Jedro

Med tožnico in tožencem ni bilo notranje, čustvene povezanosti, ne spoštovanja, naklonjenosti, medsebojnega zaupanja in pogovora, niti nista imela intimnih odnosov oz. skupne postelje. Njuno fizično sobivanje je bilo (lahko) sicer navzven zaznavno dejstvo (notornost), a brez kvalitete partnerskega odnosa v smislu zunajzakonske skupnosti. Ni bilo stalnosti, predvidljivosti in kontinuiranosti. Skupno bivanje je bilo nevzdržno in posledica dejstva, da tožnica (s sinom) ni imela kam iti. Z njune strani ni bilo zavestne, voljne, intimne partnerske odločitve za kontinuiran obstoj zakonski zvezi vsebinsko primerljive življenjske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v K., vikend na L. ter zemljiške parcele v V., toženec pa je dolžan ob enakih deležih na skupnem premoženju tožnico izplačati v višini 41.822,5 EUR ter ji povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Zaveda se, da njuna partnerska zveza ni bila idealna, saj so bili med njima elementi nasilja in nezvestobe, a je prepričana, da to ne pomeni, da zveza ni obstajala. Tožnica je imela ob podpori svoje družine redne dohodke iz zaposlitve, zato ni logično, da bi po razvezi zakonske zveze še naprej živela s tožencem. Slednji je bil tudi sam svobodnjak in je kljub temu enako vztrajal v stanovanju s tožnico in njunim sinom. Izpovedbe s strani toženca predlaganih prič so bile prilagojene potrebam tega postopka. Navaja, da ni pojasnjeno, zakaj sta imela toženčeva starša takšen vpliv na toženca, da se je odločil ostati z njo in sinom tudi po razvezi njune zakonske zveze. Če pa sta toženčeva starša res imela tako velik vpliv na toženca, potem je bilo stanovanje gotovo podarjeno obema in ne zgolj tožencu. Sodišče pride v protislovje, ko najprej navede, da stanovanje ni bilo njuno skupno premoženje, nato pa, da gre za posebno premoženje toženca. K nakupu stanovanja je tožnica prispevala tako finančno, kot tudi z gospodinjskim delom. Prepričana je, da ni logično, da v 20 letih skupnega življenja ne bi ustvarila nobenega skupnega premoženja. Tudi sostanovalci iz bloka so potrdili, da so delovali kot družina, sodišče pa se do pričanja soseda B. ni niti opredelilo, iz pričanja soseda Č. pa je razvidno, da ni bil verodostojen. Med strankama ni šlo zgolj za simbiozo, kot je zaključilo sodišče, temveč je tožnica skrbela za gospodinjstvo in tudi za toženca, saj je zanj obiskovala zdravnika, kar je slednji potrdil. Tožnica je bila na toženca čustveno navezana. S tožbami na razvezo zakonske zveze ga je skušala zgolj predramiti in opozoriti, naj se končno spremeni. Toženec tudi ni plačeval preživnine za njunega sina A., medtem ko jo je plačeval za hči S., ki jo je imel z B. N. Navzven so delovali kot družina, šli skupaj v cerkev, na pogreb, poroko in na dopust na morje. Tožnica potrjuje dejstvo, da določen čas s tožencem nista bila intimna, a zaradi psihičnih težav, ker se je toženec zaprl vase. Vikend na L. je bil namenjen celi družini, zato je nedvomno skupno premoženje. Toženec je tudi povedal, da ga bo dobil njun sin A. Nepremičnine v V. pa je opazila prav tožnica, ki je nanje opozorila toženca in njegove starše, kar dokazuje, da ni šlo zgolj za darilo tožencu. Tožnica ugotavlja še, da je odločitev o stroških nenavadna, saj je v izreku sodbe ni.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in zavrnil pritožbene navedbe ter poudaril, da s tožnico po razvezi zakonske zveze nista bila v zunajzakonski skupnosti, nepremičnine pa predstavljajo njegovo posebno premoženje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Materialnopravno izhodišče so določbe 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. V pravnih posledicah je izenačena z zakonsko skupnostjo. K presoji (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti lahko prispevajo številne okoliščine, zlasti čustvena navezanost partnerjev, vzajemno spoštovanje in zaupanje, skupna zakonska postelja in gospodinjstvo, ekonomska skupnost ter zunanja prepoznavnost partnerskega odnosa.1 Premoženje, ki ga ima zunajzakonski partner ob nastopu zunajzakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Njuno skupno premoženje pa je tisto, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

7. Glede na navedeno je bilo na tožnici dokazno breme, da je bila s tožencem v zunajzakonski skupnosti (obstoj zunajzakonske skupnosti), v kateri je bilo z njunim delom pridobljeno skupno premoženje (ugotovitev nastanka in obsega skupnega premoženja), zaradi česar je upravičena do izplačila njenega polovičnega deleža na tem premoženju (razdelitev premoženja na podlagi ugotovljenih deležev na skupnem premoženju).

8. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja kot nesporno, da je zakonska zveza pravdnih strank trajala od oktobra 1976 do oktobra 1981, da je tožnica dvakrat vložila zahtevek za razvezo zakonske zveze, da je prvega vložila in nato umaknila leta 1979, na podlagi drugega iz leta 1981 pa je prišlo do razveze zakonske zveze, da imata skupnega sina A., ki se je rodil leta 1977, da sta kljub razvezi zakonske zveze konec leta 1981 do januarja 1995 še vedno sobivala v stanovanju v K., da nista imela intimnih odnosov, da se je tožencu leta 1984 rodil še en otrok z drugo žensko, B. N. Glede premoženja, ki je predmet tožbe, pa ni sporno, da je toženec nepremičnine že prodal, zato tožnica zahteva razdelitev skupnega premoženja v obliki izplačila z denarnim zneskom v višini 41.822,5 EUR, kolikor naj bi znašal njen polovični delež na teh nepremičninah (skupnem premoženju).

9. V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je po razvezi zakonske zveze v letih od 1981 do 1995 med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost in ali je v tem obdobju pridobljeno premoženje, ki je predmet tožbe, skupno premoženje, kot trdi tožnica, ali pa gre, kot navaja toženec, za njegovo posebno premoženje.

Glede (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti

10. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki v obdobju po razvezi zakonske zveze nista bili v zunajzakonski skupnosti. Med njima ni bilo notranje, čustvene povezanosti, ne spoštovanja, naklonjenosti, medsebojnega zaupanja in pogovora, niti nista imela intimnih odnosov oz. skupne postelje. Njuno fizično sobivanje je bilo (lahko) sicer navzven zaznavno dejstvo (notornost), a brez kvalitete partnerskega odnosa v smislu zunajzakonske skupnosti. Ni bilo stalnosti, predvidljivosti in kontinuiranosti. Skupno bivanje je bilo nevzdržno in posledica dejstva, da tožnica (s sinom) ni imela kam iti. Z njune strani ni bilo zavestne, voljne, intimne partnerske odločitve za kontinuiran obstoj zakonski zvezi vsebinsko primerljive življenjske skupnosti. Toženec je vseskozi prihajal in odhajal, tudi za več dni, spal na različnih koncih ter imel razmerja z več drugimi ženskami. Z B. N. je nekaj časa tudi živel in imel leta 1984 z njo otroka.

11. Prepričljiva je dokazna ocena, da je tožnica ostala v stanovanju, ker ni imela kam iti, pritožbene navedbe v tem delu pa niso utemeljene. Toženec je tožnici, zaradi skupnega sina in pritiskov njegovih staršev, pustil, da je ostala v stanovanju, ker bi sicer z njunim sinom ostala na cesti. To so potrdile priče K. N., S. N. in S. N. mlajši. Relevantna dejstva, ki navedeno potrjujejo in so zajeta v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema, so sledeča: - Tožnica je v letih 1979 in 1981 dvakrat vložila tožbo na razvezo zakonske zveze, v obeh primerih je smiselno navajala, da med njima ni pravega razumevanja, da je toženec do nje nasilen in nezvest ter se obnaša, kot da nima družine.

- V postopku razveze zakonske zveze je povedala, da se s tožencem ne razumeta, ker skupaj preživita zelo malo časa, toženec pa jo je zanemarjal in ji povedal za druge ženske, do katerih je čutil več, kot zgolj običajen stik. Ko sta zaživela skupaj, so se pojavila med njima nesoglasja, ker sta bila po naravi neskladna. Ko je bil toženec v vojski, mu denarja ni pošiljala, niti ga ni obiskala. Intimnih odnosov že takrat nista več imela, čeprav sta zaradi otroka še spala v zakonski postelji.

- Tožnica je leta 1981 zaprosila za dodelitev neprofitnega stanovanja. Skupnost socialnega skrbstva ... je v svojem priporočilu iz leta 1982 navedla, da je skupno življenje pravdnih strank „res nemogoče“ in „nevzdržno“.

- Enako je v primerljivem postopku dodelitve socialnega stanovanja leta 1992 v priporočilu navedla direktorica Centra za socialno delo ... (CSD). Zapisala je, da je situacija za tožnico nevzdržna, saj ima toženec stike z drugo partnerko, s katero ima tudi otroka, tožnica pa se boji, da jo bo pripeljal v stanovanje. Toženec je tožnico naganjal iz stanovanja in ji grozil, da se bo znašla na cesti, čeprav ni imela kam iti.

- Tožnica je tožencu junija 1993 dejala, naj ji omogoči rok odselitve s 25. 6. 1993. - Januarja 1995 je direktorica CSD zapisala, da kljub razvezi tožnica še vedno živi v stanovanju bivšega moža, razvezana zakonca pa živita v popolnoma ločenem gospodinjstvu. Preživnine od toženca ni zahtevala, saj je od njega praktično odvisna, glede na to, da drugega stanovanja ni dobila. Za socialno stanovanje je presegala premoženjski cenzus, profitne najemnine pa s svojimi dohodki ni zmogla plačevati.

- Toženec je tožnico in njunega sina januarja 1995 nagnal iz stanovanja, posredovali so tudi policisti, tožnica pa ni imela kam iti, zato je vztrajala pri dodelitvi socialnega stanovanja. Navedeno izhaja iz uradnega zaznamka socialne delavke CSD.

12. Glede na navedeno ni dvoma, da tožnica po razvezi zakonske zveze ni ostala v stanovanju, ker bi bila na toženca čustveno vezana. Prav tožnica je tista, ki je dvakrat sprožila postopek razveze zakonske zveze in njuno sobivanje doživljala kot nevzdržno. Tudi toženec tožnice po razvezi zakonske zveze ni doživljal kot svoje zunajzakonske partnerke, stike sta imela, kolikor je bilo nujno potrebno zaradi skupnega sina. Glede na navedeno ne drži trditev tožnice, da je bila njuna zveza pred in po razvezi zakonske zveze vseskozi enaka. Med njima tudi ni bilo ekonomske skupnosti, saj sta imela ločene finance. Pri tem sta sprejela določene kompromise. Tožnica tožencu ni plačevala najemnine, v zameno je opravljala določena gospodinjska opravila, toženec pa ni plačeval preživnine za njunega sina. Zato zgolj dejstvo neplačevanja preživnine za sina A. na pravilnost zaključkov glede neobstoja njune zunajzakonske skupnosti nima pravno relevantnega vpliva.

13. Enako velja glede pritožbenih očitkov, da so navzven delovali kot družina, na kar kažejo izjava soseda B., tožničina pomoč pri zdravniku, toženčevo igranje šaha s P. ter skupne fotografije z morja in nekaterih drugih priložnostnih dogodkov. Pri presoji, ali je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, je zunanji izraz skupnosti ena izmed več pravno relevantnih okoliščin. Pri zunanjem opazovalcu je dejstvo, da sta pravdni stranki sobivala v istem stanovanju, ali se skupaj udeležila kakšne slovesnosti, lahko povzročilo zmoten (napačen) vtis, da sta pravdni stranki tudi zunajzakonska partnerja ali celo zakonca, zato je bil s tega vidika zunanji izraz njunega sobivanja zavajajoč. Da so navzven delovali kot družina, navznoter pa so bile razprtije, je potrdil tudi njun sin A. Kot njegova starša pa sta že iz tega razloga opravljala del aktivnosti pri izpolnjevanju starševskih dolžnosti skupaj. Posledično zgolj zunanji izraz njunega sobivanja sam po sebi tudi ne utemeljuje obstoja zunajzakonske skupnosti, pritožbene navedbe v tej smeri pa zaključkov ne spremenijo.

14. Ni utemeljena pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo vpliva toženčevih staršev na njegovo odločitev za sobivanje v stanovanju tudi po razvezi zakonske zveze. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sta imela toženčeva starša pred očmi predvsem koristi njunega vnuka A., ki je bil ob razvezi zakonske zveze star le nekaj let in bi lahko skupaj s tožnico ostal brez ustreznega prebivališča. 15. Sicer drži pritožbeni očitek, da obstajajo tudi partnerske skupnosti, ki niso idealne, vendar ne gre za to, da bi sodišče razmerju pravdnih strank odreklo naravo zunajzakonske skupnosti, zaradi (ne)popolnosti njunega odnosa, temveč zato, ker ob upoštevanju vseh kriterijev njuno sobivanje v obdobju med oktobrom 1981 in januarjem 1995 ni predstavljalo zunajzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR. Pri tem je prvostopenjsko sodišče glede narave njunega odnosa ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in napravilo prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi (8. člen ZPP).

Glede posebnega premoženja

16. Ker med pravdnima strankama po razvezi zakonske zveze zunajzakonska zveza ni obstajala, v tem obdobju ni mogoče govoriti o nastajanju skupnega premoženja. Posledično so navedbe pritožnice glede višine njenega prispevka irelevantne. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prišlo v protislovje, ko je kot dodaten, podredni razlog navedlo še, da bi bile nepremičnine, za katere tožnica trdi, da so skupno premoženje, v vsakem primeru toženčevo posebno premoženje, četudi bi njuno sobivanje opredelili kot zunajzakonsko skupnost. Tak zaključek izhaja iz prepričljive dokazne ocene, da so bile nepremičnine v celoti financirane s strani toženčevih staršev in podarjene zgolj tožencu, ki je bil na ta način dedno odpravljen v razmerju do svojega brata.2 Enako velja za vikend na L. in njegovo obnovo. Slednji je bil sicer kupljen še v času trajanja njune zakonske zveze, decembra 1980, a gre za darilo, ki je bilo dano zgolj enemu zakoncu, zato predstavlja njegovo posebno premoženje. Tudi obnovitvena dela na vikendu so bila opravljena šele po razvezi zakonske zveze. Dejstvo, da je tožnica opazila oglas za prodajo nepremičnin v V., na navedeni zaključek ne vpliva, enako ne, da naj bi bil vikend v L. nekoč namenjen sinu A. Slednji bi lahko prejel vikend po obeh starših, kot tudi zgolj po tožencu.

Glede pravdnih stroškov

17. Prvostopenjsko sodišče v izreku (še) ni odločilo o stroških postopka (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 327. členom ZPP). V obrazložitvi je sicer navedlo, da bo stroške odmerilo s posebnim sklepom, a te odločbe (še) ni izdalo. Pritožbeni očitek, da o stroških ni bilo odločeno, je zato mogoče obravnavati le kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe oz. sklepa o stroških (prvi odstavek 325. člena in četrti odstavek 326. člena ZPP), o katerem bo moralo odločiti prvostopenjsko sodišče. 18. Tožničina pritožba je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Enako velja glede toženčevih stroškov odgovora na pritožbo, v katerem zgolj ponavlja ugotovitve iz izpodbijane sodbe. Strošek odgovora na pritožbo zato ni mogoče šteti kot potreben strošek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Primerjaj z odločbama Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2010, II Ips 61/2012 in drugimi. 2 To izhaja iz izjav toženčevih staršev in njegovega brata, kot tudi izjav prodajalcev nepremičnin (npr. prič R. glede nepremičnin v V. in V. M. glede vikenda na L.). Da so se za nakup nepremičnin odločili toženec in njegovi starši, je potrdila tudi tožničina mater. Navedeno dokazujejo tudi kupoprodajne pogodbe in zemljiškoknjižni vpisi, ki so se glasili na toženčevo ime, navsezadnje pa tudi s strani toženca predložena oporoka o dedni odpravi v razmerju do njegovega brata.