Jedro

Toženka za svoje stališče, da se je predmetni kazenski postopek pričel po 1. 1. 2009, ne navaja nobenih razlogov, kot so npr. vrsta kazenskega postopka, procesna dejanja, na katera je po njeni presoji vezan pričetek postopka in datum oprave teh dejanj. Podlage za preizkus pravilnosti toženkine odločitve ne dajejo niti listine v upravnem spisu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 3217/2010 z dne 4. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 54,60 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku priznajo nagrada ter stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 3217/2010 z dne 17. 12. 2010 v višini 753,10 EUR, povišano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 903,72 EUR, tožnikov predlog za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči nad tem zneskom pa se zavrne. V obrazložitvi med drugim navaja, da je glede na to, da se je kazenski postopek začel po 1. 1. 2009, za odmero nagrade uporabila Zakon o Odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in ne dotlej veljavne Odvetniške tarife, kot je to v stroškovniku predlagal tožnik. Pri tem se sklicuje na 41. člen ZOdvT.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da se kazenski postopek ni začel po 1. 1. 2009, kot to navaja tožena stranka, temveč to velja le za ponovno sojenje. Okrajno sodišče v Grosupljem je namreč že dne 13. 11. 2007 izdalo sodbo opr. št. K 124/2007, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 448/2008 z dne 15. 10. 2008 razveljavljena, zadeva pa je bila vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. To sodišče je nato zadevo vodilo pod novo opravilno številko II Kp 4498/2010. Zato tožnik meni, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, saj bi morala glede na določbo 41. člena ZOdvT stroške in nagrado odmeriti po Odvetniški tarifi, ne pa po ZOdvT, saj se je kazenski postopek začel še pred uveljavitvijo tega zakona. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v upravnem sporu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Toženka je sodišču dostavila upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 41. člena ZOdvT se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. Nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi tega zakona, in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, se določijo po tem zakonu. Po 44. členu ZOdvT je ta zakon začel veljati 1. januarja 2009. V obravnavani zadevi se je tožnik v stroškovniku, ki ga je predložil toženki, skliceval na odvetniško tarifo, ki je veljala pred uveljavitvijo ZOdvT. Vprašanje, kdaj se je na prvi stopnji začel kazenski postopek, na katerega se nanaša ta stroškovnik, je zato bistvenega pomena za odločitev, ali je treba za odmero stroškov in nagrade uporabiti ZOdvT ali pred njim veljavno odvetniško tarifo, torej za pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ugotavlja, da toženka za svoje stališče, da se je predmetni kazenski postopek pričel „po 1. 1. 2009“, ne navaja nobenih razlogov, kot so npr. vrsta kazenskega postopka, procesna dejanja, na katera je po njeni presoji vezan pričetek postopka in datum oprave teh dejanj. Podlage za preizkus pravilnosti toženkine odločitve ne dajejo niti listine v upravnem spisu. Sodišče k temu pripominja še, da nekateri podatki iz upravnega spisa, kot npr. čas storitve kaznivega dejanja in datum obtožnega predloga, vsekakor nakazujejo možnost, da se je kazenski postopek pričel pred 1. 1. 2009. Izpodbijani sklep torej ne vsebuje razlogov o okoliščini, ki je bistvena za odločitev v zadevi. To pa pomeni, da ga ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, mu po navedenem pravilniku sicer pripadajo stroški v višini 80,00 EUR, ker pa je tožnik zahteval manj, mu je sodišče prisodilo le zahtevani znesek, saj bi sicer odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od dneva izdaje sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.