Jedro

Tožnica je zatrjevala obstoj pogojev iz 1. in 3. odstavka 270. čl. ZIZ, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti začasne odredbe upoštevati vse trditve, ki jih je tožnica navedla kot pravnorelevantne za izkaz verjetnosti okoliščin za obstoj pogoja iz 3. odst. 270. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala zavarovanje svoje denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčeve nepremičnine parc. št. ... k. o. A., ki v naravi predstavlja dvorišče 648 m2, stanovanjsko stavbo 132 m2 in gospodarsko poslopje 10 m2. Tožnica je s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da naj pritožbeno sodišče predlogu za začasno odredbo ugodi. Navajala je, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno zapisala, da toženec razen nepremičnine, v katero je vlagala tožnica, nima drugega premoženja, da je brez dohodkov, in da bo torej zato, da bi se izognil svoji obveznosti nepremičnino skušal prodati ali obremeniti tako, da bi ostala tožnica brez poplačila. Sodišče ni pojasnilo, kako naj se tožnica pobriga za svoje premoženje potem, ko bo toženec vse svoje premoženje odtujil in bo na ta račun v celoti onemogočen kakršenkoli rubež iz naslova vlaganj tožnice. Toženec lahko do končanja pravdnega postopka nepremičnino uporablja za najcenejši način svojega bivanja, zato je jasno, da za izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode. Nasprotno bo postala tožba tožnice brezpredmetna, če bo lahko toženec z nepremičnino ob soglasju sodišča razpolagal tako, da jo bo odtujil ali obremenil. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče ščiti lastninsko pravico kot absolutno pravico kljub temu, da šteje za izkazano tožničino obsežno terjatev zoper toženca, sodišče je dolžno v postopku ravnati enako do obeh strank in zaščititi tudi premoženjske interese tožnice.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje niso konkretizirane, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo takih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Namen zavarovanja upnikove (verjetno izkazane) terjatve (obstoječe ali bodoče) z začasno odredbo po ZIZ je omogočiti upniku, da bo terjatev dobil poplačano iz dolžnikovega premoženja, zato je zavarovanje take terjatve z začasno odredbo smiselno le, kadar obstaja možnost, da bo zaradi okoliščin na dolžnikovi strani poplačilo upniku onemogočeno ali vsaj oteženo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, ki ni izpodbijano, da je tožnica verjetno izkazala obstoj denarne terjatve, ki je predmet tožbe zoper toženca. Dalje pa je ugotovilo, da tožnica ni verjetno izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da zaradi dolžnikovega odtujevanja skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V utemeljitev takega zaključka je zapisalo, da zgolj razlog, da je toženec brez redne zaposlitve, njegovo edino premoženje pa je nepremičnina, katere prepoved odtujevanja in obremenjevanja zahteva tožnica začasno odredbo, še ne pomeni, da je s tem izkazana nevarnost po II. odst. 270. čl. ZIZ.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je v predlogu za začasno odredbo zatrjevala obstoj pogojev iz I. in III. odst. 270. čl. ZIZ, ni zatrjevala obstoja tudi pogoja iz II. odst. 270. čl. ZIZ in tega glede na dejstvo, da je zatrjevala obstoj pogoja po III. odst. navedenega zakonskega določila, ni bila dolžna zatrjevati tudi obstoja pogojev iz II. odst. Zato glede na trditveno podlago tožeče stranke ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja izterjava njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

Za svoj zaključek o neobstoju pogoja iz III. odst. 270. čl. ZIZ pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno in popolnoma ugotovilo dejanskega stanja.

Tožnica je namreč utemeljevala obstoj pogoja iz III. odst. 270. čl. ZIZ s trditvami, da je toženec brez redne zaposlitve, da edino njegovo premoženje predstavlja navedena nepremičnina, da v objektu na tej nepremičnini toženec živi in nima drugega bivališča, da zaradi teh dejstev toženec ne bo utrpel nobene škode z izdajo predlagane začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe ni upoštevalo vseh navedenih trditev, ki so po mnenju pritožbenega sodišča pravno relevantne. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek o neobstoju pogoja iz III. odst. 270. čl. ZIZ zgolj na podlagi tožničinih trditev, da toženec živi v objektu na nepremičnini, in da nima drugega bivališča. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev obstoja pogoja iz III. odst. 270. čl. ZIZ in s tem utemeljenosti predlagane začasne odredbe upoštevati vse pravno relevantne trditve tožnice in nato sprejeti zaključek, ali so zatrjevane okoliščine takšne, da bi opravičevale sklepanje, da bo tožencu s predlagano začasno odredbo nastala kvečjemu neznatna škoda.

Pritožbeno sodišče sicer sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva pravica razpolaganja z nepremičnino bistven del lastnikovih upravičenj. Vendar gre pri zavarovanju s predlagano začasno odredbo le za časovno omejeno prikrajšanje toženca pri razpolaganju z njemu lastno nepremičnino v omejenem obsegu. Ali omejitev za toženca ne pomeni le neznatne škode, pa bo sodišče prve stopnje lahko pravilno ugotovilo šele ob upoštevanju vseh tožničinih trditev, česar doslej še ni storilo, kot utemeljeno navaja pritožba.

Po presoji pritožbenega sodišča so možne tudi okoliščine, v katerih prepoved razpolaganja z nepremičnino za toženca ne predstavlja nujno večje škode od neznatne, vendar je potrebno to odločilno dejstvo ugotavljati na podlagi okoliščin primera.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 355. čl. ZPP in v zv. s 15. čl. ZIZ).

Pritožbeni stroški tožnice so nadaljnji pravdni stroški, o katerih bo odločilo sodišče prve stopnje (III. odst. 165. čl. ZPP).