Jedro

Ne moti, da je sodišče prve stopnje zavrglo vlogo, kljub temu da v zakonu o tem ni posebne, izrečne določbe, saj je sankcija za vložitev vloge po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka njeno zavrženje, kot to izhaja iz predpisov, ki veljajo za posamezna procesna dejanja, npr. za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugovor proti plačilnemu nalogu, redna in izredna pravna sredstva. Tisti del vročilnice, ki jo izpolni sodišče, je javna listina. Javna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno. Vendar pa je dovoljeno dokazovati nasprotno, pri čemer dokazno breme (z vsemi možnimi dokazili) nosi stranka, ki trdi, da je bila vročilnica nepravilno sestavljena. Sodišče ob izdaji zamudne sodbe ne raziskuje, ali je podano dejansko stanje, na katero opira tožnik svoj zahtevek, dejanskega stanja ne raziskuje glede resničnosti, ampak podane navedbe samo pravno vrednoti, tj. presodi, ali iz dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku.

Izrek

1.Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. 2.Pritožbi prvo in drugotožene stranke se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi. 3.Prvo in drugotožena stranka krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. 4.Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo vlogo prvotožene stranke, ki jo je poslala po pošti priporočeno dne 09.09.2000 (1. točka izreka). Istočasno pa je razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 1,737.546,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.06.2000 do plačila (2. točka izreka). Prvotožena stranka se je (po pooblaščeni odvetnici) pritožila tako zoper prvostopenjski sklep kot zoper prvostopenjsko sodbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe z vrnitvijo zadeve (glede prvotožene stranke) prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Drugotožena stranka se je pritožila samo zoper prvostopenjsko sodbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe, smiselno z vrnitvijo zadeve (glede drugotožene stranke) prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila (po pooblaščenem odvetniku). Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev neutemeljenih pritožb. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora (z 19 % DDV). Ker je bila izpodbijana odločba izdana pred dnem 14.07.1999, je drugostopenjsko sodišče postopek nadaljevalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP). Pritožbi nista utemeljeni. Prvotožena stranka bi izdajo zamudne sodbe lahko preprečila tako, da bi v roku iz 1. tč. 493. čl. ZPP vložila odgovor na tožbo, vendar pa je vlogo, v kateri je nasprotovala utemeljenosti tožbenega zahtevka, predvsem pa sklepčnosti tožbe, vložila šele po preteku nepodaljšljivega zakonskega roka 15 dni, kar pomeni, da je bila njena vloga (ki bi jo glede na vsebino in glede na pričakovane procesne učinke bilo mogoče šteti za odgovor na tožbo) prepozna. V zakonu (ZPP) sicer ni posebne, izrečne določbe o zavrženju prepozne vloge, vendar pa ne moti, da je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo vlogo prvotožene stranke z dne 09.09.2000, saj je sankcija za vloge, ki so bile vložene po preteku zakonskega roka, njihovo zavrženje. Gl. predpise, ki veljajo za posamezna procesna dejanja, npr. za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za ugovor proti plačilnemu nalogu, za redna in izredna pravna sredstva. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (1. točka izreka). Iz vročilnice, ki jo je izpolnilo sodišče in je javna listina, izhaja, da je bilo prvotoženi stranki skupaj s tožbo vročeno tudi opozorilo (iz drugega odst. 277. čl. ZPP). Javna listina sicer dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno (prim. prvi odst. 224. čl. ZPP), vendar pa je kljub temu dovoljeno dokazovati, da je javna listina nepravilno sestavljena, da je vročilnica nepravilno izpolnjena (prim. tretji odst. 224. čl. ZPP). Vendar pa je v takšnem primeru dokazno breme na stranki. Prvotožena stranka pa v obravnavanem primeru ni ponudila nobenega dokaza za resničnost dejstva, da je njena delavka, pooblaščena za sprejem sodnih pisanj, dne 23.08.2000 sprejela samo tožbo, ne pa tudi opozorila na posledice izostanka odgovora. Zato se je sodišče druge stopnje strinjalo z oceno sodišča prve stopnje, da je bil v konkretnem primeru podan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe ne raziskuje, ali je podano dejansko stanje, na katero opira tožnik svoj zahtevek, ali so trditve o temelju in višini tožbenega zahtevka resnične, pač pa podane navedbe samo pravno vrednoti, tj. presodi, ali iz dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo je zatrjeval v zahtevku (3. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP), oz. ali so predloženi dokazi v skladu z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje se je zato strinjalo z oceno sodišča prve stopnje, da je tožba sklepčna tako po temelju kot po višini. Tožeča stranka je namreč navedla, da je halo (oz. razstavni šotor) "za prvotoženo stranko postavila tretjetožena stranka", kar kaže na to, da je bila tretjetožena stranka očitno nekakšen izpolnitveni pomočnik prvotožene stranke, za katerega prvotožena stranka odgovarja (gl. drugi odst. 610. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih); prav tako pa je navedla in dokumentirala višino škode, ki ji je nastala zaradi razkritja strehe in poškodovanja oz. uničenja opreme. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo prvotožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje namreč ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve niti ni zmotno uporabilo materialnega prava. Sodišče prve stopnje zamudne sodbe ni izdalo proti (drugo)toženi stranki, ki ne more biti pravdna stranka. Izdalo jo je namreč proti Z. d.d., ne pa proti njeni poslovni enoti iz Ljubljane, ki nima pravne osebnosti, le da je v uvodu sodbe namesto naslova Z. d.d. Ljubljana (Miklošičeva) navedlo naslov njene območne enote iz Ljubljane (Verovškova), kar pa je mogoče vsak čas popraviti (s popravnim sklepom). Sicer pa je bila očitno Območna enota Ljubljana dodana v tožbi ob navedbi drugotožene stranke le zaradi označbe enote Z. d.d. Ljubljana, na katero se spor nanaša. Tudi drugotožena stranka je ugovarjala, da tožba ni sklepčna ne po temelju ne po višini. Vendar pa se je sodišče druge stopnje strinjalo z oceno sodišča prve stopnje, da sta podana pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP, saj je tožeča stranka navedla, da je "prvotožena stranka imela z drugotoženo stranko za primer škode sklenjeno zavarovalno pogodbo", medtem ko je višino škode navedla in dokumentirala. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP tudi pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje, ki dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo zamudne sodbe, ne raziskuje glede resničnosti, namreč ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve niti ni zmotno uporabilo materialnega prava. Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi prvo in drugotožene stranke, je na podlagi prvega odst. 165. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP sklenilo, da krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (3. točka izreka). Ker tožeča stranka v odgovoru na pritožbi prvo in drugotožene stranke ni navedla ničesar, kar bi bistveno pripomoglo k rešitvi zadeve, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odst. 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP sklenilo, da sama krije stroške pritožbenega odgovora (4. točka izreka), pri čemer odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu niti ni predviden (gl. 366. čl. ZPP).