Jedro

Tožena stranka bi morala v zvezi s sprejetjem odloka, da sporni dostop do parcel tožeče stranke predstavlja javno pot, izvesti razlastitveni postopek oziroma skleniti sporazum z lastniki zemljišč, po katerih vodi javna pot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo škode po podlagi utemeljen.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, saj je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotavljalo pogoje za zakonodajno protipravnost, čeprav niso bili zatrjevani. Sodišče izhaja iz prepričanja, da bi morala tožena stranka prisiliti lastnike zemljišča pod sporno potjo, da jo prenesejo na občino in s tem obdržati kategorizacijo, ki je bila predhodno pomotoma določena na zasebnih zemljiščih. V konkretnem primeru niso podan predpostavke odškodninske odgovornosti, saj sklep Občinskega sveta ni bil nikoli razveljavljen, v postopku ni bilo dokazano, da bi šlo za najhujšo kršitev ustave in zakonov, prav tako ni bila dokazana namerna protipravnost. Sodišče je napačno uporabilo določbe 19. člena ZJC-B in mu dalo vsebino, ki je nima, saj se ne more uporabiti za javne poti. Vprašanje kategorizacije je zato vprašanje suverenosti pri izdaji predpisa. Sporno prometnica ne izpolnjuje pogojev za javno cesto, niti ni izpolnjevala pogojev za javno pot, čeprav je bila pomotoma kategorizirana, kot javna pot in je bila napaka odkrita, ko je prišlo, da spora med direktorjem tožeče stranke in lastniki zemljišč. Nikjer ni določena obveza občine, da bi morala izvesti razlastitev. Opustitev razlastitve ni protipravno dejanje. Prav tako ni podana vzročna zveza med izvzemom iz kategorizacije in nastankom škode, saj tožeča stranka ni imela nikoli zagotovljenega dostopa do svojih objektov. Sporna javna pot se je končala 5 m pred objekti tožeče stranke. V postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja je tožeča stranka trdila, da ima zagotovljen dostop, čeprav ga ni imela in upravna enota ne bi smela izdati gradbenega dovoljenja.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če sta sporna tako podlaga kakor tudi višina tožbenega zahtevka, pa je to smotrno, lahko izda sodišče sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba prvi odstavek člen 315 ZPP).

6. Po splošnih pravilih je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, če je dejanje protipravno, če obstaja vzročna zveza med dejanjem in nastalo posledico, če je podana odgovornost in da je škoda sploh nastala. Vse te elemente razen odgovornosti, ki se domneva, mora dokazati tožeča stranka.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin ..., vse k. o. ..., na katerih je na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja zgradila dva stanovanjska dvojčka. Do navedenih objektov je vodila kategorizirana občinska javna pot v dolžini 123 m z oznako JP 000. S sklepom tožene stranke o izločitvi javne poti iz kategorizacije občinskih cest z dne 11. 12. 2007 (Ur. list RS 118/2007) je bila navedena pot, ki je vodila do parcel tožeče stranke, izločena. Še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja je tožeča stranka plačala tudi na račun sporne dovozne poti komunalni prispevek. S sprejetjem spornega sklepa je tožena stranka brez pravne podlage sprejela sklep o izločitvi sporne javne poti in s tem onemogočila tožeči stranki dostop do novozgrajenih hiš, za katere ima tožeča stranka uporabno dovoljenje. Ob teh ugotovitvah sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo pogoje za zakonodajno protipravnost, mimo trditvene podlage, saj tožeča stranka temelji svoj zahtevek na členu 26 Ustave. Tožena stranka bi morala sprejetje Odloka, da sporni dostop do parcel tožeče stranke predstavlja javno pot izvesti razlastitveni postopek oziroma skleniti sporazum z lastniki zemljišč po katerih vodi javna pot. Pogoj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, da bi moral biti sporen sklep razveljavljen pred Ustavnim sodiščem oziroma bi morala tožeča stranka ta sklep izpodbijati pred Ustavnim sodiščem ni podan, saj je to tožeča stranka tudi storila, pa je Ustavno sodišče zavrnilo njeno pobudo. Še pred sprejetjem spornega sklepa je tožeča stranka tudi opozorila toženo stranko na nesprejemljivost njenega ravnanja. Tožena stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na odločbe Vrhovnega sodišča v zvezi z zakonodajno protipravnostjo, saj je šlo v tistih primerih za povsem drugo situacijo (izbrisani, odločbi II Ips 800/2006 in II Ips 406/95). Tožena stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da sporna javna pot nikoli ni izpolnjevala pogojev za to, ko pa je vendarle tak odlok sprejela tožena stranka. Če je tožena stranka sprejela Odlok, da je sporna javna pot, bi morala izvesti tudi nadaljnje postopke v zvezi s sporazumom z lastniki oziroma izvesti postopke razlastitve, ne pa, da je enostavno sprejela sklep, da se sporna pot izloči iz javne poti iz kategorizacije občinskih cest. Podana je tudi vzročna zveza, saj je imela tožeča stranka dostop do stanovanjskih hiš po celotni javni poti tudi za zatrjevanih 5 m. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da tožeči stranki sploh ne bi smelo biti izdano gradbeno dovoljenje, ker ni imela zagotovljenega dostopa do svojih nepremičnin, saj je to v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu.

8. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 ZPP.