Jedro

Sodišče prve stopnje je ZVVJTO uporabilo pravilno. Sprejem predpisa, ki ureja postopek razdelitve sredstev med končne upravičence, je po zakonu obligatoren, poravnava med toženo stranko in državo glede na jasne zakonske določbe ne more predstavljati neposredne podlage za izplačilo vlaganj končnim upravičencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je v sporu majhne vrednosti Okrajno sodišče v Tolminu zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 319,32 EUR. Tožena stranka je v zvezi z Zakonom o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO) sklenila poravnavo z Republiko Slovenijo in prejela 31.931,53 EUR. Na podlagi 6. člena ZVVTJO je sestavila seznam razdelitve sredstev, ki je postal dokončen, zato tožnika ne moreta zahtevati drugačne razdelitve. Tožnika se na poziv tožene k podpisu poravnave, na podlagi katere bi bilo izvedeno izplačilo pripadajočih sredstev, nista odzvala. Zaradi preteka roka tožnika ne moreta več zahtevati sorazmernega dela plačila, tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena.

Zoper sodbo se tožnika pritožujeta in navajata, da je sodišče sodbo zmotno oprlo na določbe Pravilnika o postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na področju občine T. (v nadaljevanju Pravilnik), saj je ta začel veljati šele po nastanku spornega pravnega razmerja dne 13.12.2007. Takšno stališče krši ustavno načelo prepovedi retroaktivne uporabe predpisov. Sporno razmerje je namreč nastalo že z vložitvijo zahteve pri Državnem pravobranilcu 2.6.2004, zato bi bilo kvečjemu potrebno uporabiti določbe Pravilnika, ki je veljal takrat. Po prepričanju tožeče stranke so določilna dejstva v zadevi naslednja: tožena stranka je zahtevek, vložen pri pravobranilcu oprla na seznam stotih poimensko navedenih upravičencev, v zahtevku je trdila, da so ti prispevali enake zneske v denarju, delu in stvareh ter se zavezala, da bo vrnjena sredstva izplačala poimensko navedenim upravičencem v enakih zneskih. Sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Za razdelitev sredstev tožena stranka ni potrebovala nobenega pravilnika, ker sta pravno podlago predstavljala zahteva in sklenjena poravnava, njena obveznost izplačila pa je zapadla 30.7.2007. Tudi sicer pravilnik nima konkretnih določb o načinu razdelitve sredstev končnim upravičencem. Tožena stranka ni bila upravičenec po 2. členu ZVVJTO, zato 2. odstavka 6. člena ZVVJTO ni mogoče razlagati na način, da je sprejem pravilnika za toženo stranko obligatoren. Pravilnik je namenjen vračilu vlaganj v primerih, ko razmerja med vlagatelji niso tako transparentna in enoznačna kot v predmetni zadevi. Že jezikovna razlaga Pravilnika pokaže, da se nanaša na tiste upravičence, ki so sklepali dogovore o vlaganjih z lokalnimi skupnostmi. V konkretnem primeru taka pogodba ni bila sklenjena in tega tožena stranka niti ni trdila. Zaradi napačne uporabe Pravilnika je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno obogatena na pravni podlagi Pravilnika.

Ravnanje tožene stranke nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Nesprejemljivo je, da je tožena stranka kot oseba javnega prava potrebovala več kot dve leti, da je denar razdelila med upravičence.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in navajala, da se večina pritožbenih navedb nanaša na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Glede ostalega pa poudarja, da ZVVJTO določa le razmerje med zavezancem za vračilo vlaganj in lokalno skupnostjo, ki v razmerju do zavezanca nastopa kot upravičenec za vračilo, da je tožena stranka ta sredstva prejela in je po drugem odstavku 6. člena ZVVJTO morala sprejeti predpis, s katerim je določila način sestave seznama končnih upravičencev, da je bil prvotno sprejeti Pravilnik tako pomanjkljiv, da ni bilo mogoče izvesti delitve in da je bil zato 12.12.2007 sprejet nov Pravilnik, da je bi ta Pravilnik sprejet, preden se je začelo vračanje sredstev v KS Volarje ter da je seznam postal dokončen. Sicer vztraja pri razlogih, zakaj je bila med prejemnike sredstev vključena tudi krajevna skupnost. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se postopku v sporu majhne vrednosti pritožbo lahko vloži le zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje odločilno dejansko stanje. Pravni prednik tožnika je bil skupaj s še 99 krajani KS D. – G. in V. med upravičenci za vrnitev vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje po ZVVJTO. V konkretnem primeru je vlogo državnemu pravobranilstvu kot upravičenka podala tožena stranka, ki je z državnim pravobranilstvom tudi sklenila poravnavo o vračilu sredstev in sicer je šlo za 31.931,53 EUR. Tožena stranka je že v letu 2002 sprejela Pravilnik o vračanju vlaganj, ta pravilnik je bil 6.12.2007 nadomeščen z novim pravilnikom. Na podlagi tega Pravilnika je tožena stranka sestavila seznam upravičencev, na katerega je bilo v skladu s Pravilnikom dopustno podati pritožbo. Pritožba tožnikov je bila zavrnjena, tožnika nista sprožila upravnega spora, zato je tožena stranka 23.2.2009 objavila dokončen seznam upravičencev in upravičence pozvala k sklepanju poravnav v določenem roku. V tem roku tožnika poravnave nista podpisala.

Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena, saj tožena stranka zneska, ki bi sicer pripadel tožnikoma, ni obdržala brez pravne podlage. Tožena stranka spada med upravičence po 2. členu ZVVJTO, v nasprotnem primeru niti ne bi bila upravičena do sklenitve poravnave z državo. ZVVJTO je v nadaljevanju prav za take primere, ko vrnitve vlaganj posamezni upravičenci niso uveljavljali neposredno od države, ampak preko lokalne skupnosti, v 6. členu določil, da mora lokalna skupnost sprejeti predpis, s katerim bo podrobneje določila način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev. Sodišče prve stopnje je zato ZVVJTO uporabilo pravilno. Če bi držale pritožbene navedbe, da za toženo stranko 6. člen ne velja, tožnika v nobenem primeru ne bi imela podlage zahtevati izplačila od tožene stranke, saj ostale določbe ZVVJTO ne nalagajo sklenitelju poravnave, da prejeta sredstva razdeli drugim upravičencem. Sprejem predpisa, ki ureja postopek razdelitve sredstev med končne upravičence, je po zakonu obligatoren, poravnava med toženo stranko in državo glede na jasne zakonske določbe ne more predstavljati neposredne podlage za izplačilo vlaganj končnim upravičencem. Za pritožbo je sporno še vprašanje, ali Pravilnik iz leta 2007 velja tudi za sporno razmerje (ali pa je treba uporabiti pravilnik iz leta 2002), ki ima sicer podobne določbe in prav tako predvideva sestavo seznama upravičencev in izplačevanje na podlagi (popolnih) zahtevkov končnih upravičencev. Po določbi 14. člena Pravilnika iz leta 2007 se postopki vračanja vlaganj, ki so bili začeti do uveljavitve tega pravilnika, nadaljujejo in končajo po določbah tega pravilnika. Ker je v Pravilniku predvsem urejen postopek vračanja (ne pa materialnopravna upravičenja), taka določba ne krši prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov. Tako ali tako pa sta tožnika zahtevek za vračilo pri toženi stranki podala šele po sprejemu Pravilnika iz leta 2007, zato Pravilnik iz leta 2007 predstavlja pravno podlago v razmerju med strankama. Postopek je bil izveden v skladu s Pravilnikom. V zvezi z uporabo Pravilnika iz leta 2002 pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnika nista trdila, da bi izpolnila vse pogoje za izplačilo po pravilniku iz leta 2002 (po pojasnilu tožene stranke je bil ravno zaradi praktično nemogoče izpolnitve teh pogojev, sprejet nov Pravilnik). Ob gornji ugotovitvi o obveznosti sprejema ustreznega predpisa kot podlage za izplačilo končnim upravičencem, pritožnika tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na jezikovno razlago 3. člena starega pravilnika, ker bi taka razlaga (če bi držala) kvečjemu pomenila, da tožnika nista upravičenca do izplačila. Tožena stranka ni neupravičeno obogatena, saj je tožena stranka sredstva obdržala na podlagi določbe Pravilnika o skrajnem roku za podpis poravnave. Ob taki ugotovitvi niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino vračila, prav tako tudi ne v zvezi z zlorabo pravic zaradi dolgotrajnega postopka pri toženi stranki.

Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene absolutne kršitve postopka, je na podlagi povedanega pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP za toženo. Odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev o pritožbi, zato ne gre za potreben strošek postopka.