Jedro

Nepričakovana voda na delu ceste predstavlja oviro na cesti, zapeljanje v tako lužo pa posledično trčenje v oviro oz. prometno nesrečo. Zmotno je stališče, da je toženka v zamudi (šele) od trenutka, ko se je tožnik seznanil z višino stroška dejanske odprave škode (tj. višino reparirane škode).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (tj. v I. točki izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v višini 522,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V presežku do zahtevanih 2.451,68 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti za čas od 25. 11. 2007 dalje do 19. 9. 2008 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 378,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del in pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi v tem delu, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne predpostavke, da je tožnik izkazal le stroške, tj. zmanjšanje premoženja, ki ga je imel s plačilom računa št. 8233233 z dne 18. 9. 2008 v višini 522,72 EUR, medtem ko ostale škode do vtoževane višine ni izkazal. Poudarja, da škoda, ki jo je utrpel, nedvomno izhaja iz ponudbe št. 8200198. Gre za strošek popravila, ki bi ga bilo treba opraviti na avtomobilu, da bi bila odpravljena nastala škoda. To je potrdil tudi izvedenec. Ni jasno, zakaj bi moral tožnik izkazati dejansko popravilo po izkazanih ponudbah. Škoda namreč nastane ob škodnem dogodku. V konkretnem primeru je zaradi poškodovanosti tožnikovo vozilo manj vredno. Njegova materialna škoda pa ni nastala šele s plačilom računa. Sicer je tudi splošno znano, da je poškodovano vozilo manj vredno. Zmotni so tudi očitki sodišča prve stopnje o pomanjkanju trditvene podlage. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo podal izrecne navedbe v tej smeri. Pojasnil je, da so pri A. R. tožniku večkrat dali ponudbo za odpravo napak, nato pa je sledil detajlni pregled, ker je tožnik našel kupca, ki je bil pripravljen kupiti vozilo, zmanjšano za vrednost, za katero bi se dalo popraviti vozilo in odpraviti vsa nastala škoda. Ravno to škodo pa tožnik uveljavlja v tej zadevi. V posledici zmotne odločitve po temelju je zmotna tudi obrestna odločitev. Tožnik zahteva plačilo materialne škode od njenega nastanka, kar je tudi siceršnja praksa. Toženka je za škodo vedela že v letu 2007, saj je bila o škodnem dogodku obveščena praktično neposredno po njem, kot je izpovedal tudi M. L., zaslišan na naroku 23. 1. 2012, ki je bil leta 2007 zaposlen pri toženki. Narejena je bila prijava škode in fotokopirano prometno in vozniško dovoljenje. Glede stroškovne odločitve meni, da je neobrazložena, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katere stroške je pri odločanju upoštevalo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, pri čemer uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne. Vztraja, da za vtoževano škodo ne obstaja zavarovalno kritje po določbah splošnih pogojev za kasko zavarovanje vozil B1. Meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da je zavoženje v večjo lužo ob robu vozišča, ki je nastala zaradi premajhnega prepusta rešetke in zaradi močnega deževja, mogoče opredeliti kot prometno nezgodo. Toženka sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja večja luža na cesti za voznika oviro, vendar v konkretnem primeru nikakor ni šlo za trčenje. SSKJ ne omogoča takšne razlage. Tudi tožnik in priča D. ter celo sodišče prve stopnje samo, opisujejo dogodek kot zavoženje oziroma ustrezneje prevoženje luže, do česar je tudi dejansko prišlo. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno poseglo po interpretaciji pojma „prometna nesreča“, kot ga navaja Zakon o varnosti cestnega prometa. Kaj se po konkretnih zavarovalnih pogojih šteje za prometno nesrečo, določajo sami pogoji. Gre namreč za pogodbeno razmerje, katerega vsebino opredeljujejo določbe zavarovalne pogodbe. Kolikor te ne nasprotujejo kogentnim zakonskim določbam, se uporabljajo tako kot se glasijo, saj odražajo pogodbeno voljo strank. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Tožnik v odgovoru na vročeno pritožbo tožene stranke izraža strinjanje s stališčem sodišča prve stopnje glede podanosti temelja zahtevka ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa neutemeljena.

6. Tožnik v tej zadevi od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel sklenjeno kasko zavarovanje, zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki je nastala na zavarovanem vozilu, ko je dne 25. 11. 2007 voznica z njim zapeljala v vodo, ki se je nahajala na cestišču zaradi zamašenega odtočnega jaška oziroma njegovega premajhnega prepusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj zavarovalnega kritja toženke, vendar je zahtevku ugodilo zgolj delno. Zaključilo je, da je tožniku uspelo dokazati le strošek dejanskega popravila avtomobila v višini 522,72 EUR, ne pa tudi nastanka škode v preostali vtoževani višini. Ta sicer izhaja iz ponudbe za popravilo, vendar tožnik ni dokazal izvedbe popravila v obsegu, kot izhaja iz ponudbe. Škode zaradi zmanjšanja vrednosti poškodovane stvari pa tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni zatrdil. 7. V pritožbenem postopku je sporen obstoj zavarovalnega kritja toženke ter obstoj trditvene podlage glede zmanjšanja vrednosti stvari. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da predstavlja zapeljanje vozila v vodo na cesti, prometno nezgodo. Sklicuje se na splošne pogoje kasko zavarovanja, v katerih je določeno, da se kot prometna nezgoda šteje trčenje z drugim vozilom oziroma udeležencem v prometu, trčenje v oviro, zdrknjenje s ceste ali prevrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da predstavlja zapeljanje v vodo na cesti smiselno trčenje v oviro na cesti.

8. Takšnemu stališču toženke ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da predstavlja nepričakovana voda na delu ceste, ki se ji voznica toženčevega vozila ni mogla izogniti, oviro na cesti, zapeljanje v tako lužo pa posledično trčenje v oviro. Toženka v pritožbi sáma opozarja, da glede opredelitve nepričakovane vode na cesti kot ovire nima pomislekov in da ji torej pritrjuje. Toženkino sklicevanje na slovar slovenskega knjižnega jezika, v katerem naj ne bi bilo sintagme „trčenje v vodo“ zato ne more biti relevantno. Takšen argument je ne samo logično zmoten, temveč tudi jezikovno nepravilen. Trčenje pomeni premikajoče se priti v sunkovit dotik, v ekspresivni deklinaciji pa pomeni tudi naleteti na, srečati. Iz navedenega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v posledici pravilne zapolnitve materialnopravnega standarda „ovire“, v konkretnem primeru tudi jezikovno pravilno pojasnilo, da je voznica tožnikovega vozila v takšno oviro trčila oziroma naletela, ker je ni mogla pričakovati in je vanjo zapeljala premikajoč se s hitrostjo, ki je bila v mejah dovoljene, a glede na naravo ovire in vozila previsoka, da bi se z nepričakovano oviro ne srečala sunkovito in posledično pri naletu utrpela škodo na vozilu. Ker je stališče sodišča prve stopnje pravilno že upoštevajoč pojasnjene razloge, je opredeljevanje do pritožbenih razlogov, s katerimi toženka graja utemeljevanje obravnavanega dogodka kot prometne nezgode (tudi) s pomočjo opredelitve prometne nezgode v Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP) (2), nepotrebno.

9. Pravilna pa je tožnikova pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik tekom postopka ni podal trditev za možnost presoje obstoja škode iz naslova zmanjšanja vrednosti poškodovane stvari. Tožnik je namreč v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da je škodni dogodek povzročil resnejšo poškodbo motorja ter da je dal vozilo večkrat pregledati in to tudi podrobno, ker je „našel kupca, ki je bil potem pripravljen kupiti vozilo, zmanjšano za vrednost, za katerega bi se dalo vozilo popraviti in vsa nastala škoda odpraviti in to je tista škoda, ki se tudi vtožuje v predmetnem postopku.“ Iz takšnih trditev izhaja, da tožnik zasleduje povrnitev navadne škode, tj. zmanjšanja svojega premoženja zaradi manjvrednosti stvari (3). Višino takšnega zahtevka je opredelil na 2.451,68 EUR, za kar je kot dokaz med drugim predložil ponudbo pooblaščenega serviserja o višini stroškov, ki bi bili potrebni za popravilo vozila, ter predlagal postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Navedeno zadostuje za meritorno obravnavo zahtevka na tej podlagi.

10. Sodišče prve stopnje je z zmotno presojo (ne)obstoja trditvene podlage glede navadne nereparirane škode bistveno kršilo pravila postopka (212. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). V posledici kršitve 212. člena ZPP je ostal namreč pretežen del dejstvenega substrata zadeve neugotovljen, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Ker sodišče druge stopnje takšne kršitve ne more sanirati sámo, ne da bi poseglo v pravico strank do pritožbe, je tožnikovi pritožbi ugodilo takó, da je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem in posledično stroškovnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbo toženke pa je zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Glede na predhodno pojasnjeno nadaljnji napotki za delo niso potrebni. Velja zgolj dodati, da je treba upoštevajoč pogodbeni temelj celotnega zahtevka glede teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti določbe 943. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (4), v skladu s katerimi pride zavarovalnica praviloma v zamudo 15. dan po seznanitvi z nastankom zavarovalnega primera (5). Stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v zamudi (šele) od trenutka, ko se je tožnik seznanil z višino stroška dejanske odprave škode (tj. višino reparirane škode), je torej zmotno. Pojasnjeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju upoštevati tako, da bo obrestnemu delu zahtevka v zvezi z že prisojeno glavnico v višini 522,72 EUR, ugodilo tudi za obdobje od 15. dne po seznanitvi toženke z nastankom zavarovalnega primera do vključno 18. 9. 2008, če bo seveda na podlagi relevantnih trditev pravdnih strank ugotovilo, da je bila toženka dejansko seznanjena s takšno okoliščino že pred 19. 9. 2008 oziroma da je že pred tem datumom nastopila zamuda toženke upoštevajoč določbo drugega odstavka 943. člena OZ (njena uporaba je pogojena z obstojem ustreznih trditev pravdnih strank o obstoju okoliščin, zaradi katerih ni bila mogoča takojšnja ugotovitev obveznosti toženke ali njenega zneska).

12. Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje pridržalo odločitev o stroških v postopku s pritožbo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2004 in nasl. (3) Povzete trditve torej ne utemeljujejo obstoja gotove bodoče škode, ki bi se v konkretno dejansko škodo spremenila šele ob morebitni prodaji vozila in le pod predpostavko, da bi bila zaradi škode na vozilu dosežena nižja kupnina. Tožnikovo vozilo je postalo manjvredno takoj, ko se je zaradi škodnega dogodka okvarilo. Primerjaj razloge odločitve v zadevi II Ips 177/2012 z dne 19. 12. 2013. (4) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (5) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.