Jedro

Biti član nadzornega sveta RTV Slovenija ni pravica posameznika, zaradi česar tožbeni ugovori o kršitvah ustavnih pravic tudi v okviru presoje na podlagi subsidiarnega upravnega spora iz 4. člena ZUS-1 niso utemeljeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper sklep Državnega zbora o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija, ki ga je Državni zbor sprejel na seji dne 26. 9. 2012. V tožbi tožnica navaja, da je bila s sklepom Državnega zbora z dne 17. 12. 2009 imenovana za člana Nadzornega sveta RTV Slovenija za z zakonom določeno mandatno dobo štirih let. Državni zbor je kljub vedenju in opozorilom, da gre za dejanje, ki je v nasprotju z ustavo in zakonom, dne 26. 9. 2012 sprejel sklep o razrešitvi petih članov nadzornega sveta, med drugim tudi tožnice.

RTV Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radiotelevizijske dejavnosti. Po določbi 2. člena Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1) je ustanovitelj zavoda Republika Slovenija, ki je po citirani določbi dolžna zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. V demokratičnih ureditvah javne radiotelevizije niso državni mediji, temveč so ustanovljene za delovanje v javnem interesu. Zato Ustava RS in ZRTVS-1 omejujejo možnost poseganja državnih organov v avtonomno delovanje javne radiotelevizijske službe. Po ZRTVS-1 je možno predčasno prenehanje mandata člana programskega in nadzornega sveta le v primeru neizpolnjevanja pogojev za izvolitev in v primeru odstopa. Drugih možnosti za razrešitev zakon ne pozna, zato razrešitev proti volji prizadetega ni mogoča. Razrešitev bi bila mogoča samo, če bi jo izrecno predpisal ZRTVS-1 ali kak drug zakon. Tudi po mnenju Inštituta za javno upravo ter zakonodajno pravne službe Državnega zbora bi morali biti razlogi za razrešitev članov nadzornega sveta z zakonom vnaprej določeni, kar izključuje možnost uporabe zakonske analogije ali politične diskrecije. Pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-106/01 in U-I-172/94. Tožnica tožbo vlaga na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da gre pri izpodbijanem sklepu za nezakonit poseg v materialno pravno določene pravice, obveznosti ter pravni interes in koristi tožnice. Z imenovanjem za člana nadzornega sveta je tožnica prevzela določene pravice in obveznosti: pravico sodelovati pri upravljanju javnih zadev (nadzorni svet sprejema statut, finančni načrt, določa cene storitev, nadzira poslovanje – čl. 44. Ustave RS); pravico do soodločanja (nadzorni svet zagotavlja varovanje pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS ter avtonomijo RTV Slovenija); pravico do dokončanja mandata (na podlagi 2. člena Ustave RS ima pravico pričakovati, da bo dokončala podeljeni mandat ter da se pogoji med mandatom mimo zakona ne bodo spreminjali); pravico do osebnega dostojanstva (v postopku razrešitve tožnici ni bilo omogočeno sodelovanje, prizadet je bil njen ugled, gre za poseg v njeno integriteto - 34. člen Ustave RS), tožnici je bil odvzet prihodek kot člana nadzornega sveta (cca. 2.000,00 EUR), katerega ima pravico upravičeno pričakovati do konca zakonsko določenega mandata. Predčasna razrešitev zato pomeni poseg v njen statusno pravno varovan položaj. Tožena stranka je državni organ. Za vse postopke, ki se vodijo na temelju ZRTVS-1, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Izpodbijani sklep je tako upravni akt oz. dokončni posamični akt iz 2. člena ZUS-1, saj je bil izdan v okviru upravne funkcije tožene stranke imenovanja petih članov nadzornega sveta, torej je bilo s sklepom odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.

Po mnenju tožnice pri sporni razrešitvi ne gre za primer utemeljen na politični diskreciji oziroma za odločitev na podlagi 3. člena ZUS-1. Ratio legis zakonske ureditve RTV je v tem, da preprečuje politično diskrecijo in sicer s predpisano dolžnostjo ustanovitelja, da zagotavlja institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost ter primerno financiranje za izvajanje javne službe; da ustanoviteljske pravice in dolžnosti izvajata programski in nadzorni svet; z natančno določenimi pogoji, ki jih morajo izpolnjevati člani nadzornega in programskega sveta; s taksativno naštetimi razlogi, kdaj je možno predčasno prenehanje mandata članov programskega in nadzornega sveta. Prav tako navedena ureditev ni primerljiva z ureditvijo drugih nadzornih svetov javnih zavodov ali gospodarskih družb, saj je namen ZRTVS-1, da prepreči politično diskrecijo pri odločanju o RTV Slovenija.

Nadalje tožnica v tožbi zatrjuje, da ni nobenih vsebinskih razlogov za predčasno razrešitev, tudi v primeru, če bi bila takšna razrešitev pravno možna. Svoje delo je nadzorni svet opravljal skrbno in v skladu z zakoni in Statutom RTV Slovenija, očitki v zapisu Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter v razpravi na Mandatno volilni komisiji DZ temeljijo na pomanjkljivih informacijah o pristojnostih in delu nadzornega sveta. Ne drži trditev, da bi naj nadzorni svet poslovanju javnega zavoda posvečal premalo pozornosti. Neutemeljeni so očitki, da je bila poraba finančnih sredstev, pridobljenih s prodajo delnic Eutelesat in državnih obveznic netransparentna, prav tako oblikovanje tarife za gostovanje na Multikompleksu A za komercialno televizijo ni bilo neargumentirano. Prodaja delnic za pokrivanje izpada iz naslova RTV prispevka ni bila nenamenska. Revizijsko poročilo Računskega sodišča RS se je nanašalo na poslovanje v letih 2009 in 2010, torej v pretežni meri na obdobje prejšnjega mandata in izključno na nepravilnosti za katere je odgovorno prejšnje vodstvo in prejšnji sestav nadzornega sveta. Tudi ne drži trditev, da se nadzorni svet ni odzival na razpravo in sklepe Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, saj je Državnemu zboru posredoval zahtevana pojasnila.

Podredno pa tožnica zahteva pravno varstvo na temelju 4. člena ter 1. alinee drugega odstavka 33. člena ZUS-1, kolikor bi sodišče menilo, da pri izpodbijanem sklepu tožene stranke ne gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici obveznosti ali pravni koristi tožnice. Pri tem navaja, da so ji bile kršene naslednje človekove pravice in temeljne svoboščine: pravica in dolžnost članov nadzornega sveta do avtonomnega uresničevanja ustanoviteljskih pravic (2., 39. in 44. člen URS); pravica do dokončanja z zakonom določenega mandatnega obdobja (2., 39. in 44. člen URS); pravica do zagotovljenega enakega varstva pravic (22. člen URS); pravica do procesnega jamstva, do razumne pravne obrazložitve, do nesamovoljne in nearbitrarne odločitve (22. člen URS); pravica do osebnega dostojanstva (34. člen URS); pravica do pravnega sredstva (25. člen URS). V zvez s tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-181/09, da ureditev iz ZUS-1, ki tožnikom ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva, zato je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena URS. V primeru, če bi sodišče tožnici odreklo pravno varstvo, da ne gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, ter da z izpodbijanim sklepom ni prizadeta nobena tožničina pravica svoboščina oziroma pravni interes, bi šlo za takšen izrazit primer izvotlitve ustavne pravice do sodnega varstva.

Tožnica uveljavlja tudi ničnost izpodbijanega sklepa, ker je tožena stranka kljub vedenju z direktnim naklepom, da gre za sklep, ki je v nasprotju z ustavo in zakonom, storila dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradni pravic iz 261. člena KZ, kjer je sankcionirano ravnanje uradne osebe, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno korist ali da bi komu prizadela škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic. Tožena stranka je z nezakonitim sklepom prizadela premoženjsko (izguba plačil nagrade za 16 mesecev v višini 8.117,97 EUR) in nepremoženjsko (škodovanje ugledu ter nadaljnji karieri) škodo razrešenim članom nadzornega sveta ter normalnemu delovanju RTV Slovenija. Hkrati je zagotovila premoženjsko korist novim članom nadzornega sveta ter nepremoženjsko korist koalicijskim političnim strankam, ki bodo imenovale večino članov novega sestava nadzornega sveta iz svojih vrst. Tožnica s tožbo zahteva pravno varstvo na temelju 2. člena in 1. alinee prvega odstavka 33. člena ZUS-1, podredno pa na temelju 4. člena ter 1. alinee drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ter predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in sklep Državnega zbora RS št. 010-02/12-22 z dne 26. 9. 2012 o razrešitvi tožnice dolžnosti člana Nadzornega sveta RTV Slovenija v celoti odpravi. Prav tako zahteva, da ji tožena stranka povrne stroške postopka v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da ZRTVS-1 v 26. členu določa, da ima RTV Slovenija nadzorni svet, ki šteje 11 članov in da Državni zbor RS imenuje 5 članov, pri čemer mora upoštevati zastopanost političnih strank v Državnem zboru RS. Nadalje določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za člana nadzornega sveta ter da mandat traja štiri leta. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZRTVS-1 se za nadomestitev člana nadzornega sveta, ki mu je zaradi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje predčasno prenehal mandat ali je odstopil sam, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadomestitvi članov programskega sveta. To pomeni, da se v skladu s četrtim odstavkom 18. člena istega zakona član nadzornega sveta, ki mu je prenehal mandat, nadomesti po postopku, ki je predviden za imenovanje. Razrešitev člana nadzornega sveta ne more predstavljati posega v samostojnost in neodvisnost RTV Slovenija, sicer bi tak poseg pomenil tudi imenovanje. Pet članov nadzornega sveta, ki jih imenuje Državni zbor, namreč predlagajo neposredno poslanske skupine parlamentarnih strank. Primarna naloga nadzornega sveta ni opravljanje javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti, ampak predvsem nadzor nad delom RTV Slovenija, katerega ustanovitelj je Republika Slovenija. Državni zbor in Vlada z imenovanjem članov nadzornega sveta tako izvršuje le ustanoviteljske pravice. To izhaja tudi iz predloga predlagatelja zakona (Vlada) in sicer, da so pristojnosti nadzornega sveta določene s področja organizacije dela ter poslovanja in nadzora. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na določbo 39. člena Ustave RS, to je pravico do svobode izražanja. Navedena pravica tožeči stranki kot posamezniku ni bila kršena v ničemer. Na to pravico se lahko sklicujejo tudi pravne osebe, vendar tožnica kot članica nadzornega sveta ni predstavljala in zastopala Javnega zavoda RTV Slovenija, da bi se lahko v njegovem imenu sklicevala na kršitev te pravice. RTV Slovenijo namreč predstavlja in zastopa generalni direktor. Po mnenju tožene stranke gre pri razrešitvi članov nadzornega in programskega sveta za pravno praznino, zato se po analogiji postopek razrešitve izvede po postopku, ki je določen za imenovanje. Če je državni zbor pristojen za imenovanje, je pristojen tudi za njihovo razrešitev. Kolikor državni zbor ne bi imel pravice razrešiti članov, ki jih imenuje, bi to pomenilo, da dejansko ne more izvrševati svojih ustanoviteljskih pravic, tudi ko člani nadzornega sveta ne bi ravnali v skladu s svojimi pristojnostmi. Imenovanje posameznika za člana nadzornega sveta ne pomeni pridobljene pravice posameznika za dobo štirih let. Imenovanje pomeni eno izmed odločitev Državnega zbora kot nosilca zakonodajne veje oblasti zaradi izvrševanja njegovih ustavnih pristojnosti. V postopki volitev, imenovanj in razrešitev Državni zbor tako ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov. Ker je v obravnavanem primeru šlo za odločitev nosilca zakonodajne veje oblasti na podlagi zakona, je neutemeljen ugovor o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Sicer pa je tožena stranka s sprejemom spornega sklepa prvič odločala o razrešitvi članov nadzornega sveta, tako da ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi v vsebinsko podobnih primerih. Imenovanje kandidata za člana nadzornega sveta ne pomeni pridobljene pravice ali koristi posameznika za dobo štirih let. Gre za odločitev nosilca zakonodajne veje oblasti na podlagi zakonskega pooblastila, zato ne gre za dokončni upravni akt, s katerim bi tožena stranka odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, torej ne gre za dokončni upravni akt, o zakonitosti katerega bi v upravnem sporu v skladu z določbami 2. in 3. člena ZUS-1 odločalo sodišče. Glede odločbe Ustavnega sodišča U-I-172/94 tožena stranka odgovarja, da zadevi ni mogoče enačiti, saj je imenovanje generalnega direktorja RTV Slovenija zakonsko urejeno drugače, kot imenovanje članov nadzornega sveta, prav tako so različno urejene pristojnosti. V postopkih volitev, imenovanj in razrešitev, za katere ima tožena stranka ustavno ali zakonsko pooblastilo, ne gre za upravno postopanje oziroma izvrševanje upravne funkcije tožene stranke, torej za odločanje o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih posameznika. Tudi v postopku imenovanja članov nadzornega sveta tožena stranka ni zaslišala kandidatov, enako je ravnala tudi pri razrešitvi. Ustavna pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS se nanaša na pravice, ki gredo človeku kot osebi, pri imenovanju člana nadzornega sveta pa ni mogoče govoriti o takšni naravi pravice, da bi bilo utemeljeno sklicevanje na navedeno ustavno določbo. Glede odločanja po politični diskreciji tožena stranka navaja, da tudi v postopku imenovanja gre za politično diskrecijo tožene stranke v okviru izvrševanja njenih ustavnih in zakonskih pooblastil. Statusa članov nadzornega sveta ni mogoče enačiti z javnimi uslužbenci. Tudi v drugih postopkih volitev in imenovanj ima tožena stranka pravico do razrešitve, pri čemer so v posameznih postopkih določeni razlogi razrešitve, v drugih pa ne. Glede vsebinskih razlogov za razrešitev tožena stranka navaja, da je o teh odločila v okviru sklepa o razrešitvi. Sklepi Državnega zbora v okviru postopkov volitev, imenovanj in razrešitev nimajo narave upravne odločbe, zato tudi ne vsebujejo sestavin, ki jih sicer za upravne odločbe določa ZUP. V obravnavanem primeru gre za odločitev Državnega zbora, ki v skladu s 3. členom ZUS-1 ni upravni akt, zato ni mogoče postopanje sodišča po 2. členu navedenega zakona. Glede odločanja po 4. členu ZUS-1 pa tožena stranka meni, da ni prišlo do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da sklep Državnega zbora o razrešitvi tožnice kot članice Nadzornega sveta RTV Slovenija ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice s področja upravnega prava ali izvrševanja javnih pooblastil. Takšno stališče je v zvezi z navedenim vprašanjem sprejelo že Vrhovno sodišče v zadevah I Up 475/2012 in I Up 505/2012, ki sta se nanašali na razrešitev članov Nadzornega sveta RTV Slovenija. Zaradi navedenega se sodišče do tožbenih ugovorov glede kršitev pravil postopka (da je bilo kršeno načelo sodelovanja v postopku in zaslišanja stranke, da sklep ni ustrezno obrazložen) in napačne ugotovitve dejanskega stanja (da niso pravilne vsebinske ugotovitve o razlogih za razrešitev) ni opredeljevalo, ker navedeni ugovori niso relevantni. Glede na ugotovitev, da ne gre za upravni akt, tudi ni pomembno, ali gre za akt iz 3. člena ZUS-1 (akt politične diskrecije), prav tako ni mogoče govoriti o ničnosti spornega sklepa. Ničnostni razlogi iz 279. člena ZUP se namreč nanašajo na odločbe, izdane v upravnem postopku, za kar pa pri izpodbijanem sklepu ne gre.

Tožnica v tožbi podrejeno uveljavlja sodno varstvo tudi na podlagi 4. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekovo pravico storjen z dejanjem. Pri tem pa je pogoj, da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v primeru, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V okviru sodnega varstva po navedeni določbi ZUS-1 gre za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika. S tem so mišljene ustavne pravice. Tožnica v tožbi zatrjuje, da so ji bile s sklepom tožene stranke kršene pravice iz 2., 22., 25., 34., 39. in 44. člena Ustave RS.

Sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi z navajanjem kršitev navedenih ustavnih pravic primarno utemeljevala svoje stališče, da je bilo s sklepom o razrešitvi člana Nadzornega sveta RTV Slovenija odločeno o njeni materialnopravni pravici oziroma pravni koristi, torej upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1 (redni upravni spor). Kot je že navedeno v obrazložitvi te sodbe, sporni sklep ni akt iz citirane določbe ZUS-1, saj ni šlo za odločanje o tožničini pravici. Biti član nadzornega sveta namreč ni pravica posameznika, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa (napr. sklep VS I Up 475/2012), zato tudi biti član nadzornega sveta celo mandatno obdobje ni pravno varovano upravičenje. Zaradi navedenega so po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovori o kršitvah ustavnih pravic tudi v okviru presoje na podlagi subsidiarnega upravnega spora iz 4. člena ZUS-1 neutemeljeni. Po določbi 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (enako varstvo pravic). V obravnavanem primeru pa sklep o razrešitvi ne pomeni odločitve o pravici. Isto velja tudi za določbo 25. člena Ustave RS, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ko ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika (pravica do pravnega sredstva). Bistvo navedene pravice je, da je zagotovljeno posamezniku učinkovito pravno sredstvo. Takšno pravno sredstvo pa lahko po ustavnopravni praksi predstavlja tudi upravni spor na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave RS. Navedeno pravno sredstvo pa je bilo tožnici zagotovljeno. S tem ji je bila hkrati zagotovljena tudi pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Pri določbi 2. člena Ustave RS pa ne gre za človekovo pravico in ustavno svoboščino, temveč za ustavno načelo delovanja države in državnih organov.

Po določbi 34. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Navedena določba varuje pred posegi državne oblasti in posameznikov. Tožnica zatrjuje, da je bil z razrešitvijo prizadet njen ugled, saj v postopku ni imela možnosti podati odgovora na zatrjevane očitke, da je svoje delo opravljala zakonito in strokovno ter ni bila dokazana njena individualna odgovornost. V zvezi s kršitvijo procesnih pravic je sodišče že pojasnilo, da v konkretnem primeru ni šlo za odločanje o tožničinih pravicah ali pravnih koristi (upravni akt). Prav tako predčasna razrešitev sama po sebi (članstvo v nadzornem svetu ni pravica) še ne pomeni posega v pravico do osebnega dostojanstva, tožnica pa ne zatrjuje, da so zaradi navedenega njene možnosti poklicnega in osebnega delovanja omejene. Kolikor pa gre za prizadet ugled, pa je zagotovljeno tudi pravno varstvo v okviru kazenskega postopka ter po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-172/94, na katero se sklicuje tožnica, pa sodišče meni, da je ni mogoče prenesti na obravnavani primer.

Ustavna pravica iz 39. člena (svoboda izražanja) zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-106/01. V omenjenem primeru je Ustavno sodišče navedeno ustavno pravico (svobodo medijev) vezalo na avtonomijo RTV Slovenija, katere glavni namen je zagotavljati uresničevanje pravice državljanov do javnega obveščanja in obveščenosti. Navedena institucionalna avtonomija RTV Slovenija pa se uresničuje preko njenih organov. Tožnica tako ne more uveljavljati posega v ustanoviteljske pravice in avtonomnost RTV kot poseg v njene individualne pravice.

Pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (čl. 44. Ustave RS) zagotavlja državljanom, da neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. Pri pravici iz 44. člena Ustave RS gre za splošno ustavno pravico, katere bistvena značilnost je, da vsem državljanom jamči možnost do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v skladu z zakonom. Navedena pravica se tako uresničuje v okviru zakonodaje, ki ureja upravljanje javnih zadev, to so predpisi, ki urejajo lokalno samoupravo, referendum in ljudsko iniciativo ter volitve. Tožnica zatrjuje, da je bilo z njeno nezakonito razrešitvijo člana v Nadzornem svetu RTV Slovenija poseženo v navedeno ustavno pravico, saj je z imenovanjem za člana Nadzornega sveta za mandatno dobo štirih let pridobila pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Z navedenim imenovanjem je tožnica res pridobila možnost vpliva na opravljanje določenih javnih zadev, vendar pa pri tem ne gre za vpliv kot posledica splošne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je ta vpliv vezan izključno na njeno funkcijo člana Nadzornega sveta. Z izgubo te funkcije pa ni bila v ničemer zmanjšana tožničina splošna pravica iz 44. člena Ustave RS. Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-174/99. Neutemeljeno se tožnica tudi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-181/09, s katero je presojalo skladnost Zakona o upravnem sporu z Ustavo RS. Navedena odločitev se nanaša na zagotovitev sodnega varstva v zvezi z zakonitostjo dokončnih upravnih aktov (tožba na ugotovitev, da je bilo z nezakonitim upravnim aktom poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika), vendar v obravnavanem primeru predmet tožbe ni upravni akt. V konkretnem primeru pa je bilo tožnici zagotovljeno subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu v skladu s 4. členom ZUS-1, v katerem je sodišče presojalo zatrjevani poseg v ustavne pravice, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da gre v danem primeru za izvotlitev ustavne pravice do sodnega varstva.

Po presoji sodišča tožnica zatrjevanih posegov v ustavne pravice in temeljne svoboščine ni izkazala, zato je tožbo na podlagi 66. člena ZUS-1 ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi sama stroške postopka.