Jedro

Materialno pravno zmotno je stališče, da obljuba plačila, ki jo toženec da tožniku po tem, ko je slednji zatrjeval, da je s poravnavo dobil manj, kot mu pripada, ni opredeljena kot zaveza, ki bi jo bilo potrebno izpolniti, češ da je po OZ zavezujoča le javna obljuba nagrade. V tem primeru ne gre za nobeno od obljub, ki so urejene v OZ (obljuba dejanja tretjega, javna obljuba nagrade).

Toženec je dano izjavo dal po sklenitvi sodne poravnave v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je se s poravnavo dobil manj, kot mu pripada glede na njegov dedni delež. Sodna poravnava priznava dopustnost kasnejših dogovorov o isti stvari, kljub temu d sta stranka v sodni poravnavi dogovorili, da s poravnavo urejata vsa sporna razmerja ter da nimata več medsebojnih terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe tožbeni zahtevek na plačilo 3.472,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila zavrnilo, v 2. točki izreka pa je tožniku naložilo v plačilo 452,27 EUR toženčevih pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno plačilo.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik. V pritožbi, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), navaja, da tožnik svoj tožbeni zahtevek opira na dejstva, okoliščine in izjave volje toženca iz obdobja po sklenitvi sodne poravnave. Toženec se je izrecno zavezal, da bo tožniku plačal razliko vrednosti nepremičnin v primeru, če bi toženec prejel v last večjo vrednost nepremičnin, kot mu pripada glede na prejšnji solastninski delež. Toženec je takšne izjave podal na zapisnik v pravdnih postopkih pri naslovnem sodišču, podal pa jo je tudi že v nepravdnem postopku opr. št. N 38/2003. Glede na to, da tožnik svoj zahtevek opira na poznejše zaveze toženca, je nesprejemljivo stališče sodišča, da takšne zaveze oz. obljube, kot jo imenuje sodišče, ni mogoče šteti kot zaveze, ki bi jo bil toženec dolžan izpolniti. Za takšno stališče sodišča tudi ni podlage v določbah obligacijskega zakonika. Predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je med pravdnima strankama šlo za sporazumno ureditev spora. Vse parcele so bile predhodno ocenjene tako s strani gradbenega, kmetijskega kot tudi gozdarskega izvedenca. Tožnik je k sodni poravnavi pristopil prostovoljno, dovolj časa je imel za preverjanje informacij iz cenitev, za posvetovanje s svojim pooblaščencem. Do konkretnega dogovora v zvezi s tožnikovim kasnejšim predlogom za spremembo sodne poravnave ni prišlo. Ni nobene pravne podlage, da ki toženca, ki je tožniku nekaj obljubil, zavezovala k izpolnitvi dane obljube. Obljuba (razen javne obljube) v Obligacijskem zakoniku (OZ) ni opredeljena kot zaveza, ki bi jo bilo treba izpolniti.

Po presoji drugostopenjskega sodišča pritožba pravilno navaja, da za stališče sodišča, da toženčeva izjava ni zavezujoča, ni pravne podlage. OZ namreč ureja le obljubo dejanja tretjega (130. člen) in javno obljubo nagrade (207. - 211. člen), vendar v obravnavani zadevi za tovrstne primere očitno ne gre.

Prav tako pritožba pravilno poudarja, da se je toženec zavezal povrniti razliko po sklenjeni sodni poravnavi. Glede na to po presoji sodišča druge stopnje ni pomembno, ali je imel tožnik možnost glede na znane podatke presoditi, kaj mu bo sodna poravnava prinesla, t.j. kakšno razliko v njegovo dobro oz. v njegovo škodo. Po presoji drugostopenjskega sodišča je pomembno le, da je toženec, ki je v danem trenutku razpolagal z istimi cenitvami kot tožnik, skupaj z ostalimi sodediči na zapisnik dejal, da bodo „ne glede na zapis sodne poravnave predlagatelju izplačali event. ugotovljeno razliko po odmeri in izračunu“ (list. št. ... v nepravdni zadevi opr. št. N 38/2003), vsebina te izjave pa v tem postopku med pravdnima strankama ni bila sporna. Sodišče prve stopnje sicer pravilno interpretira namen sodne poravnave, vendar za ta primer to ni bistveno. Toženec je dano izjavo dal po sklenitvi sodne poravnave v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je s poravnavo dobil manj, kot mu pripada glede na njegov dedni delež. Sodna praksa priznava dopustnost kasnejših dogovorov o isti stvari, kljub temu da sta stranki v sodni poravnavi dogovorili, da s poravnavo urejata vsa sporna razmerja ter da nimata več medsebojnih terjatev (tako tudi II Ips 10/2004 z dne 3. 2. 2005).

Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče glede na navedbe strank v tem postopku presoditi, ali so utemeljene trditve tožeče stranke o zavezi toženca za izplačilo razlike vrednosti zemljišč, ki sta jih prejela po sodni poravnav iz dne 12. 6. 2006 in v primeru, da to ugotovi, presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Opredeliti pa se bo nadalje moralo tudi do toženčeve navedbe, da se je v zvezi s to svojo zavezo poravnal že v kazenski zadevi.