali, da bi bila taksa že plačana, niti da bi sodišče takso napačno odmerilo, temveč so se sklicevali na vloženi predlog za taksno oprostitev. Ker je o njem že bilo odločeno tako, da mu je bilo ugodeno in ker sklep o oprostitvi plačila takse učinkuje od dneva vložitve predloga (prvi odstavek 13. člena ZST-1), je s tem odpadel pravni interes tožencev za ugovor zoper taksni plačilni nalog in ga je bilo treba na podlagi določbe petega odstavka 34. člena ZST-1 kot nedovoljenega zavreči, saj neplačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije ni (več) ovira za vsebinsko odločanje o njem (in za katero se toženci v vlogi, prejeti 11. 12. 2009, končno tudi sami zavzemajo).

K II. točki izreka sklepa

8. Tožnika sta v tej vindikacijski pravdi izkazovala lastninsko pravico s pogodbo o nakupu sporne nepremičnine, sklenjene s S. K. M. (očetom prvega toženca, tastom druge toženke in dedom tretje in četrte toženke) kot tedanjim izključnim lastnikom nepremičnine; izključni lastnik je postal po sklenitvi pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja s svojo ženo B. K. M. in po izplačilu njenega polovičnega deleža v znesku 200.000,00 EUR. Tožnika sta se na podlagi kupoprodajne pogodbe in plačila dogovorjene kupnine (v višini 420.000,00 EUR) tudi vknjižila kot sedanja lastnika v zemljiški knjigi, nepremičnina pa je v posesti tožencev.

9. Toženci so kot bistveno ugovarjali svojo upravičeno posest sporne nepremičnine in se pri tem sklicevali na dovoljenje matere (tašče in babice) oziroma njeno naklonitev posesti stanovanja v sporni nepremičnini njim še iz časov pred sklenitvijo pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja (in iz tega izpeljano po eni strani kot njeno darilo, po drugi strani pa tudi kot njeno ustanovitev služnosti stanovanja v korist tožencev), hkrati pa so zatrjevali tudi ničnost pogodbe o razdružitvi solastnine zakoncev K. M. iz razloga oderuštva.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o razdružitvi solastnine zakoncev ni nična – oderuška (tudi s primerjavo ovrednotenega deleža matere v znesku 200.000,00 EUR in zneska kupnine za celotno prodano nepremičnino v višini 420.000,00 EUR, ki bistveno ne odstopa od seštevka vrednosti enakih deležev zakoncev K. M.), mati pa da pred sklenitvijo pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja zakoncev K. M. ni mogla pravno učinkovito enostransko z njim kakorkoli razpolagati v korist tožencev (z darilno pogodbo ali ustanovitvijo služnosti).

11. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in dodalo še, da tudi če bi bila pogodba o razdružitvi solastnine zakoncev K. M. res oderuška in zato nična, se toženci na to dejstvo v tej pravdi ne bi mogli uspešno sklicevati, saj se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (torej tožnika); če toženci dvomijo o tem, imajo na razpolago izbrisno tožbo.

12. Toženci v predlogu za dopustitev revizije načenjajo pet (po njihovem mnenju pomembnih) pravnih vprašanj, nanizanih pod točkami 1. do 5. na drugi strani predloga in prilagajo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 25/2006, II Ips 69/95 in II Ips 215/2006 ter sklepa Višjega sodišča v Kopru Cp 514/2006 in I Cp 415/2006 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 169/2007. 13. Predlog ni utemeljen.

14. Na v predlogu za dopustitev revizije ponovno problematizirana vprašanja ocene vrednosti spornega predmeta so toženci že dobili obširen odgovor tako v razlogih sodbe sodišča prve stopnje kot tudi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, pri čemer obrazložitev sodišč s tem v zvezi ne odstopa od ustaljene sodne prakse – nujno upoštevaje različnost situacij uveljavljanja sodnega varstva lastninske pravice in iz lastninske pravice izvirajočih posamičnih upravičenj (glede na zahtevek v tožbi, katere sestavni del je tudi ocena vrednosti spora in ki ne more biti odvisna od ugibanj vsebine možnih ugovorov tožene stranke v nadaljevanju postopka). Materialnopravna vprašanja, ki jih toženci, sklicujoč se na ponudeno primerjalno sodno prakso, problematizirajo v predlogu za dopustitev revizije, pa presegajo okvir dejanske podlage in pomembnosti za odločitev o zahtevku tožnikov v konkretni pravdi. To pomeni, da pogoji za dopustitev revizije zoper pravnomočno odločitev iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v obravnavanem primeru niso podani in da je bilo treba predlog tožencev na podlagi določbe drugega odstavka 367. c člena ZPP zavrniti.