Jedro

Kot je sodišče druge stopnje že poudarilo v svoji prvi odločbi I Cpg 137/2021 z dne 2. 9. 2021, nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža tudi možnost, da še tekom sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Med drugim sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda (primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ). In prav preprečitvi nastanka takšne škode so namenjene regulacijske začasne odredbe, s katerimi se zavaruje obstoječe stanje oziroma obstoječa pravna sfera pred grozečim nasiljem oziroma težko nadomestljivo škodo. Ker takšna začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, lahko do njene izdaje (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih (VS RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008). Po stališču sodne prakse in teorije1 je takšno začasno odredbo mogoče izdati tudi, če je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

To pa pomeni, da je z izdajo sodbe VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021, s katero je bil zahtevek na razvezo Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjene v notarskem zapisu SV 566/2013 z dne 29. 8. 2013, zavrnjen, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere se je druga toženka 27. 1. 2020 vpisala kot družbenica prve toženke s poslovnim deležem 7.500,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik že s trditvami o odpadli pravni podlagi in o tem, da druga toženka zaradi sodbe VSRS ni bila več upravičena sprejemati kakršnikoli sklepov v zvezi s prvo toženko, izkazal verjeten obstoj terjatve - da so sklepi druge toženke, ki so bili sprejeti v nasprotju s tem, neobstoječi, brez učinka (nični). Presoja, da temu ni tako in da je druga toženka oba sklepa o povečanju osnovnega kapitala veljavno sprejela, pa bo predmet nadaljnjega kontradiktornega postopka.

In s slednjim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Čeprav začasne odredbe v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka ni mogoče izdati zaradi verjetnega izkaza, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo (predpostavka iz tretjega odstavka 270. v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), ampak le v primeru izpolnjenih predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa v točki 24 obrazložitve, da je prav zaradi trditev toženk v ugovoru, ki so povzete v točki 23 tega sklepa, verjetno izkazano, da toženki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku, ki zoper dobrovernega tretjega ne bi imel ustreznega pravnega varstva. Teh zaključkov pritožnici izrecno ne grajata, vztrajata pri tem (predvsem druga toženka), da nepremičnine in poslovnih deležev nimata namena odtujiti, kar pa ne more biti razlog za sprejem drugačne odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka ugovora prve in druge tožene stranke (prve in druge toženke oziroma toženk) zoper sklep o zavarovanju I Pg 363/2021 z dne 30. 9. 2021 zavrnilo. V točki II izreka je odločilo, da toženki sami krijeta svoje stroške postopka z ugovorom. Iz točke III izreka pa izhaja, da sta toženki dolžni tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati 447,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Sklep s pritožbo izpodbijata obe toženki.

Prva toženka uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, saj je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za zavarovanje, ne da bi upoštevalo navedbe prve toženke iz odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 1. 6. 2021 (pravilno: 1. 7. 2021), s katerim je bil predlog za zavarovanje zavrnjen. Prva toženka se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSL I Cpg 228/2011 in dodaja, da odločba VSL I Cpg 216/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, na dano situacijo ni uporabljiva.

Prva toženka v zvezi z verjetnim obstojem nedenarne terjatve zatrjuje, da je v razlogih izpodbijanega sklepa ostalo nepojasnjeno vprašanje vpliva sodbe VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021 na poslovna deleža št. 280712 in št. 283923, saj ni mogoče enostavno zaključiti, da so vse izvedene dokapitalizacije neveljavne, pri čemer je prvi sklep o vpisu spremembe osnovnega kapitala v sodni register, na podlagi katerega je nastal poslovni delež št. 280712, celo že pravnomočen. Prej citirana sodba VSRS se nanaša le na poslovni delež v nominalni višini 7.500,00 EUR, zakaj ima tožnica tudi nedenarno terjatev z naslova domnevno neveljavnih dokapitalizacij, pa v razlogih izpodbijanega sklepa ni pojasnjeno. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje spregledalo, da je prva toženka dokapitalizacijo izvedla v dobri veri. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve, da je toženkama znano, da je tožnica "družbenik pritožnice na podlagi revizije", je pavšalen, na podlagi česa pa se izničijo sklepi o dokapitalizacijah, pa iz razlogov ne izhaja. V tem kontekstu se sodišče prve stopnje o ključnih argumentih prve toženke ni izreklo, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Prva toženka je zatrjevala, da je za sodbo VSRS izvedela šele po sprejemu obeh sklepov o dokapitalizaciji, česar tožnica ni prerekala, kar pomeni, da je izkazala delovanje druge toženke v dobri veri, na tožnici pa je, da izkaže, da dobrovernosti ni bilo. Vprašanje dobrovernosti je odločilno za odgovor na vprašanje, ali je terjatev po tožbi izkazana. Zgolj zaključek izpodbijanega sklepa, da tožnica nima drugega pravnega varstva za uveljavitev svoje nedenarne terjatve, ne zadošča za posplošen zaključek, da je terjatev s stopnjo verjetnosti izkazana. Druga toženka se je glede izvedenih dokapitalizacij zanašala na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru.

Prva toženka sodišču prve stopnje očita tudi, da v zvezi z dokazovanjem njenega finančnega stanja ni zaslišalo zakonitega zastopnika. Nenazadnje sodišču prve stopnje očita tudi, da so razlogi odločbe v nasprotju z listinami v spisu. Tako je povsem zgrešena in v nasprotju z 8. in 9. členom kreditne pogodbe, sklenjene med prvo toženko in G. B. d.d., navedba sodišča, da za primer opustitve dokapitalizacije za 200.000,00 EUR v kreditni pogodbi ni predvidena pogodbena sankcija. Po oceni prve toženke je izpodbijani sklep obremenjen z vrsto absolutnih bistvenih kršitev, zaradi katerih ga je treba razveljaviti.

V zvezi s prepovedjo odtujitve nepremičnine je zmotna tudi materialnopravna presoja zadeve. Sodišče prve stopnje je v tem delu predlaganega zavarovanja preseglo njegov namen. Ni izhajalo iz vsebine tožbenega zahtevka in obsega varstva, ki gre tožnici. Če se zahteva obseg varstva, ki presega tožbeni zahtevek, je začasna odredba v nasprotju 273. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ (odločba VSL II Cp 1155/2000).

Prva toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in "razveljavi izpodbijani sklep ter s sklepom ugodi ugovoru in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe". V korist prve toženke naj odloči tudi o vseh stroških postopka.

3. Druga toženka v pritožbi navaja, da sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov.

Tudi druga toženka uveljavlja kršitev kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o predlaganem zavarovanju ni upoštevalo njenih navedb iz odgovora na pritožbo zoper sklep 1. 7. 2021. Tako kot prva, tudi druga toženka ugovarja verjetnemu obstoju nedenarne terjatve in zatrjuje, da so razlogi odločbe v točkah 14 in 15 obrazložitve preskromni. Poudarja, da VSRS v odločbi II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021 ni odločalo o poslovnih deležih št. 280712 v znesku 37.360,00 EUR in št. 283923 v znesku 237.360,00 EUR. Zaradi tega je vsakršno sklicevanje oziroma utemeljevanje verjetnosti nedenarne terjatve s citirano revizijsko odločbo zgrešeno. Pritožnica zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu protispisna, saj razlogi o odločilnih dejstvih v tem delu nasprotujejo vsebini listine (revizijske sodbe), zato je podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Druga toženka iz obrazložitve v tem delu ne more razbrati razlogov v zvezi z verjetnim obstojem terjatve, da so sklepi o dokapitalizacijah prve toženke neveljavni. V tem kontekstu posebej izpostavlja razloge v zadnjem delu odstavka točke 14 obrazložitve in zatrjuje, da je odločba v tem delu povsem neargumentirana. Če ima sodišče prve stopnje s stavkom, "da je obema toženima strankama znano, da je tožeča stranka družbenik na podlagi revizije", v mislih, da druga toženka v trenutku izvedenih dokapitalizacij zaradi vložene revizije ni bila dobroverna, potem naj reče "bobu bob" in tako zapiše tudi v razlogih. Tako pa sodišče prve stopnje niti z eno besedo ni pojasnilo, zakaj naj bi bila sklepa o dokapitalizaciji prve toženke neobstoječa. To pa pomeni, da izpodbijana odločba v tej smeri nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. K temu druga toženka dodaja, da je po njeni presoji prva toženka veljavno sprejela oba sklepa o dokapitalizaciji, saj je imela razpolagalno sposobnost na podlagi 482. člena ZGD-1. Zgolj dejstvo, da je tožnica v revizijskem postopku dosegla spremembo pravnomočne odločbe, še ne pomeni, da prva toženka v letu 2020 in v prvi polovici leta 2021 ni bila družbenik prve toženke in zato ni mogla veljavno sprejeti spornih sklepov. Do vročitve sodbe VSRS (16. 5. 2021) je imela druga toženka vsa polnopravna upravičenja kot družbenica prve toženke, zato nobena njena odločitev ni niti neobstoječa niti nična. Glede na navedeno po mnenju druge toženke verjetnost nedenarne terjatve ni izkazana.

Druga toženka v nadaljevanju pritožbe podaja obširne navedbe v zvezi s potrebnostjo izvedenih dokapitalizacij in z njimi povezano nevarnostjo uveljavitve terjatve in dodaja, da je v zvezi s prvo toženko sprejela odločitve, ki bi jih morala pred tem (v času, ko je bila družbenica) sprejeti že tožnica. Zahvaljujoč izvedenim dokapitalizacijam je prva toženka še delujoče podjetje.

Po mnenju druge toženke je zmotna tudi presoja izpodbijanega sklepa v zvezi z (ne)utemeljenostjo predloga, da se prvi toženki prepove odtujitev nepremičnine. Pritožnica se sklicuje na Posojilno pogodbo z dne 22. 3. 2021, iz katere izhaja zaveza prve toženke, da zastavljenega premoženja ne bo odtujila oziroma kako drugače z njim razpolagala. To pa pomeni, da nevarnost odtujitve nepremičnine ni izkazana in tožnici zaradi tega ne more nastati nobena škoda. Enako velja za razpolaganje s poslovnim deležem. Tudi v tem kontekstu se druga toženka sklicuje na Posojilno pogodbo z dne 22. 3. 2021 in dodaja, da glede na njeno vsebino in posledice, ki jih predvideva v primeru spremembe lastniške strukture prve toženke, upoštevajoč pri tem dejstvo, da sta obe toženki zainteresirani, da pogodba ostane v veljavi, ni bojazni, da bi tožnici s tega naslova nastala kakšna škoda.

Nenazadnje druga toženka v pritožbi nasprotuje tudi zaznambi pravnih dejstev, saj Zakon o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) in Uredba o vpisu pravnih oseb v sodni register takšnih pravnih posledic ne predvidevata. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi druge toženke ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da ni podana nobena od tistih procesnih kršitev, na katere se sklicujeta obe pritožbi, in nobena od tistih, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti.

Glede kršitev določb postopka

7. Obe toženki sodišču prve stopnje (v zvezi s tem, da je sklep o zavarovanju z dne 30. 9. 2021 utemeljilo le z navedbami tožnice) očitata kršitev načela kontradiktornosti in s tem obstoj procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženkama vročilo sklep z dne 1. 7. 2021 (z njim je predlog za zavarovanje nedenarne terjatve najprej zavrnilo), obe toženki vključilo v postopek zavarovanja, ki je tako postal kontradiktoren. V tem kontekstu drži očitek toženk, da v sklepu z dne 30. 9. 2021, s katerim je bilo v nadaljevanju postopka predlogu za zavarovanje delno ugodeno, sodišče prve stopnje ni povzelo in upoštevalo njunih navedb iz odgovorov na pritožbo, ki sta jih podali v pritožbenem postopku zoper sklep z dne 1. 7. 2021, ampak je sklep o zavarovanju oprlo le na trditve tožnice. Res je tudi, da sodišče prve stopnje (tudi) v sedaj izpodbijanem sklepu z dne 25. 11. 2021 ni posebej povzelo vsebine obeh odgovorov na pritožbo (v sklepu se sklicuje na navedbe toženk iz ugovorov zoper sklep o zavarovanju), a je sodišče druge stopnje po pregledu vseh vlog ugotovilo, da so navedbe iz odgovorov na pritožbo povzete v vloženih ugovorih zoper sklep o zavarovanju. Na trditve iz ugovorov pa je sodišče prve stopnje, v kolikor je bilo v okviru postopka zavarovanja to potrebno, v izpodbijanem sklepu odgovorilo. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu sicer soglaša s stališčem sodišča, sprejetim v odločbi VSL I Cpg 228/2011 z dne 23. 2. 2011, na katero se v pritožbi sklicuje prva toženka, a odločba za obravnavano zadevo zaradi že omenjenih vsebinsko enakih vlog (odgovorov na pritožbo in ugovorov toženk) ni uporabljiva. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje (v fazi izdaje sklepa o zavarovanju in fazi odločanja o ugovoru toženke) ni kršilo načela kontradiktornosti postopka in zato ni utemeljen (smiselno zatrjevan) pritožbeni očitek, da je podana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz obeh pritožb v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti in njune z ustavo varovane pravice do izjave izhaja (tudi) očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na argumente toženk ni odgovorilo in je s tem storilo zgoraj citirano procesno kršitev. Druga toženka prvostopenjskemu sodišču očita celo obstoj procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Oba pritožbena očitka sta neutemeljena. Dejstvo je, da izpodbijana odločba v zvezi z obstojem predpostavk iz 272. člena ZIZ (predvsem predpostavke iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka citiranega člena) vsebuje povsem zadostne razloge o odločilnih dejstvih, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, tako da je odločbo objektivno mogoče preizkusiti. Prav tako je v njej odgovorjeno na ključne argumente obeh toženk (kolikor je to potrebno za postopek zavarovanja in za verjeten obstoj prej citiranih predpostavk iz 272. člena ZIZ), tako da sodišče prve stopnje ni nedopustno poseglo v pravico toženk do izjave v postopku in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi s tem, ko sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika prve toženke, ni kršilo načela kontradiktornosti postopka, saj izvedba tega dokaza za presojo (delne) utemeljenosti predloga ni bila potrebna.

11. Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru te procesne kršitve gre za zahtevo po skladnosti med tistim, kar je o odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe (o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov) in med samim spisom (listinami, zapisniki oziroma prepisi). Prva toženka t.i. „protispisnost“ sodišču prve stopnje (neutemeljeno) očita v zvezi z točko 22 obrazložitve in razlogi izpodbijanega sklepa, da sodišče ni sledilo navedbam toženko o nujnosti konverzije posojila v višini 200.000,00 EUR v osnovni kapital prve toženke, ki naj bi jo zahtevala G. B. d.d., saj posojilna pogodba v tem delu (za razliko od ostalih zavez posojilojemalca) pogodbene sankcije ne predvideva, financiranje z dolžniškimi viri pa je v gospodarstvu tudi sicer običajno. Po oceni sodišča druge stopnje obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu zajema dokazno presojo sodišča in ne gre za zmotno povzemanje vsebine listine (posojilne pogodbe) v odločbo.

12. Za t.i. „protispisnost“ tudi ne gre v zvezi z očitkom druge toženke, da so razlogi odločbe v točki 14 obrazložitve v nasprotju z vsebino odločbe VSRS VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021, ker se (po mnenju prve toženke) slednja nanaša le na poslovni delež v nominalni višini 7.500,00 EUR in ne na poslovna deleža št. 280712 v znesku 37.360,00 EUR in št. 283923 v znesku 237.360,00 EUR. Ocena sodišča, na kaj se sodba VSRS nanaša oziroma kakšen je njen vpliv na kasneje nastale poslovne deleže, je namreč stvar pravilne dejanske in materialno pravne presoje zadeve in ne t.i. „protispisnosti“.

Zavarovanje ugotovitvenih zahtevkov

13. Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo zahteva ugotovitev neobstoja oziroma ugotovitev ničnosti pravnih poslov in vpisov v sodni register (41. člen ZSReg). Za zavarovanje nedenarnega zahtevka predlaga izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

14. Kot je sodišče druge stopnje že poudarilo v svoji prvi odločbi I Cpg 137/2021 z dne 2. 9. 2021, nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža tudi možnost, da še tekom sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Med drugim sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda (primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ). In prav preprečitvi nastanka takšne škode so namenjene regulacijske začasne odredbe, s katerimi se zavaruje obstoječe stanje oziroma obstoječa pravna sfera pred grozečim nasiljem oziroma težko nadomestljivo škodo. Ker takšna začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, lahko do njene izdaje (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih (VS RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008). Po stališču sodne prakse in teorije1 je takšno začasno odredbo mogoče izdati tudi, če je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

15. In prav za izdajo takšne začasne odredbe, s katero naj se zavaruje obstoječe stanje v sodnem registru, se zavzema tožnik (točka 10 obrazložitve). Iz njegovega predloga namreč izhaja trditev, da tožnik v primeru odtujitve poslovnih deležev prve toženke tretji osebi, zoper dobrovernega tretjega ne bo mogel uveljaviti zahtevka na ugotovitev ničnosti vpisov v sodni register, ostal pa bo tudi brez poslovnih deležev.

Glede verjetnega obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ)

16. Obe pritožbi ugovarjata zaključkom izpodbijanega sklepa v točkah 11-15 obrazložitve. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno.

17. Kot je v točki 15 obrazložitve poudarilo že sodišče prve stopnje, za izdajo začasne odredbe zadostuje že verjeten obstoj terjatve (razlogi, ki so v prid obstoju terjatve morajo biti močnejši od tistih, ki njenemu obstoju nasprotujejo). Temu dokaznemu standardu je po oceni sodišča druge stopnje tožnik v obravnavani zadevi zadostil. 18. Dejstvo je namreč, da je na podlagi odločbe VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021 v zvezi s sodbo VSM I Cpg 685/2019 z dne 5. 11. 2019 in sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II P 626/2018 z dne 21. 1. 2019, Pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjena v notarskem zapisu SV 566/2013 z dne 29. 8. 2013, (spet) veljavna. To pa pomeni, da je tožnik (ne glede na to, da je bila v sodni register od 27. 1. 2020 na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II P 626/2018 z dne 21. 1. 2019 vpisana druga toženka), dejanski družbenik prve toženke s poslovnim deležem v znesku 7.500,00 EUR.

19. V tem kontekstu (da med strankama ne bo nejasnosti) je treba poudariti, da sprememba 482. člena ZGD-1 (novela ZGD – 1I z veljavnostjo od 8. 8. 2015) ni vzpostavila konstitutivnega učinka vpisa sodni register. Med družbo in (novim) družbenikom (še vedno) nastane korporacijsko razmerje že s sklenitvijo pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v notarskem zapisu, vpis spremembe poslovnega deleža v sodni register pa je (še vedno) deklaratoren (predlogu za vpis spremembe v sodni register je ugodeno ex tunc - učinkovanjem za nazaj). V skladu z navedenim spremenjen prvi odstavek 482. člen ZGD-1 ne ureja pogojev pridobitve poslovnega deleža (ureja jih 481. člen ZGD-1), s spremembo prvega odstavka 482. člena ZGD-1 se je spremenil (le) trenutek učinkovanja pravic družbenika nasproti družbi, trenutek, ko lahko začne pridobitelj poslovnega deleža uresničevati svoje korporacijske (upravljavske in premoženjske) pravice.

20. To pa pomeni, da je z izdajo sodbe VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021, s katero je bil zahtevek na razvezo Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjene v notarskem zapisu SV 566/2013 z dne 29. 8. 2013, zavrnjen, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere se je druga toženka 27. 1. 2020 vpisala kot družbenica prve toženke s poslovnim deležem 7.500,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik že s trditvami o odpadli pravni podlagi in o tem, da druga toženka zaradi sodbe VSRS ni bila več upravičena sprejemati kakršnikoli sklepov v zvezi s prvo toženko, izkazal verjeten obstoj terjatve – da so sklepi druge toženke, ki so bili sprejeti v nasprotju s tem, neobstoječi, brez učinka (nični). Presoja, da temu ni tako in da je druga toženka oba sklepa o povečanju osnovnega kapitala veljavno sprejela, pa bo predmet nadaljnjega kontradiktornega postopka.

21. Glede na navedeno v zvezi z verjetnim obstojem nedenarne terjatve zadošča sklicevanje sodišča prve stopnje na citirano odločbo VSRS, nasprotna pritožbena zatrjevanja, da se sodba VSRS nanaša le na delež 7.500,00 EUR, da se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo o domnevno neobstoječih sklepih o dokapitalizaciji prve toženke, o dobrovernosti toženk, pa so neutemeljena, saj za verjeten obstoj terjatve dodatni razlogi v tej smeri niso potrebni.

Glede obstoja predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ

22. Iz predloga za zavarovanje izhaja trditev, da bo tožniku v primeru odtujitve in obremenitve poslovnih deležev prve toženke tretji osebi nastala škoda, saj zoper dobrovernega tretjega ne bo mogel uveljaviti zahtevka na ugotovitev ničnosti vpisov v sodni register, ostal pa bo tudi brez poslovnih deležev. Nastanek škode tožnik povezuje tudi z morebitno prodajo nepremičnine (poslovnega prostora na naslovu Z. 72, M.), ki predstavlja edino premoženje družbe in ki jo prva toženka v poslovne namene oddaja v najem, v primeru njene odtujitve pa bi bila družba (prva toženka) brez prave vrednosti. Hkrati pa poudarja, da toženkama z izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnih deležev in nepremičnine škoda ne bo nastala, saj bosta lahko v primeru, če tožnik s tožbenim zahtevkom ne bo uspel, poslovne deleže in nepremičnino kasneje še vedno odtujila.

23. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa v zvezi s prepovedjo odtujitve poslovnih deležev oziroma nepremičnine (točki 18 in 19 obrazložitve) oprlo na obstoj predpostavke za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. v zvezi z tretjim odstavkom 272. člena ZIZ. Izhajalo je iz trditev toženk v ugovorih in odgovoru tožnika nanje, da toženki glede na vsebino in posledice, določene v Posojilni pogodbi z dne 22. 3. 2021 (v primeru kršitve sledi odpoved pogodbe s strani banke) poslovnih deležev in nepremičnine itak nimata namena odtujiti in zaključilo, da toženkama škoda ne bo nastala, na drugi strani pa bo tožniku, če do odtujitve dobroverni tretji osebi pride, nastala nepopravljiva škoda (ne bo mogel vzpostaviti stanja, ki je obstajalo pred razvezo pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, saj zoper dobroverno tretjo osebo nima ustreznega pravnega varstva). Hkrati pa je v točki 24 obrazložitve pojasnilo, da je zaradi trditev toženk o pogodbeni prepovedi razpolaganja s poslovnimi deleži in nepremičnino, izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

24. In s slednjim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Čeprav začasne odredbe v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka ni mogoče izdati zaradi verjetnega izkaza, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo (predpostavka iz tretjega odstavka 270. v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), ampak le v primeru izpolnjenih predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa v točki 24 obrazložitve, da je prav zaradi trditev toženk v ugovoru, ki so povzete v točki 23 tega sklepa, verjetno izkazano, da toženki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku, ki zoper dobrovernega tretjega ne bi imel ustreznega pravnega varstva. Teh zaključkov pritožnici izrecno ne grajata, vztrajata pri tem (predvsem druga toženka), da nepremičnine in poslovnih deležev nimata namena odtujiti, kar pa ne more biti razlog za sprejem drugačne odločitve.

25. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo druge toženke tudi nima tehtnih pomislekov v zvezi z zaznambo pravnih dejstev v sodnem registru in v zvezi z razlogi odločbe v točki 20 obrazložitve. Sodišče prve stopnje ima prav, da tožnik od zaznambe lahko ima koristi, saj vpis predlaganih dejstev seznanja morebitnega novega prevzemnika poslovnega deleža z okoliščinami, ki bi mu sicer ostale neznane in vpliva na njegovo odločitev, da se odloči za prevzem deleža, hkrati pa ščiti položaj tožnika. To pa pomeni, da je vpis pravnih dejstev (zaznambe vložene tožbe in zaznambe začetka teka registrskega postopka) smiseln in utemeljen, in to ne glede na določbo 13. člena ZSReg.

26. Sodišče druge stopnje (v nasprotju s prvo toženko) tudi nima pomislekov, da sodišče prve stopnje s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ni kršilo določbe prvega odstavka 273. člena ZIZ. V tem kontekstu soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 19 obrazložitve, da je namen predlagane začasne odredbe v ohranitvi obstoječega stanja (tako v sodnem registru, kot v zemljiški knjigi), saj bi v primeru, da tožnik v pravdi uspe, nepremičnina prve toženke, ki predstavlja njen edini vir dohodkov, in hkrati omogoča izvajanje edine dejavnosti družbe (oddajanje nepremičnine v najem), močno vplivala (čeprav le posredno) na položaj tožnika, kot družbenika prve toženke.

27. Na vse ostale pritožbene ugovore (predvsem glede potrebnosti oziroma nujnosti dokapitalizacije prve toženke) sodišče druge stopnje ne odgovarja, saj glede na razloge za sprejeto odločitev to ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo o ugovoru zoper izdani sklep o zavarovanju, pravilno odločilo tudi o stroških postopka zavarovanja, ki je bil z izdajo te odločbe zaključen (VSL I Cpg 931/2015 z dne 15. 7. 2015 in VSL V Cpg 219/2016 z dne 24. 2. 2016).

29. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

30. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker toženki s pritožbama nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Enako velja za tožnico, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).

1 Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, 18. 2. 2021, Igor Strnad, mag. Pravnih znanosti, višji sodnik na Višjem sodišču v Mariboru