Jedro

Administrativne prepovedi po zakonu niso določene kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči, zato se tudi ne morejo upoštevati pri ugotavljanju višine lastnega dohodka prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v stečajni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 1562/11. V svoji obrazložitvi navaja, da je na na podlagi 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), ugotovila, da tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje znaša 946,93 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZSV) in ki znaša 461,22 EUR. Poleg tega je ugotovila, da tožnik živi sam v samostojnem gospodinjstvu, zaradi česar ga je v smislu 23. člena ZBPP štela za samsko osebo. Ker tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja, tudi ni bilo treba ugotavljati vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da si že dve leti prizadeva vložiti vlogo za osebni stečaj, vendar mu to ne uspe, ker si ne more zagotoviti sredstev za plačilo stečaja. Živi sam, na mesec dobi od pokojnine nujni del, cca 530 EUR, kar mu komaj zadošča za preživetje. V ostalem namreč plačuje dolgove. Meni, da le-teh za časa življenja ne bo mogel odplačati, zato je osebni stečaj edini izhod, da zopet postane solventen. Solventen pa bi rad postal tudi zato, da bi lahko šel v dom za ostarele, ker počasi ne bo več mogel sam skrbeti zase, saj je duševni bolnik z diagnozo manična depresija in psihosomatski - vietnamski sindrom, zaradi česar je bil leta 1995 tudi invalidsko upokojen. Prepričan je, da bi mu izredna brezplačna pravna pomoč lahko bila dodeljena, če bi bila volja in če bi se predpis razlagal širše-človeško, ne pa ozko-birokratsko. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, brez posebnega odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je povprečni mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 13. in 14. člena ZBPP.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje znašal 946,93 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 461,22 EUR. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnika šteti za samsko osebo. Iz podatkov v spisu pa izhaja tudi, da tožnik ni zaprosil za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, saj je razvidno samo, da je zaprosil za izredno denarno (socialno) pomoč.

Na drugačno odločitev tožbeni ugovori ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se na njegovo pokojnino izvajajo administrativne prepovedi. Na podlagi 2. odstavka 27. a člena ZSV se pri ugotavljanju lastnega dohodka vsi prejemki in dohodki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine, medtem ko administrativne prepovedi niso določene kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči, zato se tudi ne morejo upoštevati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.