Jedro

Trditev tožnice, da je poravnala tudi del kupnine, ki bi jo moral plačati prvi toženec, ne opravičuje njenega zahtevka po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri prvo toženčevem deležu vknjižila solastninska pravica v njeno korist. Tožnica ni dokazovala, da je poravnala kupnino namesto prvega toženca, zato je njen zahtevek po plačilu neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo v zemljiški knjigi pri nepremičnini – stanovanju št. 307 v izmeri 42,41 m2 v 3. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu S.4, L., vpisanem pri podvložku št. 3048/...., D. po prodajni pogodbi z dne 6.11.2000 mogoč vpis solastninske pravice do ½ v korist tožnice in ji povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki znesek 6.342.220,36 SIT s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega tožbenega zahtevka je sodišče glede stroškov postopka odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 1.701,47 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je brez ustrezne razlage zavrnilo zaslišanje predlaganih prič, ki bi lahko potrdile, da prva tožena stranka ni izročila nepremičninskemu posredniku ali prodajalcema nobene kupnine, ni se niti zanimala za nakup stanovanja in ni bila v kontaktu z nikomer. Notarski zapis, sklenjen med tožencema v letu 2001, ne dokazuje posojila drugotoženca prvotožencu ob sklenitvi pogodbe, saj iz njega izhaja, da je bilo posojilo dano tedaj, ko je bil notarski zapis sklenjen in ne že pred devetimi meseci. Drugotoženec ni imel denarja za plačilo kupnine, ker je bil prezadolžen. Enako velja tudi za prvotoženca. Če bi imel denar, mu ne bi bilo potrebno vzeti posojila pri stanovanjskem skladu. Za najem posojila tudi ne bi bilo potrebno poroštvo, če ne bi bil prvotoženec prezadolžen. Posojila prvotoženec tudi ne vrača, saj je posojilodajalec sprožil izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listine pod A 8, katero je lastnoročno zapisal drugotoženec. Ta dokazuje, koliko je kdo prispeval za nakup stanovanja. Drugotoženec je z zapisom te listine priznal dolg za stanovanje na S. Gre za listino, na podlagi katere ima tožnica pravno podlago za vložitev tožbe na izstavitev listine. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da neplačilo kupnine ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo kljub dejstvu, da ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Okoliščine, da prvotoženec ni bil aktiven v postopku pred sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje na S., da ni kontaktiral z nepremičninskim posrednikom ali prodajalcema in da neposredno prodajalcema ni izročil polovice kupnine, tudi če bi se z zaslišanjem predlaganih prič izkazala za resnične, ne bi dokazovale trditve tožnice, da je sama poravnala celotno kupnino za nakup stanovanja. Ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, da so se pravdne stranke odločile za nakup spornega stanovanja kot naložbe z namenom, da ga prodajo, ko bo cena zrasla, pri čemer je pobudo dala tožnica, je povsem logično, da prvotoženec, ki je v igro vstopil šele na predlog brata – drugotoženca, ki se za nakup stanovanja ni odločil, ni bil aktiven v fazi pogajanj. Ker je sodišče prve stopnje z izvedbo drugih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, s tem ko ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ni kršilo niti nobenih procesnih določil, saj sodišče samo presodi, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Svojo odločitev o zavrnitvi nekaterih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zato ni podana niti kršitev določbe 287. člena ZPP ali kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča o obravnavanem spornem razmerju, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, Prvotoženec ima pravni naslov za pridobitev lastninske pravice do ½ na stanovanju na S., ki ga predstavlja veljavna prodajna pogodba, sklenjena med R. M. in A. B. M. kot prodajalcema ter njim in tožnico kot kupcema. Tožnica pa ni niti zatrjevala, niti dokazala obstoja pravnega naslova za pridobitev solastninske pravice na prvotoženčevem solastninskem deležu in sicer niti na podlagi določbe 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), niti po letu 2003 veljavnem Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ – člen 39). Pravilna je namreč presoja prvostopnega sodišča, da edini razlog, s katerim tožnica utemeljuje primarni zahtevek, s katerim od prvotoženca zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bi pri njegovem solastnem deležu do ½ na spornem stanovanju na S. ona vknjižila kot solastnica, da toženec ni poravnal polovice kupnine, ne more predstavljati podlage za njen zahtevek. Tožba je v tem delu nesklepčna, saj tožbenemu zahtevku po materialnem pravu ne bi bilo mogoče ugoditi tudi, če bi bilo zatrjevano dejstvo resnično.

Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da tožnica ni dokazala, da je v celoti poravnala kupnino po zgoraj citirani prodajni pogodbi, zato sta ji toženca dolžna plačati polovico plačanega zneska v zvezi z nakupom stanovanja. Njena trditve in izpoved glede te okoliščine, so tudi po presoji pritožbenega sodišča nekonsistentne in neprepričljive. Tožnica je namreč v tožbi zatrjevala, da je bil dejanski kupec drugotoženec, ki pa iz osebnih razlogov ni želel skleniti prodajne pogodbe, zato je na strani kupca formalno nastopil prvotoženec, polovico kupnine pa naj bi plačal drugotoženec, česar pa ni storil. Ob zaslišanju je trdila, da se je sicer dogovarjala z drugotožencem, vendar je bil prezadolžen, zato je sklenil pogodbo prvotoženec, ki je imel možnost pridobiti posojilo od Stanovanjskega sklada. Med njimi je bilo dogovorjeno, da bo polovico kupnine tožnici vrnil drugotoženec. Če je bil drugotoženec prezadolžen, kot trdi tožnica, je nelogičen njen zatrjevani dogovor, da ji bo denar dal on. V nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi pa je tudi tožničina trditev, da je prvotoženec nastopil kot kupec stanovanja na S., ker je imel možnost pridobiti stanovanjsko posojilo. Če bi držala ta trditev, bi bila prvotoženčeva obveznost plačila kupnine poravnana s pridobljenim kreditom. Vendar pa je prvotoženec pridobljeno posojilo od Stanovanjskega sklada porabil za poravnavo kupnine za nakup manjšega stanovanja v L. in ne za nakup stanovanja na S. Če pa ne bi prvotoženec za poravnavo kupnine za nakup tega stanovanja plačal nič kot trdi tožnica, je nelogično in za povprečnega človeka nesprejemljivo ravnanje tožnice, da bi brez ustreznega pisnega dogovora o tem, kdo in kdaj bo poravnal polovico kupnine, če bi jo res ob sklenitvi pogodbe plačala sama tudi za prvotoženca, pristala na zapis takšne pogodbe, kot je bila z M. sklenjena. Z utemeljitvijo, da je bila naivna in zavedena, ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, tožnica sodišča ne more prepričati. Če je res imela v času sklenitve pogodbe na razpolago toliko denarja, da je lahko poravnala celotno kupnino, zakaj se je potem sploh dogovarjala za nakup stanovanja s tožencema, če je bil razlog za nakup le dobiček. Stanovanje bi lahko kupila sama in tudi sama koristila ugodnosti ob nadaljnji prodaji. Tožničine trditve v zvezi s poravnavo kupnine so tudi po presoji pritožbenega sodišča nesprejemljive.

Po drugi strani pa so trditve in izpovedi tožencev jasne, logične in prepričljive ter podprte z ostalimi izvedenimi dokazi. Ker je bilo stanovanje kupljeno z namenom nadaljnje prodaje ob pričakovanju dobička, je logična izpoved tožencev, da se je prvotoženec odločil za takšen nakup na prigovarjanje tožnice in brata, ker mu je slednji posodil denar za poravnavo kupnine za stanovanje na S., za poravnavo kupnine za stanovanje v L. pa je pridobil posojilo. Dejstvo, da je ob pridobitvi posojila moral zagotoviti zavarovanje s poroki, ne pomeni, da je bil prvotoženec prezadolžen, saj posojila sploh ne bi dobil, če bi bil kreditno nesposoben. Poroštvo je običajna oblika zavarovanja posojila, ki ga zahteva posojilodajalec. Posojilo drugotoženca prvotožencu je izkazano s predloženim notarskim zapisom. Okoliščina, da je bil sklenjen devet mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe za stanovanje na S., ob upoštevanju okoliščine, da sta toženca brata, ki se očitno razumeta, ne pomeni, da denarja drugotoženec prvotožencu ni dal že prej. Tudi dejstvo, da v notarskem zapisu ni ugotovljeno, da je bil denar dan že pred sklenitvijo, ne dokazuje, da kupnina s strani prvotoženca ni bila poravnana. V času sklenitve notarskega zapisa namreč med pravdnimi strankami še ni bilo spora, zato ugotovitev teh okoliščin v notarskem zapisu, sklenjenem med tožencema, ni bila pomembna za njun pogodbeni odnos. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema stališča tožnice, da z njene strani predložena listina v prilogi pod A 8 predstavlja priznanje dolga drugotoženca do tožnice iz naslova nakupa stanovanja na S. Pa tudi če bi bilo to res, na podlagi takšnega priznanja dolga s strani drugotoženca tožnica ne bi mogla zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice od prvotoženca. Priznanje dolga, tudi če bi obstajalo, pa ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu določb ZTLR oziroma SPZ.

Na podlagi navedenih razlogov je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev o zavrniti obeh tožbenih zahtevkov, saj tožnica za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni dokazala obstoja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, za zahtevek po plačilu denarnega zneska pa ne obogatitve prvotoženca v smislu 190. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju, OZ), niti dolžnosti plačila s strani drugotoženca.

Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.