Jedro

V spornem primeru je bil ugotovljen neobstoj vzročne zveze med nevarnostjo terena, kjer so vojaki izvajali telesne vaje, in nastalo poškodbo. Od vojaških obveznikov se lahko pričakuje višja stopnja telesne usposobljenosti od običajne oziroma v tej zvezi tudi dolžnost izvajanja vaj za njeno pridobitev in so zato telesne vaje, ki se izvajajo v okviru izvajanja v okviru vojaškega usposabljanja tej zahtevi lahko prilagojene. V spornem primeru pa tudi ni bilo ugotovljeno, da je šlo za prekomerno zahtevnost vaj ali za vsiljen povečan tempo izvajanja, ki bi bila nedopustna, upoštevaje, da je šlo za vojake začetnike, ki so se s tovrstnimi vajami srečali prvič.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.676,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do dneva izdaje te sodbe, po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM, od izdaje te sodbe. Z izpodbijanim sklepom pa je naložilo tožeči stranki, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 842,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeni sklep in sodbo vlaga pritožbi tožeča stranka.

V pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne v postopek na prvo stopnjo. Poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih o povrnitvi stroškov in odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, napadeno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v postopek na prvo stopnjo, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne izteka paricijskega roka do plačila. Poudarja, da je nepravilno ugodeno ugovoru zastaranja. Strahu kot pravne kategorije namreč ni mogoče razcepiti na primarni in sekundarni strah. Zakonodajalčev namen je bil, da se nepremoženjska škoda obravnava celostno. Sklicuje se tudi na stališče strokovne literature na doktorsko disertacijo dr. Ane Božič Penko, ki povzema stališče, sprejeto tudi v sodni praksi, da je strah kot pravno priznana škoda le delček strahu v medicinskem smislu in je strah v tem pomenu dejanska podlaga za priznanje odškodnine za strah, za duševne bolečine in telesne bolečine. Zmotno je stališče sodišča, da je uveljavljal krivdno odgovornost. V tožbi in nadaljnjih vlogah je smiselno zatrjeval, da je vojaško usposabljanje, katero je izvajala tožena stranka, nevarna dejavnost, torej gre za uporabo 173. člena ZOR, po katerem so izpolnjene vse predpostavke za priznanje tožnikove nepremoženjske škode. Dokazni postopek je pokazal, da se je usposabljanje izvajalo na asfaltni podlagi, ki je bila neravna in razrita in da je tožnik skupaj z ostalimi pripadniki vojaških enot utrpel poškodbo na začetku vojaškega usposabljanja, ne da bi se predhodno temeljito pripravil. Izvajanje vojaškega urjenja na ta način nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj so vse priče izpovedale, da je bilo poškodb pri takšnem urjenju izredno veliko, tekom celega urjenja. Tako so priče M.V., A.Š. in G.B. izpovedale, da so bile vse vaje intenzivne in izčrpujoče, kot takšne pa tudi zahtevne, da se med rekruti ni razločevalo in je prihajalo do ogromno poškodb. Tudi priča, ki je neposredno izvajala program vadbe A.S., ki se sicer dogodka ne spominja, je izpovedal, da je v povprečju 15-20% vseh rekrutov pri izvajanju vojaških vaj poškodovanih. To so izpovedali in potrdili tudi priče D.B. in R.P. Zato bi moralo sodišče ocenjevati, da se je tožnik kot vojaški obveznik pri vojaškem urjenju poškodoval, saj se je kot vojak moral proti svoji volji na ukaz nadrejenega in pod pritiskom disciplinske in kazenske odgovornosti udeleževati vseh vaj in usposabljanj, tudi na neravni asfaltni in betonski podlagi, ki za izvajanje teh vaj ni bila primerna. Tudi zato, ker tožena stranka ni upoštevala vseh telesnih specifik vadbenih nabornikov, kot tudi ne varnosti in zahtevanega odmora med posameznimi usposabljanji, ko so le ti izvajali žabje poskoke in račjo hojo, zaradi česar je prišlo do telesne poškodbe tožnika. Vojaško usposabljanje vojaških obveznikov na neravni asfaltno betonski podlagi, ob izvedbi vaj, predstavlja nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, s tem pa objektivno odgovornost. Podrejeno pritožnik navaja da, iz priročnika, na podlagi katerega so se urili vojaški obvezniki, izhaja, da je vaje potrebno izvajati na asfaltiranih športnih površinah. Nesporno pa je bilo ugotovljeno, da so se vaje izvajale na neravni asfaltni podlagi in je bila zaradi korenin bližnjih dreves razrita in neravna. Navedeno podlago se ne da kvalificirati kot športno površino. Vse športne aktivnosti se izvajajo na za to posebej pripravljenih površinah, ki morajo izpolnjevati tudi ustrezne tehnične predpise in norme, takšne površine pa morajo biti ravne. Napačen je tudi zaključek sodišča, ki se nanaša na ogrevanje tožnika in njegovega voda pred izvedbo vaj, ki so imele za posledico poškodbo tožnika. Sodišče relevantne vzročne zveze sploh ni pravilno ugotavljalo, saj je tožnik trdil, da je izvajanje račje hoje in žabjih poskokov na neravni asfaltni podlagi predstavljalo dejstvo, ki je v nasprotju s predpisi o izvajanju takšnih vaj. Ker pa so se takšne vaje izvajale tudi, ko vojaški obvezniki niso bili dovolj ogreti, gre še za dodatni razlog, ki utemeljuje tožbene navedbe in protipredpisnost ravnanja tožene stranke. Da so bili vojaki neogreti oz. premalo telesno pripravljeni za izvedbo navedenih vaj, so potrdile vse zaslišane priče, ki so v navedenem usposabljanju neposredno sodelovale kot vojaški obvezniki in sicer M.V., A.Š. in G.B. Zato je navedeni sodbi očitati tudi protispisnost, pa tudi v delu, ko sodišče zaključuje o morebitni fizični preobremenitvi, saj so vse priče izpovedale, da so bile vaje zelo intenzivne in zahtevne.

Tožena stranka je odgovorila na obe pritožbi in predlaga njuno zavrnitev.

Pritožbi sta neutemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo Sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbene očitke po vrstnem redu, kot so nanizani v pritožbi: Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno ločeno ugotavljalo začetek teka zastaralnega roka za primarni strah in za sekundarni strah. Strah je kot vrsta pravno priznane škode uzakonjen kot enotna škodna postavka (določba 200. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Strah zaradi samega dogodka oziroma neposredno ob njem ter po njem je prvo čustveno doživljanje oškodovanca, ko se ta ustraši nasilnosti oz. brutalnosti samega dogodka, ki ga v trenutku doživi kot grožnjo oz. nevarnost za okrnitev njegovega zdravja ali celo izgube življenja. V primeru poškodb, ki terjajo zdravljenje pa se spremeni v drugo obliko negativnega čustvenega doživljanja posledic poškodb – kot strah zaradi izida zdravljenja oziroma strahu, da zdravljenje ne bo odpravilo vseh posledic poškodb, ki se lahko odrazijo v njegovem zdravstvenem oziroma telesnem stanju. Tudi časovno (dejansko) sta torej obe obliki strahu tudi tako povezani, da začetek teka zastaralnega roka ni mogoče cepiti na dva različna časovna trenutka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je začel zastaralni rok tako za terjatev odškodnine za primarni kot tudi za sekundarni strah teči šele tedaj, ko je izzvenel tudi sekundarni strah oz. je bilo zaključeno zdravljenje in je oškodovanec izvedel za vse posledice oziroma obseg njihove odpravljivosti. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za primarni strah upoštevaje datum zaključka zdravljenja (v letu 2002) in datum vložitve tožbe (4.4.2003) še ni potekel. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno nepravilno ugotovilo zastaranje odškodninske terjatve za primarni strah, kar pa sicer na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo, kar bo razvidno iz nadaljevanja te pritožbene odločbe, ki pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, da niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke in je zato tožbeni zahtevek iz tega razloga v celoti po temelju neutemeljen.

Pritožbene trditve, da naj bi tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah dokazoval, da je vojaško usposabljanje, katero je izvajala tožena stranka na neravni asfaltno betonski podlagi, nevarna dejavnost, so v nasprotju z vsebino tožbene podlage, kot je razvidna iz tožbe in nadaljnjih vlog in navedb tožnika. Tožnik je v prvostopnem postopku uveljavljal zgolj krivdno odgovornost tožene stranke in torej objektivno odgovornost zatrjuje prvič v pritožbenem postopku, ko prvič navaja tudi razloge za to, da naj bi sporna vadbena površina oziroma izvajanje vaj na njej celo predstavljala nevarno dejavnost, torej takšno dejavnost, ki celo pomeni neobičajno povečano nevarnost za zdravje vojaških obveznikov. Zato se sodišče druge stopnje ni smelo ukvarjati s temi pritožbenimi trditvami, ki pomenijo ne le novo pravno podlago temveč tudi nov dejanski substrat tožbe iz sicer istega historičnega dogodka. Navajanje novih dejstev, če za to ne obstajajo upravičeni razlogi v pritožbenem postopku, ni dopustno (glej 1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožnik pa takšnih razlogov za prepozno uveljavljanje novih trditev niti ne navaja.

Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi neobstoj vzročne zveze med obliko oziroma strukturo terena, na katerem so morali vojaški obvezniki izvajati predpisane telesne vaje (žabje poskoke in račjo hojo) in tožnikovo poškodbo (glej razloge v drugem odstavku na šesti strani sodbe). Ta dejanska ugotovitev o pomanjkanju vzročne zveze kot nujnega – konstitutivnega elementa odškodninske odgovornosti, s pritožbo ni izpodbijana. To pa pomeni, da je izključena vsaka oblika odgovornosti tožene stranke (torej tudi objektivna) zato, ker je odredila izvedbo telesnega usposabljanja vojakov na sporni neravni asfaltni površini. Zato ni pomembno, kot zmotno meni pritožnik, da bi ugoditev tožbenemu zahtevku narekovala okoliščina, da je v skladu s priročnikom potrebno izvajati vaje na asfaltiranih športnih površinah, in da bi te morale biti tudi ravne, kot so ravne vse športne površine, na katerih se izvajajo druge športne igre, ravnanje tožene stranke, ki tem pravilom nasprotuje, pa je nedopustno. Tudi če bi šlo za nedopustno ravnanje tožene stranke, ta ne odgovarja za škodo, ker manjka vzročna zveza med škodnim ravnanjem v opisani smeri ter škodno posledico. Sicer pa je po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki jim pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje, izključena tudi protipravnost toženkinega ravnanja. Vaje so se izvajale po predpisanem programu, na pravilen način, ravnost vadbene površine pa ni bila predpisana (glej razloge izpodbijane sodbe v drugem odstavku na šesti strani).

Utemeljenost pritožbenega očitka, da je poškodbo povzročilo nezadostno predhodno ogrevanje, pa je izključena na podlagi pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedovanja samega tožnika ter prič D. B. in A.S. lahko ugotovilo, da je bilo pred izvedbo vaje organizirano tudi ogrevanje vojakov, da se je izvajalo, v luči takšnih izpovedb pa drugačne izpovedbe prič ocenilo kot neverodostojne. Sklicevanje pritožnika na izpovedbe prič M. V., A. Š. in G. B. torej te dokazne ocene ne more izpodbiti, kot tudi ni izkazana v zvezi s tem očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitano nasprotje med povzetki izpovedb teh prič v razlogih sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč vse izpovedbe korektno povzelo v razloge in se sodba da preizkusiti.

Ker se pritožnik sklicuje še na intenzivnost in zahtevnost vaj, pritožbeno sodišče pritrjuje neizpodbijanim razlogom sodišča prve stopnje, da vaje niso zahtevale posebnega znanja ali izkušenj in zato pred njihovo izvedbo niti ni bilo potrebno preverjati fizično usposobljenost vsakega vojaka posebej. Pritožbeno sodišče nadalje tudi soglaša s prvostopnim stališčem, da se od vojaških obveznikov vendarle celo lahko pričakuje višjo stopnjo telesne usposobljenosti od običajne, oziroma dolžnost izvajanja vaj za njeno pridobitev in so zato tudi vaje lahko tej zahtevi prilagojene. Po prepričljivih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča, oprtih na izpovedbe prič, pa vendarle tudi ni šlo za prekomerno zahtevnost vaj ali za vsiljen povečan tempo izvajanja, ki bi bila nedopustna upoštevaje okoliščino, da je šlo za vojake začetnike, ki so se s tovrstnimi vajami srečali prvič.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Namreč tudi ni ugotovilo kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja.

K pritožbi zoper sklep V skladu z določbo 2. točke 4. člena v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in naslednji; ZDSS) so bila delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu. V skladu z določbo 5. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004; ZDSS-1) gre za delovne spore le v primeru spornosti delovnega razmerja oziroma pravic in obveznosti iz njega oziroma v zvezi z njim, oziroma za odškodninske spore, med delavcem in delodajalcem oz. med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (1. odstavek točka c citiranega člena). Razmerje med vojaškim obveznikom, ki služi vojaški rok, in Republiko Slovenijo, pa nima nobenih značilnosti delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Že zgolj zato predmetni spor ni delovni spor in zanj tudi ni pristojno delovno sodišče. V skladu s citirano določbo ZDSS pa so bili celo odškodninski „delovni“ spori izvzeti iz delovnih sporov in so se zanje uporabljale v celoti določbe ZPP. Zato sodišče prve stopnje tudi - pravilno - ni uporabilo določb ZDSS oz. ZDSS-1, ki specialno urejajo pravila o povrnitvi pravdnih stroškov, na katera se sklicuje pritožnik, temveč ustrezne določbe ZPP. Zato je bilo potrebno tudi pritožbo zoper sklep zavrniti in ga potrditi (člen 353 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Ker je tožeča stranka propadla s pritožbo tako zoper sklep kot tudi zoper sodbo, sama nosi tudi vse svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa nosi sama stroške obeh odgovorov na pritožbo zato, ker odgovora nista bila potrebna pri odločanju pritožbenega sodišča.