Jedro

Z navedbami, da je obtoženec zbežal v tujino v prepričanju, da si rešuje golo življenje in ne zaradi izmikanja kazenskemu pregonu, zagovornica izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju pripornega razloga iz 1.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP in torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 10.9.1999 je bil zoper obt. B.G. odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 7.7.2000 pritožbo zagovornice obt. B.G., vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obt. B.G. je dne 4.8.2000 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obt. B.G. odpravi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da sodišče s pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora ni kršilo zakona, ker je bil pripor odrejen iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki ga je sodišče ugotovilo in tudi obrazložilo v razlogih sklepa. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je že navedeno, da zagovornica obt. B.G. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi po njenem mnenju vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.

Vendar pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni navedla, katere določbe kazenskega postopka naj bi bile prekršene. V sicer obširni zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri navaja tudi okoliščine, ki z obravnavano kazensko zadevo nimajo nobene zveze, skuša prikazati, da je obtoženec le zaradi groženj policista K. pobegnil v tujino ter se nato v Italiji zdravil zaradi odvisnosti od mamil, zaradi česar njegov beg ni bil namenjen izmikanju kazenskemu postopku, temveč je zbežal v prepričanju, da si na ta način rešuje golo življenje. Enako je zagovornica obt. B.G. navajala že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ter je že pritožbeno sodišče ocenilo take njene navedbe ter v razlogih sklepa tudi podrobno pojasnilo, zakaj niso utemeljene. Zagovornica obt. B.G. torej v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija le dokazno oceno sodišča o obstoju pripornega razloga iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odreditev pripora zoper obt. B.G. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obt. B.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).