Jedro

Ob upoštevanju dejstev, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 3. 1. 2020 odločil, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 21. 12. 2019 do 15. 1. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločitev tožene stranke v I. točki izreka izpodbijane dokončne odločbe z dne 12. 12. 2019, da je tožnica od 21. 12. 2019 dalje zmožna za delo. Z odločbo z dne 3. 1. 2020 je bilo namreč pravnomočno odločeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi po 21. 12. 2019, konkretno od 21. 12. 2019 do 15. 1. 2020.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2019 odpravilo v delu, s katerim je odločeno, da je tožnica od dne 21. 12. 2019 dalje zmožna za delo in v delu, da pritožba v preostalem (kar se zahteva več ali drugače) ni utemeljena. V preostalem ostane dokončna odločba nespremenjena (I. točka izreka). Obenem je s sklepom zavrglo tožbo v delu, da se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi od vključno 21. 12. 2019 dalje in tožbo v delu s podrednim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe z novim upravnim aktom odločiti o tožničini začasni nezmožnosti za delo od 21. 12. 2019 dalje (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 279,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov relativne in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijano odločbo zdravstvene komisije z dne 12. 12. 2019 odpravilo v delu, kjer je v drugem odstavku izreka odločbe bilo odločeno, da je tožnica od dne 21. 12. 2019 dalje zmožna za svoje delo, zagrešilo kršitev določb postopka ter napačno uporabilo materialno pravo, ker bi bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči, saj je nedopustna. Sodišče je v tem delu vsebinsko odločilo o zadevi. Odločba imenovanega zdravnika z dne 3. 1. 2020, zoper katero tožnica ni vložila pritožbe, je postala pravnomočna. S tem pa, ko je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo, da je tožnica od dne 21. 12. 2019 dalje zmožna za svoje delo, nedopustno poseglo v omenjeno pravnomočno odločbo imenovanega zdravnika. Tožena stranka je z odločbo imenovanega zdravnika z dne 3. 1. 2020 odločila o spornem obdobju, prav tako pa kot prvi dan ponovne začasne nezmožnosti za delo navedla 21. 12. 2019. Ker je bil tako tožnici z novo odločbo že priznan bolniški stalež za sporno obdobje, si tožnica v tem sporu več pravnega položaja ni mogla izboljšati. Zato ni bila podana pravna korist tožnice in bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Četudi je tožena stranka naknadno odločila o začasni nezmožnosti za delo tožnice od 21. 12. 2019 do 15. 1. 2020, pa z odločbo ni bil odpravljen del izreka izpodbijane dokončne odločbe, da je tožnica od 21. 12. 2019 dalje zmožna za delo. Zato je v tem delu pritožba v presežku ugodenega neutemeljena. Meni, da je sodišče nedopustno iz uporabe izvzelo 274. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in neupravičeno meritorno odločilo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka od 21. 12. 2019 dalje. Nadalje tožena stranka izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka in navaja, da bi za tožnico v primeru, da bi bila tožba zavržena iz razlogov, kot jih je navedla tožena stranka, to pomeni njen neuspeh. Posledično tako tožnica ne bi bila upravičena do priznanih stroškov v višini 50 % uspeha v pravdi v višini 279,99 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 12. 2019. Sporno pa je, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 21. 12. 2019 dalje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imenovani zdravnik s sklepom z dne 19. 11. 2019 zavrgel predlog za ugotovitev tožničine začasne nezmožnosti za delo od 16. 11. 2019, ki ga je vložil njen osebni zdravnik. Z dokončno odločbo z dne 12. 12. 2019 je zdravstvena komisija tožničini pritožbi delno ugodila in odpravila izpodbijani sklep ter odločila, da je bila tožnica od 16. 11. 2019 do 20. 12. 2019 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni ter da je bila od 21. 12. 2019 dalje zmožna za delo. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imenovani zdravnik (kasneje) z odločbo z dne 3. 1. 2020 odločil, da je tožnica začasno nezmožna za delo od 21. 12. 2019 do 15. 1. 2020 zaradi bolezni.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 – UPB, s spremembami, v nadaljevanju Pravila) in sicer v določbah, ki jih je pravilno citirano že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju dejstev, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 3. 1. 2020 odločil, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 21. 12. 2019 do 15. 1. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločitev tožene stranke v I. točki izreka izpodbijane dokončne odločbe z dne 12. 12. 2019, da je tožnica od 21. 12. 2019 dalje zmožna za delo. Z odločbo z dne 3. 1. 2020 je bilo namreč pravnomočno odločeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi po 21. 12. 2019, konkretno od 21. 12. 2019 do 15. 1. 2020. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno dokončno odločbo z dne 12. 12. 2019 odpravilo v delu, s katerim je odločeno, da je tožnica od dne 21. 12. 2019 dalje zmožna za delo, prav iz razloga, ker je z odločbo z dne 3. 1. 2020 imenovani zdravnik odločil, da tožnica od 21. 12. 2019 za delo ni zmožna. V nasprotnem primeru, bi bilo za isto obdobje, to je za čas od 21. 12. 2019 z odločbo z dne 12. 12. 2019 (že) odločeno, da je tožnica zmožna za delo, z odločbo z dne 3. 1. 2020 pa drugače, da tožnica za delo ni zmožna.

10. Sodišče je na ta način saniralo nastalo pravno situacijo in vzpostavilo pravno podlago za odločitev imenovanega zdravnika z odločbo z dne 3. 1. 2020. S tem pa ni odločalo vsebinsko, niti ni v ničemer poseglo v pravnomočno odločbo imenovanega zdravnika z dne 3. 1. 2020. 11. Ker je bilo za čas od 21. 12. 2019 z odločbo z dne 3. 1. 2020 o tožničini začasni nezmožnosti za delo že pravnomočno odločeno o polnem bolniškem staležu, ni bilo dopustno še enkrat v sodnem postopku odločati o isti zadevi. Tudi sicer si tožnica zaradi izdaje odločbe imenovanega zdravnika z dne 3. 1. 2020 za čas od 21. 12. 2019 ni mogla izboljšati pravnega položaja. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 21. 12. 2019 dalje pravilno zavrglo. Sklicevanje pritožbe na zadevo Psp 345/2018, ki ni identično konkretni zadevi, pa je neutemeljeno.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijano dokončno odločbo z dne 12. 12. 2019 v delu, da je tožnica zmožna za delo od 21. 12. 2019 in hkrati tožbo v delu za ugotovitev o začasni nezmožnosti za delo od 21. 12. 2019 zavrglo, je pravilno štelo, da je tožnica uspela v višini 50 % in ji v takšnem deležu tudi priznalo stroške postopka, to je v višini 279,99 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

13. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in stroškovni del sodbe kot pravilen in zakonit. 14. Hkrati je sklenilo, da stroške odgovora na pritožbo trpi tožnica sama, saj z njim ni z ničemer prispevala k razjasnitvi sporne zadeve.