Jedro

Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med prvo toženko kot prodajalko in drugo toženko kot kupcem poslovnega deleža v tožeči stranki. Druga toženka pri sklepanju te pogodbe v razmerju do predkupne upravičenke ni imela nobenih dolžnosti. Dolžnost obveščanja in posredovanja ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe s predkupno upravičenko je zavezovala le prvo toženko kot prodajalko. To pomeni, da tudi v primeru, da bi bila predkupna pravica kršena, sklenitev sporne pogodbe drugi toženki ni bila prepovedana. Zato v obravnavnem primeru pride v poštev povzeti drugi odstavek 86. člena OZ, na podlagi katerega pogodba ostane v veljavi, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa lahko zadenejo ustrezne posledice.

Drugo alinejo 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPPIPP, ki določa, da mora stečajni upravitelj predkupnega upravičenca pozvati, da mu v 15 dneh po prejemu vrne podpisan izvod pogodbe in plača celotno kupnino v skladu s pogodbo, je treba razumeti tako, da predkupnemu upravičencu ni treba plačati kupnine v roku 15 dni, temveč, da jo mora plačati v rokih, določenih v prodajni pogodbi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvi toženki stroške revizijskega postopka v višini 2.288,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe, s katero je prva toženka drugi toženki prodala poslovni delež v tožeči stranki. Zavrnilo je podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti te pogodbe in izbris druge toženke kot družbenika tožeče stranke iz sodnega registra.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločbo potrdilo.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija tako odločitev o zavrženju tožbe kot tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi in sklepa sodišč druge ter prve stopnje spremeni tako, da „ugodi tožbenemu zahtevku v smislu tožnikove procesne zahteve“, podrejeno pa, da sodbi in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Prva toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Druga toženka je sicer odgovorila na revizijo, vendar odgovor ni vložen po odvetniku, druga toženka pa tudi ni izkazala, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče zato njenega odgovora na revizijo ni upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva: – Prva toženka je imela 49 % poslovni delež v tožeči stranki. V družbeni pogodbi tožeče stranke je bila določena predkupna pravica družbenikov na poslovnih deležih.

- Nad prvo toženko se je 25. 1. 2011 začel stečajni postopek.

- Akt o ustanovitvi druge toženke je bil sprejet 24. 3. 2014. Druga toženka je bila v sodni register vpisana 26. 3. 2014. - Na spletnih straneh AJPES je bilo 26. 2. 2014 objavljeno vabilo za zbiranje nezavezujočih ponudb za sklenitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža prve toženke v tožeči stranki z enomesečnim rokom, ki je tekel od objave. Predkupna upravičenka Občina Gornja Radgona v roku ni oddala ponudbe. Druga toženka je ponudbo oddala, plačala varščino in bila izbrana kot najugodnejši ponudnik za nakup poslovnega deleža stečajnega dolžnika v tožeči stranki.

- Ponudbo za sklenitev pogodbe je druga toženka podala dan pred svojim vpisom v sodni register 25. 3. 2014. Soglasje sodišča k sklenitvi prodajne pogodbe je bilo dano s sklepom z dne 28. 4. 2014. Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 244/2014 z dne 12. 6. 2014 njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

- Predkupni upravičenki Občini Gornja Radgona je bil 15. 5. 2014 poslan poziv za sklenitev pogodbe za nakup poslovnega deleža s priloženo pogodbo o prodaji poslovnega deleža s smiselno enako vsebino, kot jo je imela pogodba o prodaji poslovnega deleža, ki sta jo sklenili toženki. V pozivu je stečajna upraviteljica predkupno upravičenko opozorila, da mora v 15 dneh po prejemu poziva vrniti podpisan izvod pogodbe in plačati kupnino. Predkupna upravičenka je na poziv odgovorila. Navedla je, da uveljavlja predkupno pravico, vendar pa pogodbe ne more podpisati, ker potrebuje sklep Občinskega sveta Občine Gornja Radgona, rebalans proračuna za leto 2014 ter kredit za plačilo kupnine. V 15-dnevnem roku ni vrnila podpisane pogodbe o prodaji poslovnega deleža ter ni plačala kupnine.

7. Na podlagi sklepa o prodaji St 194/2011 z dne 6. 2. 2014 sta prva toženka kot prodajalka in druga toženka kot kupec 17. 6. 2014 sklenili pogodbo o prodaji poslovnega deleža, na podlagi katere je prva toženka drugi toženki prodala 49 % poslovni delež v tožeči stranki.

8. Druga toženka je kupnino plačala 15. 10. 2014, sklep o izročitvi poslovnega deleža kupcu je bil izdan 23. 10. 2014. Zoper ta sklep sta se pritožili tožeča stranka in predkupna upravičenka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 557/2014 obe pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Druga toženka je bila vpisana v sodni register kot družbenica tožeče stranke.

8. Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom zahtevala razveljavitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža, s podrejenim zahtevkom pa ugotovitev ničnosti pogodbe in izbris druge toženke kot družbenice tožeče stranke iz sodnega registra. Zahtevke je utemeljevala s trditvami o zlorabi stečajnega postopka in nezakonitosti postopka prodaje poslovnega deleža. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev izpodbojnega zahtevka za razveljavitev pogodbe, ker ni stranka pogodbe o prodaji poslovnega deleža. Tožbo s primarnim zahtevkom sta zato zavrgli. Glede podrejenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe in izbris druge toženke kot družbenika tožeče stranke iz sodnega registra pa sta presodili, da je bila predkupna upravičenka pravilno pozvana na uveljavitev predkupne pravice, vendar je ni uveljavila skladno z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Glede ponudbe za sklenitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža, ki jo je druga toženka oddala dan pred svojim vpisom v sodni register, sta sodišči prve in druge stopnje pojasnili, da ni nedopustno, če družba začne poslovati že pred vpisom v sodni register kot preddružba.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju, ker je pritožbeno sodišče odločilo, da je zavrženje tožbe z izpodbojnim zahtevkom pravilno zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, hkrati pa navedlo, da se na ničnost pogodbe lahko sklicuje vsak. Razlikovati je treba med zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe in zahtevkom za izpodbijanje pogodbe. Glede slednjega sta sodišči prve in druge stopnje pojasnili, da tožeča stranka zanj ni legitimirana, zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe pa sta meritorno obravnavali. Zatrjevanega nasprotja v razlogih drugostopenjske sodbe tako ni, odločitev sodišč o zavrženju tožbe glede primarnega zahtevka pa je pravilna.

11. V reviziji tožeča stranka ponavlja pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje zanjo predstavlja presenečenje. Meni, da bi jo sodišče prve stopnje moralo opozoriti, da njena stališča niso pravno utemeljena. Tudi ta očitek ni utemeljen. Kot je že pravilno in obširno pojasnilo sodišče druge stopnje, 285. člen ZPP prvostopenjskemu sodišču ne nalaga dolžnosti, da stranki poučuje o vseh podlagah, ki lahko pridejo v poštev za odločitev v zadevi, temveč mora to storiti le v primeru, kadar so za odločitev o sporu potrebna druga dejstva in dokazi, kot tista, ki sta jih navedli pravdni stranki, pa jima kljub potrebni skrbnosti ni mogoče očitati, da bi na možnost te pravne podlage mogli ali morali računati. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.1 Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje trdila, da sta toženki stečajni postopek, ki je tekel nad prvo toženko, zlorabili in da je bil poslovni delež v tožeči stranki nezakonito prodan drugi toženki, temu pa je tožena stranka nasprotovala s trditvami, da predkupna upravičenka ni uveljavila predkupne pravice na poslovnem deležu skladno z določbami ZFPPIPP. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo toženi stranki, zato ne predstavlja presenečenja v smislu določb ZPP, prvostopenjsko sodišče pa tožeče stranke v okviru materialnega procesnega vodstva tudi ni bilo dolžno pozivati in opozarjati na možnost, da bo pritrdilo argumentom tožene stranke. Tudi revizijski očitki o kršitvi pravice do izjave, povezani z neseznanitvijo tožeče stranke s pravnim vidikom zadeve, zato niso utemeljeni.

12. V reviziji tožeča stranka navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih trditev glede datuma sklenitve akta o ustanovitvi druge toženke. V pritožbi tožeča stranka navedenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni izrecno izpodbijala. Pritožbeno sodišče na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato se mu do navedenega ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb ZPP in kršitve ustavnih pravic, ki naj bi ju zaradi neopredelitve zagrešilo sodišče druge stopnje, ni utemeljen.

13. Pogodba je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, pogodba ostane v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ).

14. Pogodba o prodaji poslovnega deleža z dne 17. 6. 2014 je bila sklenjena med prvo toženko kot prodajalko in drugo toženko kot kupcem poslovnega deleža v tožeči stranki. Druga toženka pri sklepanju te pogodbe v razmerju do predkupne upravičenke ni imela nobenih dolžnosti. Dolžnost obveščanja in posredovanja ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe s predkupno upravičenko je zavezovala le prvo toženko kot prodajalko. To pomeni, da tudi v primeru, da bi bila predkupna pravica kršena, sklenitev sporne pogodbe drugi toženki ni bila prepovedana. Zato v obravnavnem primeru pride v poštev povzeti drugi odstavek 86. člena OZ, na podlagi katerega pogodba ostane v veljavi, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved (prvo toženko), pa lahko zadenejo ustrezne posledice.

15. Glede na navedeno s trditvami, da je bil stečajni postopek zlorabljen in da postopek prodaje poslovnega deleža ni bil zakonit, tožeča stranka ne more uspeti, saj te trditve same po sebi ne utemeljujejo ničnosti pogodbe. Kljub temu pa tudi te revizijske trditve niso utemeljene, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

16. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo tudi, da se sodba Vrhovnega sodišča III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014, na katero se v reviziji sklicuje tožeča stranka, ne nanaša na primerljivo zadevo. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi pojasnilo, da bi bilo upravičenje predkupnega upravičenca izvotljeno, če bi se izkazalo, da ni bil pravilno obveščen o nameravani prodaji. V takšnem primeru bi lahko formalistično sklicevanje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP (ki preprečuje poseg v pravice kupca, tako da določa, da predkupni upravičenec po prodaji premoženja v stečajnem postopku ni upravičen uveljavljati zahtevkov, ki bi jih sicer imel, če do stečajnega postopka ne bi prišlo) brez analize sumljivih okoliščin pomenilo, da sodišče nudi pravno varstvo zlorabi postopka. Vrhovno sodišče je torej pojasnilo, da je navedbe glede zlorabe stečajnega postopka potrebno vsebinsko obravnavati in ne zavrniti zgolj s sklicevanjem na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje navedbe tožeče stranke glede zlorabe stečajnega postopka upoštevali ter obravnavali in ugotovili, da je bila predkupna upravičenka pravilno obveščena o nameravani prodaji poslovnega deleža, za sumljive okoliščine, katerih obstoj je zatrjevala tožeča stranka, pa sta ocenili, da ne obstajajo oziroma da ne predstavljajo nezakonitega ravnanja. Navedeno velja tudi za sklicevanje revidentke na sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 146/2016 z dne 13. 10. 2016. Do navedenega se je sodišče druge stopnje opredelilo v 16. točki obrazložitve svoje sodbe, ko je pojasnilo, da ne gre za enak primer, kot je obravnavani, zato tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

17. Tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP določa, da se v primeru prodaje premoženja, ki je predmet predkupne pravice, na podlagi zbiranja ponudb ali neposrednih pogajanj prodajna pogodba s kupcem sklene tudi pod odložnim pogojem, da predkupni upravičenec ne bo uveljavil predkupne pravice, in pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če predkupni upravičenec uveljavi predkupno pravico. Stečajni upravitelj mora: 1. predkupnemu upravičencu poslati besedilo pogodbe s smiselno enako vsebino, kot jo ima pogodba, ki jo je poslal ponudniku, ki je uspel v postopku zbiranja ponudb po petem odstavku 335. člena ZFPPIPP, ali sklenil s kupcem na podlagi neposrednih pogajanj, 2. predkupnega upravičenca pozvati, da mu v 15 dneh po prejemu vrne podpisan izvod pogodbe in plača celotno kupnino v skladu s pogodbo, in 3. predkupnega upravičenca opozoriti, da bo predkupna pravica prenehala, če je ne uveljavi tako, da v 15 dneh po prejemu besedila pogodbe in poziva upravitelja vrne podpisan izvod pogodbe in plača celotno kupnino v skladu s pogodbo. V četrtem odstavku 347. člena ZFPPIPP je določeno, da ne glede na splošna pravila, ki bi se uporabljala za uveljavitev predkupne pravice, če nad predkupnim zavezancem ne bi bil začet stečajni postopek, lahko predkupni upravičenec po začetku stečajnega postopka nad predkupnim zavezancem uveljavi predkupno pravico samo tako, kot je določeno v drugem ali tretjem odstavku 347. člena ZFPPIPP.

18. S trditvami, da je stečajna upraviteljica prve toženke prezrla njen dopis, v katerem je izjavila, da želi uveljaviti predkupno pravico, vendar da v 15 dneh ne more izpeljati potrebnih postopkov za pridobitev kupnine, revidentka ne more doseči drugačne odločitve v zadevi. Predkupna upravičenka bi morala v roku 15 dni po prejemu besedila pogodbe slednjo podpisati. Ker tega ni storila, ni ravnala skladno s tretjim odstavkom 347. člena ZFPPIPP. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da zato ni pravilno uveljavila svoje predkupne pravice v stečajnem postopku nad prvo toženko, je tako pravilno. Revidentka navaja, da stečajna upraviteljica ni odgovorila na njen dopis, vendar to ne predstavlja kršitve 347. člena ZFPPIPP, saj tega tudi ni bila dolžna storiti.

19. Z obširnimi trditvami o dejanjih, ki naj bi pomenila zlorabo, tožeča stranka pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje smiselno poskuša izpodbiti tudi s trditvami, da pogodba ni vsebovala razveznega pogoja za primer, da bo predkupna upravičenka uveljavila svojo predkupno pravico, ter za trditve, da v pozivu za sklenitev pogodbe, poslanem predkupni upravičenki, ni bilo opozorila, da bo predkupna pravica prenehala, če je upravičenka ne bo uveljavila skladno s 347. členom ZFPIPP, čeprav je ta dolžnost stečajnega upravitelja določena v tretji alineji 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP.

20. Trditve, da pogodba, ki jo je stečajna upraviteljica posredovala predkupni upravičenki, ni imela iste vsebine kot pogodba, ki je bila sklenjena z drugo toženko, ker naj bi bil v njej določen daljši rok za plačilo kupnine, tudi niso utemeljene. Drugo alinejo 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPPIPP, ki določa, da mora stečajni upravitelj predkupnega upravičenca pozvati, da mu v 15 dneh po prejemu vrne podpisan izvod pogodbe in plača celotno kupnino v skladu s pogodbo, je treba razumeti tako, da predkupnemu upravičencu ni treba plačati kupnine v roku 15 dni, temveč, da jo mora plačati v rokih, določenih v prodajni pogodbi.

21. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, tožeča stranka v tem sporu ne more uspešno uveljavljati zatrjevanih nepravilnosti v stečajnem postopku (nepravočasno plačilo varščine in sprejetje sklepa o soglasju k sklenitvi pogodbe za nakup poslovnega deleža), ki je tekel nad prvo toženko, saj so bili ti očitki že predmet preizkusa pred sodiščem druge stopnje v stečajnem postopku in niso razlog za uveljavljanje ničnosti pogodbe. Tožeča stranka ne more uspeti niti s trditvami, da druga toženka kupnine za poslovni delež ni poravnala pravočasno. Četudi bi to držalo, navedeno ne more vplivati na vprašanje o ničnosti pogodbe.

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Prvi toženki je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Nastali so ji naslednji pravdni stroški: 4.050 točk oziroma 1.858,95 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 37 točk oziroma 16,99 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV v višini 412,71 EUR, skupaj torej 2.288,65 EUR. Kot je bilo obrazloženo v 4. točki, je druga toženka sicer odgovorila na revizijo, vendar odgovor ni vložen po odvetniku, druga toženka ni izkazala, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, stroškov pa tudi ni priglasila.

1 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.