Jedro

Posledica lastninjenja po ZLNDL je bila originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Zato je tožeča stranka pravilno postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek.

Dediči umrle tožnice so pravdna stranka že od njene smrti dalje, čeprav so še neznani, na njih se pravilno glasi tudi izrek izpodbijane sodbe. Dediči torej niso pravdna stranka šele od formalnega vstopa v pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožeča stranka lastnica zemljišč parc. št. 275/2, ident. št. 1756-275/2-0, in parc. št. 276/13, ident. št. 1756-276/13-0, obe k.o. X. Hkrati je toženki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 865,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožeča stranka vložila ugotovitveno tožbo, ki pa je v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP dopustna le, če ima tožeča stranka pravno korist od vložitve take tožbe. Takšna pravna korist pa v tej zadevi ni podana, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Meni namreč, da bi morala tožeča stranka podati tudi dajatveni zahtevek, s katerim bi zahtevala dovolitev vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določila 100. člena ZPP, ker ni pozvalo potencialnih dedičev po sedaj pok. tožnici, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo z obstoječim pooblastilnim razmerjem, prav tako pa jih ni obvestilo o možnosti vstopa v pravdo oziroma jih ni pozvalo, da se izjavijo o nadaljevanju postopka. Meni, da v skladu z določilom 181. člena ZPP sodišče prve stopnje zadeve, brez obvestila dedičem, ne bi smelo zaključiti. Sodišče prve stopnje je kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko je upoštevalo modifikacijo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč spremenila stranko postopka, saj je kot tožečo stranko navedla dediče po pokojni tožnici, zemljišča pa je označila z novimi identifikacijskimi znaki. Sodišče prve stopnje pa toženki, kljub njeni izrecni prošnji, tudi ni dodelilo roka, da bi se o tej modifikaciji lahko izjavila. Navaja, da pokojna tožnica ni mogla pridobiti zemljišča parc. št. 276/13 k.o X, saj je Občina Y pravico uporabe na tem zemljišču že 08. 01. 1971 prenesla na A. K. in F. K., česar tožeča stranka ni prerekala. Sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, niti se v izpodbijani sodbi do teh navedb ni opredelilo. Opozarja, da tožeča stranka prav tako ni obrazloženo prerekala njenih trditev o priposestvovanju spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je brez navedb tožeče stranke zaključilo, da njen pravni prednik ni bil dobroveren, s čemer je ponovno kršilo določbe pravdnega postopka. Zaključuje, da je sodišče prve stopnje brez podlage v dokazih in brez ustreznih trditev tožeče stranke ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče odvzeto njenemu pravnemu predniku.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi določil Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), v skladu s katerimi so fizične osebe, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe, na podlagi tega zakona in z dnem njegove uveljavitve (25. 07. 1997) pridobile lastninsko pravico (2. in 7. člen ZLNDL). Vpis pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini je bil le deklaratornega značaja, zato izostanek takega vpisa v zemljiški knjigi ne pomeni, da upravičena oseba ni mogla postati lastnica nepremičnin na podlagi določil ZLNDL. Pok. tožnica na spornih nepremičninah namreč ni imela vpisane pravice uporabe, pač pa jo je imel pravni prednik toženke. Posledica lastninjenja po ZLNDL je bila torej originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Sicer pa neobstoja pravnega interesa (181. člen ZPP), toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala.

6. Ker je imela pok. tožnica pooblaščenko, zaradi njene smrti med pravdo ni prišlo do prekinitve postopka (205. člen ZPP), temveč se je postopek (pravilno) nadaljeval z njeno pooblaščenko, ki zastopa tudi dediče pok. tožnice, dokler ji ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP). V skladu s 100. členom ZPP sodišče torej ni dolžno pozivati dedičev, ali se ti strinjajo s takšnim pooblastilom, kot to meni pritožba, pač pa se postopek nadaljuje z pooblaščencem, ki pa mu lahko dediči prekličejo pooblastilo. Dediči umrle tožnice so pravdna stranka že od njene smrti dalje, čeprav so še neznani, na njih se pravilno glasi tudi izrek izpodbijane sodbe. Dediči torej niso pravdna stranka šele od formalnega vstopa v pravdo, kot to očitno meni pritožba (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 720/2008 in II Ips 655/2001).

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka potem, ko ji sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011, ni določilo roka za odgovor na tem naroku podano modifikacijo – dopolnitev tožbenega zahtevka, do konca naroka za glavno obravnavo v zvezi s tem ni uveljavljala postopkovne kršitve, zato se nanje v pritožbi ne more več sklicevati (286. b člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka z omenjeno dopolnitvijo ni spremenila tožbe, ne v objektivnem ne v subjektivnem smislu (glej 184. in 187. člen ZPP). Tožeča stranka je namreč v tožbenem zahtevku navedla le dediče pok. tožnice, torej njene pravne naslednike, kar ni sprememba stranke, kot to trdi pritožba, in dodala (poleg že v tožbi navedenih parcelnih številk) še katastrski identifikacijski označbi nepremičnin, ki sta že od vsega začetka predmet tožbenega zahtevka. Toženka pa je tudi sicer imela možnost, da se o tej dopolnitvi zahtevka izjasni na samem naroku za glavno obravnavo.

8. Protispisne so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni prerekala trditev toženke o tem, da pok. tožnica na parc. št. 276/13 k.o. X ni mogla pridobiti pravice uporabe, ker naj bi na tem zemljišču Občina Y že 08. 01. 1971 prenesla pravico uporabe na A. K. in F. K. Toženka je to zatrjevala v ugovoru zoper izdano začasno odredbo (v pritožbi zoper zavrnitev ugovora, pa tega ni več uveljavljala). Tožeča stranka je namreč tem trditvam obrazloženo nasprotovala v odgovoru na ugovor in v zvezi s tem predlagala zaslišanje priče D. K. (toženka zaslišanja ni predlagala). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A7, vpis pod št. 21 A2) razvidno, da je parc. št. 276/13 k.o. X v izmeri 51 m2, ki je predmet tega tožbenega zahtevka, nastala z delitvijo parc. št. 276/1 k.o. X po delilnem načrtu - odločbi z dne 30. 10. 1978, torej v času sklenitve pogodbe z dne 08. 01. 1971 še ni obstajala.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni prerekala toženkinih trditev o priposestvovanju spornih nepremičnin. Na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2011 je tožeča stranka navedla, da niso podani pogoji za toženkino priposestvovanje nepremičnin, in sicer niti glede dobrovernosti niti glede priposestvovalne dobe. Res pa je, da tožeča stranka v zvezi s priposestvovanjem ni izrecno navedla, da toženka in njen pravni prednik nista mogla biti dobroverna posestnika spornih nepremičnin zato, ker je toženkin pravni prednik sodeloval v postopkih, v katerih sta bili izdani odločbi Občine Y o tem, da se mu odvzame pravica uporabe na teh nepremičninah, in v sodnem postopku, v katerem mu je bila določena denarna odškodnina za te nepremičnine, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Sodelovanje toženkinega pravnega prednika v navedenih postopkih, kar nedvomno kaže na njegovo seznanjenost z odvzemom pravice uporabe na spornih nepremičninah, je tožeča stranka zatrjevala že v zvezi z lastninjenjem teh nepremičnin. V 8. točki prve pripravljalne vloge pa je tožeča stranka tudi izrecno navedla, da se je glede na te postopke toženkin pravni prednik zavedal dejstva, da mu je bilo zemljišče odvzeto. Sodišče prve stopnje torej ni odločalo izven trditvene podlage pravdnih strank, kot prikazuje pritožba.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez dokazne podlage in ustreznih trditev tožeče stranke zaključilo, da je bila na spornih zemljiščih pravnemu predniku toženke odvzeta pravica uporabe. Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in pravilno obrazložilo, iz katerih listin v spisu izhaja, da je bila pravnemu predniku toženke odvzeta pravica uporabe na celotnih zemljiščih parc. št. 275 in 276/1 k.o. X, iz katerih sta kasneje nastali parc. št. 275/2 in 276/13 k.o. X, ki sta predmet tožbenega zahtevka, kar je zatrjevala tudi tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

11. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.