Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca (bivšega delavca) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi inventurnega primanjkljaja. Po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki je bila dne 4. 6. 2005 opravljena inventura, v kateri je bil ugotovljen inventurni manko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil dolžan sodelovati pri tej inventuri, saj takrat pri tožeči stranki ni bil več zaposlen. Tožencu se je delo po pogodbi izteklo 31. 5. 2005 in po tem datumu do tožeče stranke ni imel več delovnih obveznosti. Ker tožena stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana soba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek v višini 26.850,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 do plačila, in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške postopka v znesku 1.609,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da opis del in nalog za delovno mesto trgovskega poslovodja ni veljaven. V zvezi s tem ni ocenilo izpovedi direktorja tožeče stranke in izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. in ni pojasnilo, zakaj tem skladnim izpovedbam ni sledilo. Iz izpovedb navedenih prič med drugim izhaja, da je bil opis del in nalog sestavni del pogodbe o zaposlitvi, posameznemu delavcu pa je ob nastopu dela direktor tožeče stranke opisal njegove naloge. D.D. ne more izpovedati o tem, katere listine je toženec prejel ob zaposlitvi, saj se je pri tožeči stranki zaposlil, ko je tožencu tam že prenehalo delovno razmerje. Opis del in nalog delovnega mesta trgovski poslovodja je zajet v internih aktih tožene stranke, s katerimi se je toženec v celoti seznanil. Toženec je sicer tudi dejansko izvajal dela in naloge trgovskega poslovodje, zato bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je bil toženec odgovoren za prodajalno oziroma poslovno enoto tožeče stranke v E. in za dosledno vodenje in arhiviranje dokumentacije. Toženec je sam povedal, da je bil zadolžen za prevzem blaga in dokumentacijo v zvezi z njim. Predmeti iz inventurnega primanjkljaja so bili iz poslovne enote odtujeni v času, ko je bil poslovodja toženec. Naklepno je kršil svoje delovne obveznosti oziroma je svoje delo opravljal hudo malomarno. Iz obrazložitve sodbe sicer ni jasno, kateri izdelki naj bi se podvajali pri inventurah. Če je sodišče prve stopnje bilo mnenja, da so nekateri izdelki ob inventuri dne 4. 6. 2005 nepravilno zavedeni kot primanjkljaj, bi moralo to ustrezno obrazložiti. Toženec je vedel, da so bili iz prodajalne odtujeni izdelki, a tega ni raziskoval in ni prijavil policiji in vodstvu podjetja, kar bi bil kot trgovski poslovodja dolžan storiti. Ni poskrbel za varnost oziroma nadzor nad prodajalno. Namerno se je izognil inventuri ob prenehanju delovnega razmerja, kar pa je sodišče očitno spregledalo in zaključilo, da tožnik ni bil dolžan prisostvovati inventuri. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da toženec dogajanja v prodajalni ni mogel nadzirati in bi za ustrezen nadzor morala poskrbeti tožeča stranka. Toženec bi kot vodja poslovne enote moral toženo stranko opozoriti, da nadzora ne more opravljati dobro. Za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno, da je bil pri tožeči stranki zaposlen F.F., ki je bil obsojen protipravnega prilaščanja stvari v zvezi z zaposlitvijo. Ta delavec ni imel možnosti karkoli odtujiti iz prodajalne, saj ni imel šifre in ključa za vstop v trgovino, ni mu bilo dovoljeno delo na blagajni ali izdaja in prevzem blaga. Zaposlen je bil za pomoč pri prodaji in dostavi blaga. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje pisne izjave prič štelo za neverodostojne. S tem je kršilo 2. odstavek 287. člena ZPP in tožečo stranko prikrajšalo za pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je napačno in protispisno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, kdo in na kakšen način jo je oškodoval oziroma da ni dokazala, da jo je oškodoval toženec kot poslovodja. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine hladilnika, videokamere, klime in notebook-a, v skupni vrednosti 2.805,43 EUR. Toženec svojega dela ni opravljal skladno z določili pogodbe o zaposlitvi in veljavno zakonodajo - ni ustrezno vodil prodajalne, arhiviral dokumentacije in ni opravljal nadzora nad prodajalno, prav tako pa ni sodeloval pri primopredaji in inventuri. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na tožbo izpostavlja, da tožeča stranka opisa del in nalog tožencu ni vročila in je te opise izdelovala le za potrebe sodnih postopkov. V točki III. tožnikove pogodbe o zaposlitvi so navedena dela, za katera je bila sklenjena pogodba - vodenje prodajalne, nabava in prodaja blaga. Če bi bil pogodbi res priložen opis del in nalog, kot navaja tožeča stranka, bi to bilo navedeno tudi v pogodbi o zaposlitvi. Toženec je svoje delo opravljal vestno in skladno s pogodbo o zaposlitvi, tožeča stranka pa bi morala organizirati poslovanje tako, da ne prihaja do nepravilnosti ali morebitne škode. Toženec glede na vse pogoje dela ni mogel vršiti stalnega nadzora nad dogajanjem v prodajalni in skladišču. Toženec tudi ni mogel spremljati zalog in jih primerjati s knjigovodskim stanjem, ker so bile knjigovodske evidence neažurne. V zvezi z dokumentacijo o prevzemu blaga tožeča stranka tožniku nikoli ni očitala nepravilnosti. Tožeča stranka tudi ni zagotovila inventure ob nastopu in prenehanju dela toženca. Inventura na dan 4. 6. 2005, torej štiri dni po prenehanju delovnega razmerja toženca, ne more predstavljati stanja na dan 31. 5. 2005. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil toženec odškodninsko odgovoren za inventurni manjko. Tožena stranka tudi ni konkretizirala ravnanj toženca, s katerimi naj bi toženec kršil delovne obveznosti. Tudi opustitev kazenske ovadbe v zvezi z izginulim blagom ni v vzročni zvezi z nastalo škodo tožeči stranki. Toženec priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, sploh ne načela kontradiktornosti s tem, ko je pisne izjave prič, predložene v tem postopku, štelo za neverodostojne. Sodišče prve stopnje je te izjave presojalo ob upoštevanju dejstva, da je pri njihovem pisanju sodelovala tožeča stranka in da so se sestavljale 9 let po spornih dogodkih. V luči vsega navedenega in ob upoštevanju izjav teh prič v predmetnem in kazenskem postopku, opr. št. I K 11617/2010, je sodišče prve stopnje navedene pisne izjave utemeljeno štelo kot neverodostojne. Sodišče prve stopnje je zadostno pojasnilo tudi, zakaj opisa del in nalog za delovno mesto trgovski poslovodja ne šteje za veljavnega. Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v treh različnih postopkih (poleg predmetnega še v postopku Pdp 157/2008 in kazenskem postopku I K 11617/2010) predložila tri različne opise del in nalog delovnega mesta trgovski poslovodja, ter izjave D.D., ki se je v letu 2005 prav tako zaposlil pri toženi stranki kot poslovodja, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožencu, da opisa del in nalog ni prejel. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z 8. členom ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pri tem pa se sodišče ni bilo dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo (tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 168/2012). Tožeča stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za odločitev argumentirano obrazložilo, zato v izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o navedenih odločilnih dejstvih med seboj tudi niso v nasprotju, zato je pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe možen. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo navesti vse izdelke, ki naj bi se pri inventurah z dne 31. 12. 2004 in z dne 4. 6. 2005 podvajali. Sodišče prve stopnje je utemeljeno navedlo le nekaj primerov izdelkov, ki se pri prvi inventuri pojavljajo kot višek, pri drugi pa kot manjko, in s tem izrazilo dvom v verodostojnost podatkov iz opravljenih inventur, kar je nato presojalo v povezavi z ostalimi dokazi.

8. V izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno upoštevalo in povzelo izvedene dokaze in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti toženca. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini 26.850,72 EUR, ki ji je nastala zaradi inventurnega primanjkljaja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti toženca, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

10. Pravna podlaga za odločanje je podana v 182. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je veljal v času toženčeve zaposlitve pri tožeči stranki. ZDR je v 1. odstavku določal, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, slednjemu škodo dolžan povrniti. Odškodninska odgovornost se ugotavlja skladno z Obligacijskim zakonikom (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki v 131. členu določa, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek).

11. Med strankama ni bilo sporno, da je bil toženec pri tožeči stranki od 1. 12. 2004 do 31. 5. 2005 zaposlen na delovnem mestu poslovodja, kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi (priloga A3). V 3. členu te pogodbe je bilo navedeno, da dela tega delovnega mesta zajemajo predvsem vodenje prodajalne ter nabavo in prodajo blaga. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je toženec prejel (podrobnejši in obsežnejši) opis del in nalog kot prilogo k pogodbi, kar je toženec zanikal. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, kot že navedeno, pravilno upoštevalo izjavo D.D. (ki se je 1. 9. 2005 prav tako zaposlil na delovnem mestu trgovski poslovodja), da opisa del in nalog ni prejel. Utemeljeno je zaključilo, da predloženega opisa del in nalog ne šteje za veljavnega in pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka v treh različnih postopkih (poleg predmetnega še v postopku Pd 157/2008 in kazenskem postopku I K 11617/2010) predložila tri različne opise del in nalog delovnega mesta trgovski poslovodja, pri čemer nobeden izmed njih ni bil datiran. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svoje interne akte, v katerih naj bi bil vsebovan opis del in nalog in s katerimi naj bi se toženec seznanil, saj tožeča stranka internih aktov v predmetnem postopku (pa tudi ne v postopkih Pdp 157/2008 in kazenskem postopku I K 11617/2010, v katere je sodišče vpogledalo) ni predložila in tudi ni dokazala, da naj bi se toženec z njimi seznanil. 12. Tožeča stranka je tožencu očitala, da svojega dela ni opravljal skladno z določili pogodbe o zaposlitvi in veljavno zakonodajo. V pritožbi pavšalno navaja, da ni ustrezno vodil prodajalne in ni opravljal nadzora nad njo, ter da ni sodeloval pri primopredaji in inventuri.

13. Po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki je bila dne 4. 6. 2005 opravljena inventura, v kateri je bil ugotovljen inventurni manjko 26.850,72 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da toženec ni bil dolžan sodelovati pri tej inventuri, saj takrat pri tožeči stranki ni bil več zaposlen. Neutemeljena so pritožbena navajanja, da je tožeča stranka datum inventure 4. 6. 2005 postavila zato, ker je mislila, da bo s tožencem podpisana nova pogodba o zaposlitvi. Tožencu se je delo po pogodbi izteklo 31. 5. 2005 in po tem datumu do tožeče stranke ni imel več delovnih obveznosti. Tega se je očitno zavedala tudi tožeča stranka, ki je v dopisu z dne 2. 6. 2005 navedla, da ima toženec možnost in pravico prisostvovati popisu zalog. Sicer pa zgolj dejstvo, da toženec ni prisostvoval inventuri, ne more pomeniti, da je odškodninsko odgovoren tožeči stranki.

14. Zaradi inventurnega manjka je bila 3. 6. 2005 in 29. 6. 2005 podana tudi ovadba na policijo. V kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, kdo naj bi odtujil manjkajoče trgovsko blago večje vrednosti. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine hladilnika, videokamere, klime in notebook-a, v skupni vrednosti 2.805,43 EUR. Toženec je bil na prvi stopnji res obsojen za navedeno kaznivo dejanje, a je bil toženec nato s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 11617/2010 z dne 11. 10. 2012, pravnomočno oproščen obtožbe. Tožeča stranka pa je bila kot oškodovanec v tem kazenskem postopku napotena na pravdo.

15. Tožeči stranki pa tudi v predmetnem sporu ni uspelo dokazati, da je za inventurni manjko odgovoren toženec. Toženec kot delavec pri tožeči stranki slednji odgovarja za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom, namenoma ali iz hude malomarnosti. Toženec torej odgovarja krivdno in ne objektivno iz razloga, ker je bil zaposlen na delovnem mestu trgovskega poslovodje, za kar se neutemeljeno zavzema tožeča stranka v tem postopku. Tožeča stranka je sicer dokazala, da ji je škoda nastala, vendar pa ni dokazala preostalih elementov odškodninske odgovornosti.

16. Tožeča stranka ni navedla konkretnih kršitev, zaradi katerih bi tožencu lahko očitali nedosledno vodenje in arhiviranje dokumentacije in katerega bi lahko šteli kot element odškodninske odgovornosti. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da je toženec kršil ostale pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih naj bi ji nastala vtoževana škoda. Sodišče prve stopnje je utemeljeno navedlo, da je v pogojih dela, v kakršnih je delo poslovodje opravljal toženec, obstajalo več možnih načinov odtujevanja blaga s strani tretjih oseb in zaposlenih, zaradi česar toženec dogajanja v prodajalni ali pri prevozih na dom ni mogel nadzirati. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ni zanemarilo niti dejstva, da je bil pri tožeči stranki v spornem obdobju zaposlen tudi F.F., ki je bil kasneje obsojen zaradi protipravnega prilaščanja stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z zaposlitvijo pri G. v letu 2007. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj toženec ni mogel nadzorovati trgovskega blaga v lasti tožeče stranke, in jih ne ponavlja. Toženec bi ob tem, ko je opazil, da blago manjka, skladno s skrbnostjo, ki se zahteva od zaposlenih (posebej od poslovodje), res moral obvestiti vodstvo ali policijo, vendar pa opustitev takega obvestila ali prijave še ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost delodajalcu. V primeru, če bi bil toženec še zaposlen pri tožeči stranki, pa bi to lahko bil razlog za sankcijo v okviru delovnopravnega razmerja.

17. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala vseh elementov odškodninske odgovornosti (dokazala je le, da ji je nastala škoda), zaradi česar je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe. Toženec pa sam nosi stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).