Jedro

Predpostavka verzijskega zahtevka je tudi prikrajšanje na strani tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Če gre za solastnike, mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno. Poleg odsotnosti pravne podlage za tak način uporabe stvari s strani toženca in obogatitve toženca mora tožnik za ugoditev tožbenemu zahtevku v skladu z uveljavljenim standardom konkretnega in realnega prikrajšanja zatrjevati in dokazati, da stvari proti svoji volji ne uporablja in da v tak način uporabe stvari ni privolil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe tožniku plačati uporabnino v znesku 8.480,00 EUR za uporabo garsonjere št. 20 v večstanovanjski stavbi na naslovu L., za obdobje med 1.4.2006 in 31.8.2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je od 1.9.2010 za uporabo te garsonjere dolžna plačevati uporabnino v znesku 160,00 EUR mesečno do 18. dne v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 949,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Navaja, da je dokazal, da predmetne garsonjere, ki predstavlja skupno premoženje tožnika in toženke, ne uporablja, temveč jo uporablja toženka, ki se je vanjo preselila po razpadu zakonske skupnosti. Za uporabo celotne garsonjere toženka nima pravne podlage. Življenjsko in splošno znano je, da najmanjše stanovanjske enote – garsonjere, ne moreta uporabljati oba razvezana zakonca, v garsonjeri pa stanujeta tudi mladoletni hčerki razvezanih zakoncev. Tožnik ima zato le zahtevek za plačilo sorazmernega deleža uporabnine. Tožniku nastaja finančno prikrajšanje, saj skupnega premoženja ne more uporabljati, niti tržiti z oddajanjem v najem, s čimer bi dobil polovično najemnino. Glede na navedena dejstva in sodno prakso je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do uporabnine, materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje protispisno navaja, da tožnik ni zatrjeval prikrajšanja zaradi neuporabe oziroma netrženja garsonjere. V tožbi je navajal, da ima pravico do razpolaganja s stanovanjem oziroma pravico do odmene zaradi neuporabe stanovanja, če ga uporablja nekdo drug. Zatrjeval je tudi, da ima toženka možnost bivati drugje – v hiši svojih staršev. Pravno nepomembna in napačna je argumentacija sodišča prve stopnje, da mora solastnik, ki z brezplačno uporabo svojega dela solastne stvari (več) ne soglaša, poskrbeti za ureditev solastniškega razmerja. Vložitev predloga za razdružitev solastnega premoženja v nepravdnem postopku, nima zveze z zahtevkom po plačilu uporabnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma dajanja v najem. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga s postavitvijo sodnega izvedenca ali samo odločilo glede primernosti vtoževane uporabnine po splošno znanih tržnih razmerah, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki vsaka do polovice lastnika (1) garsonjere v večstanovanjski stavbi, v kateri sta preživeli večji del skupnega življenja. Pred prenehanjem zakonske skupnosti sta se preselili v hišo tožnikovih staršev, toženka pa se je nato februarja 2006 s skupnima hčerama vrnila v garsonjero, v kateri vse tri prebivajo še danes. Toženka je po razpadu družinske skupnosti s hčerama še naprej uporabljala garsonjero, kljub temu, da se s tožnikom nista dogovorila, kdo bo v njej prebival oziroma kakšne pravice bosta na njej imela.

6. Pritožba neutemeljeno meni, da je tožbeni zahtevek utemeljen že z dejstvom, da tožnik ne uporablja garsonjere in da jo brez pravne podlage v medsebojnem dogovoru v celoti uporablja toženka.

7. Tožnik utemeljuje vtoževano terjatev na 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Iz sodne prakse izhaja, da je treba to določbo razumeti v kontekstu 190. člena OZ, ki ureja splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka. To pomeni, da je predpostavka verzijskega zahtevka tudi prikrajšanje na strani tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Če gre za solastnike, mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno (2). Poleg odsotnosti pravne podlage za tak način uporabe stvari s strani toženca in obogatitve toženca mora tožnik za ugoditev tožbenemu zahtevku v skladu z (v sodni praksi) uveljavljenim standardom konkretnega in realnega prikrajšanja zatrjevati in dokazati, da stvari proti svoji volji ne uporablja in da v tak način uporabe stvari ni privolil. Pravice do uporabnine tako nima tisti, ki nepremičnine prostovoljno ne uporablja (niti mu drugi solastnik tega ne preprečuje). Zgolj dejstvo, da solastnik ne uporablja solastne stvari, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za utemeljenost verzijskega zahtevka. Po prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Solastnik ima torej pravico do uporabe solastne stvari, pravico do plačila uporabnine pa le tedaj, če mu solastnik neupravičeno preprečuje souporabo. Ker ne gre za alternativno dispozicijo (3), tožnik namesto uporabe garsonjere, ne more izbrati plačila uporabnine.

8. Ob odsotnosti tožnikovih navedb, da bi želel sam uporabljati stanovanje, v katerem živi (bodisi tako, da bi v njem živel ali kako drugače – na primer z oddajo), da mu toženka preprečuje uporabo stanovanja ali da bi želel spremeniti način uporabe garsonjere, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval konkretnega in realnega prikrajšanja. Zgoraj pojasnjenemu standardu konkretnega in realnega prikrajšanja ni zadoščeno že z navedbami, da ima kot solastnik pravico do razpolaganja s stanovanjem oziroma pravico do odmene zaradi neuporabe stanovanja, če ga uporablja nekdo drug, kot to zmotno meni pritožba. Enako velja glede trditev, da sta pravdni stranki razvezana zakonca z dvema mladoletnima hčerkama, v obravnavanem primeru pa gre za uporabo garsonjere. Te dejanske okoliščine tudi ne omogočajo odstopa od zahteve po izkazanosti prikrajšanja v smislu omenjenega standarda. Pri presoji možnosti oziroma nemožnosti souporabe stvari, na katero smiselno opozarja pritožba, so bistvene dejanske lastnosti stvari oziroma njena narava in namen. Zgolj na podlagi dejstva, da gre v obravnavanem primeru za garsonjero kot "najmanjšo stanovanjsko enoto", še ni mogoče zaključiti, da souporaba stvari ni možna (in da zato tožniku ni treba zatrjevati, da stvari prostovoljno ne uporablja). Tudi sicer souporaba stvari v smislu hkratne uporabe stvari, na katero meri pritožba, ni edini način izvrševanja skupne posesti stvari. Solastniki lahko skupno posest izvršujejo hkrati ali zaporedoma.

9. S pritožbenimi navedbami o zadostni trditveni podlagi, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo v 7. in 8. točki obrazložitve, pritožba ne more doseči spremembe izpodbijane sodbe. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, potrjujejo tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne oporeka. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik prostovoljno ni uporabljal garsonjere, da mu toženka uporabe ni onemogočala in da tožnik od toženke nikoli ni zahteval souporabe oziroma da po razvezi nikoli ni izrazil želje, da bi garsonjero uporabljal. Toženka je vse od vselitve, s katero se je tožnik strinjal, uporabljala garsonjero na enak način in ključavnice ni zamenjala. Iz navedenega tako izhaja, da tožniku ni uspel dokaz, da spornega stanovanja ne uporablja proti svoji volji in da v tak položaj ni privolil ali da je njegova morebitna privolitev pozneje prenehala. Dokazano je bilo ravno nasprotno. Ker tako niso izpolnjeni vsi pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

10. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) V pritožbi tožnik navaja tako, da sta pravdni stranki skupna lastnika, kot tudi, da sta solastnika. Da sta pravdni stranki solastnika, je sodišče prve stopnje zaključilo s sklicevanjem na nesporna dejstva, tožnik pa v pritožbi ne uveljavlja kršitve 214. člena ZPP. Pritožbena navedba, da je tožnik dokazal, da gre za skupno premoženje pravdnih strank, tako ni utemeljena. Argumenti, zaradi katerih tožbeni zahtevek ni utemeljen, pa sicer veljajo tako za primer solastnikov, kot tudi za primer skupnih lastnikov.

(2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 508/2006 z dne 17.12.2008. (3) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 998/2007 z dne 16.12.2010.