Jedro

Glede na zakonsko določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ni pomembna pravna narava zahtevka, določen krajši zastaralni rok za terjatve upravnikov velja tako za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago, kot tudi za terjatve, ki imajo verzijsko podlago - v smislu povračila stroškov, ki jih je upravnik zalagal v korist uporabnika ali etažnega lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi OJ L VL 188225/2012 z dne 12. 12. 2012 razveljavilo v delu, s katerim je dolžnici (sedaj toženki) naloženo, da v roku 8 dni plača upniku (sedaj tožniku) glavnico v znesku 417,19 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 342,07 EUR od 27. 11. 2012 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 64,59 EUR, in zato tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 40,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude(II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem zakonitem zastopniku pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katerega navaja, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi kot sporno opredelilo le pravno vprašanje, ali je obravnavana terjatev že zastarala. Po presoji prvostopnega sodišča zahtevane terjatve upravnika za povračilo založenih sredstev od upravnika (pravilno: uporabnika) stanovanja izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok, in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za katerega je potrebno po posebni (specialni) ureditvi uporabiti enoletni zastaralni rok. Po grajanem stališču prvostopnega sodišča je smisel določbe enoletnega zastaralnega roka terjatev iz 355. člena OZ, da je rok enak tako v primeru, ko dolžnik plačuje stroške neposredno dobavitelju dobrine ali storitve, kot tudi v primeru, ko dolžnik plača te stroške upravniku, zato naj ne bi bilo primerno, da bi upravnik lahko zahteval prisilno izpolnitev obveznosti dlje časa, torej pet let. Po prepričanju pritožnika je prvostopno sodišče izpodbijano odločitev oprlo zgolj na judikate, ki zagovarjajo enoletni zastaralni rok, prezrlo pa tiste, ki zagovarjajo petletni zastaralni rok(1). V kolikor bi imel zakonodajalec namen, da bi upnikove terjatve zastarale v roku enega leta, bi po prepričanju pritožnika v določilu 6. točke izpustil besedilo „ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“. Po mnenju pritožnika je potrebno za tovrstne terjatve, ko tožnik terja nekaj, kar je potrošil za toženko, upoštevati splošni zastaralni rok. Ne strinja se s prvostopnim stališčem, da gre v obravnavanem primeru za zaščito etažnih lastnikov, ki stroškov ne plačujejo neposredno dobaviteljem, temveč upravnikom. Izpostavlja, da prav upravniki skrbijo za normalno obratovanje in vzdrževanje stavb ter zagotavljajo varnost (tistim) etažnim lastnikom, ki niso dolžniki in svoje obveznosti redno poravnavajo. Pritožnik tako meni, da je vložil izvršilni predlog pravočasno in terjatev nikakor ni zastarala. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 35 - 36 in list. št. 42 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev ter je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo za odločitev bistveno pravno vprašanje dolžine zastaralnega roka za uveljavljano terjatev tožnika (plačilo obratovalnih stroškov za mesece april, maj in junij 2010). Glede navedene terjatve med postopkom ni bilo sporno, da se nanaša na stroške dobaviteljev za dobavljeno električno energijo, vodo, itd. ter stroške izvajalcev različnih storitev (dimnikarstvo, servisiranje,...), ki jih je tožnik v skladu s 197. členom OZ plačal v imenu in za račun toženke (uporabnice stanovanja) iz lastnih sredstev (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Prvostopno sodišče je po presoji sodišča druge stopnje na izpostavljeno pravno vprašanje tudi pravilno odgovorilo ter svojo odločitev izčrpno in prepričljivo obrazložilo. Pravilno je prvostopno stališče, da vtoževane terjatve (za mesece april, maj in junij 2010) predstavljajo terjatve upravnika večstanovanjske hiše za storitve upravljanja ter druge njegove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, za katere je dolžina zastaralnega roka določena v 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ. Ob tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo v predmetnem sporu za terjatve, ki so sicer imele pravno naravo verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok, vendar tudi elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Glede na to, da se splošni zastaralni rok v skladu s 346. členom OZ uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen drugačen (krajši) zastaralni rok, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje sledilo večinskemu stališču sodne prakse(2), da so navedene terjatve upravnikov za storitve in dobave primerljive s terjatvami iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ, zato ni smiselno, da bili etažni lastniki v slabšem položaju, ko bi dolgovali plačilo upravniku (ker bi veljal daljši zastaralni rok), kot takrat, ko plačilo za iste dobrine in storitve dolgujejo neposredno dobavitelju. OZ je na ta način, ko je določil enoletni zastaralni rok tudi za terjatve upravnikov, postavil zavezanca za plačilo v razmerju do upravnika v enak pravni položaj, kot v primeru, ko bi plačilo od njega terjal neposredno dobavitelj oziroma izvajalec storitve iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Glede na zakonsko določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ni pomembna pravna narava zahtevka, določen krajši zastaralni rok za terjatve upravnikov velja tako za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago, kot tudi za terjatve, ki imajo verzijsko podlago - v smislu povračila stroškov, ki jih je upravnik zalagal v korist uporabnika ali etažnega lastnika. Zgoraj povzeto pravno stališče o enoletnem zastaralnem roku za zastaranje tovrstnih terjatev upravnika je skladno tudi z novejšo pravno teorijo(3), v kateri je poudarjen pomen enakega obravnavanja etažnih lastnikov ne glede na to, ali dolgujejo plačilo za dobave in storitve neposredno dobavitelju ali pa zanje dolgujejo plačilo upravniku, ki jih je plačal za etažne lastnike.

8. Zaključka o pravilnosti opisanega prvostopnega stališča ne moreta omajati v pritožbi izpostavljeni sodni odločbi višjih sodišč iz leta 2010, ki z zavzetim pravnim stališčem odstopata od zgoraj izpostavljene novejše večinske sodne prakse (kar velja za odločbo VSL sklep I Cp 1327/2010) oz. se na terjatev upravnika iz naslova za etažnega lastnika oz. uporabnika stanovanja plačanih obratovalnih stroškov niti ne nanašata (odločba VSL I Cp 1309/2010).

9. V zvezi s pritožbenim izvajanjem, da prav upravniki skrbijo za normalno obratovanje in vzdrževanje stavb ter zagotavljajo varnost (tistim) etažnim lastnikom, ki niso dolžniki in svoje obveznosti redno poravnavajo, je dodati, da uzakonitev enoletnega zastaralnega roka v to dejavnost upravnikov ne posega. Res pa je, da upravnike sili k hitrejšemu in ažurnemu uveljavljanju svojih pravic, kar preprečuje večje število sporov zaradi neplačil in kopičenje neplačanih terjatev.

10. Nerazumljivo je pritožbeno stališče, da naj bi zakonodajalec, v kolikor bi imel namen, da bi upnikove (upravnikove) terjatve zastarale v roku enega leta, v določilu 6. točke (prvega odstavka 355. člena OZ) izpustil besedilo „ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“. S to navedbo je namreč določen pogoj za uporabo krajšega, enoletnega zastaralnega roka za tovrstne terjatve (dospevanje terjatev trimesečno ali v krajših rokih). Ta pogoj je bil v obravnavani zadevi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izpolnjen, saj so uveljavljane terjatve dospevale mesečno (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19). Po vsem obrazloženem je pravilna prvostopna odločitev o zastaranju vtoževanih terjatev, za katere je zastaralni rok v skladu z drugim odstavkom 355. člena OZ pričel teči s 1. 1. 2011 in je do vložitve predloga za izvršbo (27. 11. 2012) že potekel, ter posledična zavrnitev tožbenega zahtevka (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 20).

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1) : Pritožnik primeroma navaja odločbi Višjega sodišča v Celju I Cp 1327/2010 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1309/2010. Op. št. (2) : npr. odločbe VSM sodba I Cpg 393/2012, VSL sodba I Cp 1191/2011, VSM sodba I Cp 254/2011, VSL sodba II Cp 3254/2011, VSM sodba I Cp 1029/2013, VSM sodba I Cp 378/2013,VSC sodba Cpg 94/2013. Op. št. (3) : Komentar 355. člena OZ v: Obligacijski zakonik (splošni del): s komentarjem, 2. knjiga, str. 488.