Jedro

Ni podlage, da se stroški postopka, ki so bili dejansko (in tudi nesporno) plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, terjajo od nasprotne stranke, obenem pa to pomeni, da je tožnik tisti, ki je v skladu z 48. členom ZBPP zavezan za vračilo plačanih stroškov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrne brezplačno pravno pomoč v znesku 289,75 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi na račun sodišča, pod izvršbo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje in kot oprostitev plačila stroškov postopka v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A. d.o.o., L. zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in plačila odškodnine, ki se vodi pod opr. št. I Pd 124/2013 ter da je bil za nudenje BPP dodeljen odvetnik B.B. iz Ljubljane. Iz sodnega spisa sledi, da je bila v omenjeni zadevi dne 16. 12. 2013 sklenjena sodna poravnava. S sodno poravnavo se je tožena stranka zavezala, da tožniku izplača odškodnino v višini 1000,00 EUR v dveh obrokih, stranki pa sta se sporazumeli, da vsaka nosi svoje stroške postopka, kar pomeni, da so stroški tožnika kot upravičenca do BPP bremenili proračun. Za nudenje BPP so bili dodeljenemu odvetniku priznani in izplačani stroški v višini 289,75 EUR.

Glede na to, da je tožnik v postopku uspel in na podlagi pravnomočne odločbe pridobil premoženje oziroma dohodke, in glede na določbe 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je pristojni organ za BPP začel ugotavljati, ali je tožnik dolžan povrniti stroške BPP. Zato je tožnika pozval, naj sporoči, ali je prejel od tožene stranke dosojeni znesek in ga hkrati opozoril, da se bo štelo, da je znesek prejel, kolikor na poziv ne bo odgovoril. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril, zato je pristojni organ štel, da je dohodek v višini 1.000,00 EUR prejel, da je s tem je pridobil premoženje oziroma dohodke in mu zato naložil, da povrne Republiki Sloveniji stroške v višini 289,75 EUR, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in jih sodišče ni dobilo izplačanih od tožene stranke v sodnem postopku.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je prava neuk in da je skrajno socialno ogrožen. Znesek, ki ga je dosegel v delovnem sporu, predstavlja le manjši del zneska, ki mu ga je dolgoval delodajalec iz naslova neizplačanih minimalnih plač. Zato se mu zdi krivično, da se od njega zahteva vračilo že plačane BPP in meni, da je takšna odločitev v nasprotju z ustavnim načelom socialne države, s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in z ustavno pravico do enakega obravnavanja. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po tožnikovem mnenju napačna in v nasprotju z vsebino 48. člena ZBPP, na katerega se sklicuje. Pri čemer pristojni organ ni niti poskušal, da bi sredstva iz naslova stroškov postopka, ki jih terja od tožnika, izterjal od tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami še poudari, da je glede na sklenjeno sodno poravnavo in določbe 48. člena ZBPP morala po uradni dolžnosti začeti postopek ugotavljanja, ali je tožnik dolžan povrniti stroške BPP, ki so bili plačani za nudenje BPP dodeljenemu odvetniku. Dolžan pa jih je tožnik povrniti zato, ker jih, glede na to, da sta se stranki v sporu dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka, tožena stranka ni dobila povrnjenih od nasprotne stranke.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 48. člena ZBPP, na katere se pravilno sklicuje pristojni organ v izpodbijani odločbi, je upravičenec do BPP, ki v celoti ali delno uspe v postopku in je na podlagi sodne odločbe ali na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje ali dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila (proračunu) nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnik v sodnem sporu, za katerega mu je bila dodeljena BPP, sklenil sodno poravnavo, ter da je na podlagi sklenjene poravnave pridobil odškodnino v višini 1000,00 EUR. Spora tudi ni o tem, da sta se stranki v poravnavi dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zato nasprotna stranka tožniku oziroma proračunu ni povrnila stroškov postopka, iz istega razloga pa tudi ni nastala terjatev tožnika iz naslova stroškov postopka, ki bi lahko prešla na Republiko Slovenijo na podlagi 46. člena ZBPP. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni nobene podlage za to, da se stroški postopka, ki so bili dejansko (in tudi nesporno) plačani iz naslova BPP, terjajo od nasprotne stranke, kot uveljavlja tožnik v tožbi, obenem pa to pomeni, da je tožnik tisti, ki je v skladu s citiranim 48. členom ZBPP zavezan za vračilo plačanih stroškov.

Vse to (in še več) je tožniku pravilno in skladno z zakonom (ZBPP) pojasnil že pristojni organ v izpodbijani odločbi. Zato sodišče tožbene očitke o tem, da je izpodbijana odločba neobrazložena in nezakonita, v celoti zavrača. Kot neutemeljene pa zavrača tudi povsem splošne tožbene očitke o neustavnosti izpodbijane zakonske ureditve.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.