Jedro

ZFPPIPP ne predpisuje, da je treba najprej unovčiti vse premoženje stečajnega dolžnika, zahtevek do osebno odgovornega družbenika pa uveljavljati le v znesku, ki je enak vsoti tistega dela terjatev upnikov, ki jih ni mogoče plačati iz premoženja stečajnega dolžnika. Po izrecni določbi 350. člena ZFPPIPP v stečajno maso poleg premoženja osebne družbe spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. in II. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati 365.940,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2015 do plačila. Hkrati je odločilo, da morata toženca tožeči stranki nerazdelno povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 10.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožila oba toženca. Ker pa prvo toženka sodne takse za pritožbo ni plačala, je sodišče prve stopnje s sklepom I Pg 30/2017 z dne 31. 1. 2019 štelo, da je njena pritožba umaknjena (IV. točka sklepa).

3. Drugo toženec je v laični pritožbi navedel, da se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb stečajnega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka (kot stečajni dolžnik), organizirana v pravno organizacijski obliki družbe z neomejeno odgovornostjo, je (tudi) od drugo toženca (kot družbenika tožeče stranke) zahtevala plačilo zneska, ki ustreza vsoti v stečajnem postopku prijavljenih in pravnomočno priznanih terjatev upnikov tožeče stranke. Drugo toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval. 7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo: (1) da je bil nad tožečo stranko, organizirano v pravno organizacijski obliki družbe z neomejeno odgovornostjo, s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem St ... z dne 24. 6. 2015 začet stečajni postopek, (2) da sta toženca, torej tudi drugo toženec, družbenika tožeče stranke, (3) da iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic z dne 9. 5. 2016, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev (priloga A2), izhaja, da so bile v stečajnem postopku nad tožečo stranko pravnomočno priznane terjatve v višini 365.960,45 EUR, prerekane pa v višini 69.935,70 EUR, (4) da v stečajno maso tožeče stranke spada naslednje premoženje tožeče stranke: (i) nepremičnine (parc. št. 1, 2, 3, 4, vse k. o. X in 5 k. o. Y), v dopolnitvi otvoritvenega poročila z dne 26. 1. 2016 ocenjene na 15.465,10 EUR, (ii) terjatev do družbe E. d. o. o. - v stečaju v višini 211.873,24 EUR in (iii) avtomobil Fiat, letnik 2001, v dopolnitvi otvoritvenega poročila ocenjen na 200,00 EUR, (5) da je bila terjatev tožeče stranke do družbe E. d. o. o. - v stečaju v stečajnem postopku nad to družbo priznana kot navadna terjatev, stečajni postopek nad to družbo pa se je končal s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 6. 11. 2017 brez poplačila navadnih terjatev in (6) da tožeča stranka do FURS nima nobene odprte terjatve za vračilo DDV.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na določbo 350. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Poudarilo je, da je to določilo v razmerju do 100. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) specialnejše. 9. Po splošnih pravilih korporacijskega prava lahko vsak upnik, če mu družba na njegovo pisno zahtevo ne izpolni svojih obveznosti, uveljavlja zahtevek za plačilo te terjatve do osebno odgovornih družbenikov.1 V tem primeru je odgovornost osebno odgovornega družbenika neomejena in solidarna. Če družbenik obveznost družbe izpolni, ima v skladu z notranjim razmerjem regresno pravico tako do družbe kot do preostalih družbenikov.

10. Z začetkom stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo pravica upnikov za uveljavljanje zgoraj navedenega zahtevka preneha, pridobi pa jo stečajni upravitelj (kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika) za račun stečajne mase (drugi in tretji odstavek 350. člen ZFPPIPP). V stečajno maso osebne družbe namreč spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe (prvi odstavek 350. člen ZFPPIPP). Osebno odgovoren družbenik je torej tudi po začetku stečajnega postopka nad družbo še naprej neomejeno in solidarno odgovoren za obveznosti družbe (stečajnega dolžnika). Pogoj subsidiarnosti (torej vnaprejšnje pisne zahteve za plačilo, posredovane družbi) pa odpade, saj je družba (že) prišla v stečaj.2 ZFPPIPP ne predpisuje, da je treba najprej unovčiti vse premoženje stečajnega dolžnika, zahtevek do osebno odgovornega družbenika pa uveljavljati le v znesku, ki je enak vsoti tistega dela terjatev upnikov, ki jih ni mogoče plačati iz premoženja stečajnega dolžnika. Po izrecni določbi 350. člena ZFPPIPP namreč v stečajno maso poleg premoženja osebne družbe spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe. Če pa razdelitvena masa, dosežena z unovčenjem tega premoženja, zadošča za plačilo vseh nezavarovanih terjatev, se del razdelitvene mase, ki ni potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži (drugi odstavek 373. člen ZFPPIPP).

11. Glede na navedeno za presojo (višine) vtoževane terjatve, pri kateri gre za seštevek vseh priznanih terjatev upnikov do tožeče stranke, ni pravno relevantno, ali ima tožeča stranka kot stečajni dolžnik premoženje in v kakšni višini oziroma v kakšni višini je oziroma še bo unovčeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev izpodbijane sodbe sicer povzelo izpovedbo stečajnega upravitelja tožeče stranke, ki je povedal, da so bile v stečajnem postopku tožeče stranke prodane vse nepremičnine razen ene, vendar po nepotrebnem. Na ta del izpovedbe stečajnega upravitelja tudi ni oprlo svoje odločitve. Drugo toženec zato ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ta del izpovedbe stečajnega upravitelja ni resničen, češ da sta bili prodani le dve nepremičnini od petih.

12. Tudi pritožbena navedba, da je upravitelj tožeče stranke v stečajnem postopku pri prodaji nepremičnin tožeče stranke ravnal neodgovorno in negospodarno in s tem oškodoval tožečo stranko3, se ne nanaša na pravno odločilna dejstva v tem postopku. Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja oziroma skrbnost njegovih ravnanj ni predmet presoje v tem postopku. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je osebno odgovorni družbenik stečajnega dolžnika stranka glavnega stečajnega postopka in se lahko v stečajnem postopku tudi pritoži proti sklepom v zvezi s prodajo premoženja dolžnika.4

13. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dolžna plačati DDV, obračunanega na storitve, ki jih je opravila za družbo E. d. o. o. - v stečaju, ker plačila za te storitve ni prejela, stečajni postopek nad to družbo pa je končan oziroma da je treba ta davek odpisati, pa ni povsem jasna. Drugo toženec sicer hkrati (in šele prvič v pritožbi) pojasnjuje, da je tožeča stranka od davčne uprave Republike Slovenije dne 30. 9. 2010 prejela sklep o davčni izvršbi za izterjavo DDV v višini 63.031,04 EUR in da je bil ta znesek DDV obračunan v zvezi s terjatvijo tožeče stranke do družbe E. d. o. o.5 Ta pritožbena navedba, torej da tožeča stranka, posledično pa tudi drugo toženec sam, ni dolžen plačati te terjatve države, bi bila smiselna le, če bi drugo toženec trdil tudi, da je ta terjatev države zajeta v znesku prijavljenih in priznanih terjatev v postopku nad tožečo stranko (tako, da je sedaj predmet tega postopka).

14. Da pa bi bila takšna terjatev države v stečajni postopek nad tožečo stranko sploh prijavljena in posledično vnesena v končni seznam preizkušenih terjatev, pa drugo toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval.6 Vendar tudi če bi in bi navedeno držalo, drugo toženec s pritožbenim očitkom ne bi mogel uspeti. S sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je bil namreč obstoj terjatev upnikov do tožeče stranke pravnomočno ugotovljen. Če je Republika Slovenija v stečajni postopek nad tožečo stranko prijavila terjatev na plačilo DDV, ki ji drugo toženec sedaj nasprotuje, bi lahko drugo toženec (kot stranka stečajnega postopka nad tožečo stranko) njeno terjatev prerekal v stečajnem postopku. Da tega ne bi mogel storiti, ker naj bi terjatev na plačilo davka prenehala šele po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev, pa drugo toženec ni zatrjeval. 15. Tudi sicer pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je drugo toženec terjatev do družbe E. d. o. o. v stečajni postopek, začet nad to družbo, prijavil že v letu 2009, stečajni postopek nad tožečo stranko pa se je začel šele leta 2015. Tožeča stranka je tako na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, na katerega se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, že ob priznanju njene terjatve v stečajnem postopku nad družbo E. d. o. o. (kar je bilo gotovo že pred letom 2015) pridobila pravico, da popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od priznane terjatve. Drugo toženec tako tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da so trditve stečajnega upravitelja, da je tožeča stranka DDV v letu 2009 poračunala neresnične. Sodišče prve stopnje je tej izpovedbi stečajnega upravitelja tožeče stranke sicer res sledilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka na račun vračila DDV v stečajno maso ne bo prejela ničesar, vendar pa ta ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja odločilnega dejstva v tej zadevi. Kot rečeno v stečajno maso osebne družbe spada tako premoženje družbe kot tudi premoženje osebno odgovornih družbenikov, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov na podlagi 350. člena ZFPPIPP.

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je drugo toženec kot osebno odgovoren družbenik tožeče stranke dolžan (solidarno s prvo toženko) tožeči stranki plačati znesek, ki je enak vsoti v stečajnem postopku prijavljenih in pravnomočno priznanih terjatev upnikov tožeče stranke, to je znesek 365.960,45 EUR.

17. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v razmerju do drugo toženca potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Drugo toženec se je na pravdne stroške pritožil le posledično. Ker pa s pritožbo ni uspel, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

1 Prim. prvi odstavek 100. člena ZGD-1, ki pri družbi z neomejeno odgovornostjo, določa: Za obveznosti družbe so upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem. Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, so odgovorni vsi družbeniki solidarno. 2 Prim. tudi drugi odstavek 1019. člena OZ 3 Drugo toženec je dodatno navedel, da je stečajni upravitelj nepremičnino 1 k. o. X prodal za enajstkrat nižjo ceno od ocenjene vrednosti in da je na drugi dražbi prodajal nepremičnino, ki je bila prodana že na prvi dražbi. 4 Prim. prvi in drugi odstavek 349. člena ZFPPIPP. 5 Drugo toženec je v odgovoru na tožbo, kot svoji edini vlogi pred sodiščem prve stopnje, sicer zatrjeval, da tožeča stranka dolguje državi iz naslova plačila davka, vendar pa te trditve ni konkretiziral v smislu višine te terjatve, niti ni zatrjeval, da je tožeča stranka prejela sklep o davčni izvršbi. Zato gre v zvezi s to pritožbeno navedbo za neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP). 6 Sodišče prve stopnje navedbe drugo toženca v zvezi s pravico do popravka DDV sicer ni presojalo iz tega vidika. Presojalo je le, ali ima tožeča stranka pravico do vračila DDV in bo na ta račun še kaj prejela v stečajno maso.