Jedro

Po mnenju sodišča v izpodbijani sodbi, v postopku izvedeni dokazi niso nudili zadostne podlage za priznanje zahtevane odškodnine.

Sodišče ni našlo vzročne zveze med nezakonito odpovedjo delovnega razmerja in med nastalo škodo, zaradi česar je zaključilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sam je postavil zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in povečanja življenjskih naporov) in strahu, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 5,800.000,00 SIT s pripadki, ker je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni odgovorna za nastalo škodo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, kar je predvsem posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo je, da so ugotovitve strokovnjaka za duševnost jasne. Ker tožena stranka ni zahtevala dodatnih dokazov, bi moralo sodišče sprejeti njegov zaključek, da ima tožnik težave zaradi nezakonitega odpusta in da je zato tudi izpolnjen pogoj za plačilo odškodnine. Če bi obveljali sodbi obeh sodišč, bi to pomenilo, da delodajalci ne odgovarjajo odškodninsko za svoje nezakonito ravnanje. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi 1060. člena obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001) se za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, določbe tega zakonika ne uporabljajo. Zato je v obravnavanem primeru treba uporabljati še določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Splošno načelo ZOR je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala zaradi njegove krivde (določba 154. člena). To pomeni, da za škodo odgovarjajo tudi delodajalci, kar je bilo vedno določeno tudi s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kjer je bila določba, da so delodajalci dolžni delavcu povrniti škodo po načelih civilnega prava (na primer določba 73. člena ZTPDR).

Za razliko od premoženjske škode se odškodnina za nepremoženjsko (negmotno, moralno škodo) škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. Zato je v prvem odstavku 200. člena ZOR določeno, da sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah. Seveda pa je o povračilu škode mogoče govoriti samo, če so izpolnjeni pogoji, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Te pogoje, ki jih imenujemo pogoji civilnega ali odškodninskega delikta, dokazuje oškodovanec, izpolnjeni pa morajo biti kumulativno.

Po mnenju sodišča v izpodbijani sodbi, v postopku izvedeni dokazi niso nudili zadostne podlage za priznanje zahtevane odškodnine.

Sodišče ni našlo vzročne zveze med nezakonito odpovedjo delovnega razmerja in med nastalo škodo, zaradi česar je zaključilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sam je postavil zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in povečanja življenjskih naporov) in strahu, ni utemeljen. Ker gre za odsotnost enega od zahtevanih pogojev civilne odgovornosti, ob ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP reviziji revizijsko sodišče ni moglo slediti, ampak jo je na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.