Jedro

Nikakršen znanstveni dvom se v obravnavani zadevi ni porodil, niti ga ni vzbudil tožnik s svojimi argumenti, zato sodišče ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Zlasti tudi ni šlo za zahtevnejšo ekspertizo, ki bi zahtevala tako ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in naložilo tožniku, da toženki povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Tožnik se je 13. 6. 2014 telesno poškodoval, in sicer si je zlomil levi gleženj. Po štirih mesecih zdravljenja in pregledov je bilo 2. 10. 2014 zdravljenje zaključeno, svetovana pa je bila kontrola po potrebi. Dne 24. 12. 2014 se je tožnik zaradi hudih bolečin zglasil na urgenci. Po opravi RTG in CT slikanja je bilo vidno, da je prišlo do komplikacij. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do razvoja nevropatksega zgornjega skočnega sklepa z aseptičnim propadanjem kostnine.1 Tožnik je trdil, da zavarovanka toženke (zdravniki Splošne bolnišnice A.) 2. 10. 2014 ni ravnala v skladu s pravili stroke, ker ni opravila dodatnih preiskav, ki bi pokazale zametke kasnejših komplikacij. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo ravnanje zdravnikov v skladu s pravili medicinske stroke in da zato ni podana toženkina odgovornost za nastalo posledico.

3. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožnik pritožil. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. V nadaljevanju so povzete bistvene pritožbene navedbe.

Podana je bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog po postavitvi novega izvedenca, čeprav je bilo mnenje nepopolno (tudi po dopolnitvi), pristransko in kot tako ni nudilo ustrezne podlage za odločitev. Pritožnik izpostavlja pomembnost objektivnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja in se pri tem sklicuje na sodno prakso (Up 680/14) in pravno teorijo. Kadar odločitev o tožbenem zahtevku v celoti temelji na izvedenskemu mnenju, je popolnost tega mnenja še toliko bolj pomembna. Oškodovanec mora imeti možnost razčistiti vse dvome. V danem primeru je izvedenec poskušal v celoti potrditi navedbe lečečega zdravnika in pri tem prihajal v nasprotja s samim seboj. Pri tem ni pregledal zdravstvene dokumentacije in se ni opredelil do zatrjevanih bolečin. Izvedensko mnenje nima strokovne podlage in izvedenca se je postavljalo v položaj sodnika (delno ker so mu bila tako zastavljena že sama vprašanja). Sodišče ne bi smelo postavljati izvedencu vprašanj, na katera je dolžno samo odgovoriti (vprašanje glede skrbnosti ravnanj). Pritožnik navaja, da je 2. 10. 2014 čutil bolečine, kar izhaja iz drugih dejstev in dokazov, tudi če to ni zapisano v zdravstveni dokumentaciji. Toženka bi se morala tega zavedati, ravnati strokovno in opraviti dodatne preiskave.

4. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O katerih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov, pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor v tej smeri ni možen.

8. Odločitev za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca je pravilna. V skladu z 254. čl. ZPP mora sodišče ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju s samim seboj, ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Potreba, da sodišče v pravdi angažira še novega izvedenca iste ali podobne stroke, mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Ustaljeno je stališče, da nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.2

9. Podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot strokovno, temeljito in jasno. Pritožbeni očitki, da je bil izvedenec pristranski3 (kolegialen), nejasen v zaključkih in nestrokoven, so pavšalni in jih kot take pritožbeno sodišče zavrača. Izvedenec se je opredelil do vseh postavljenih vprašanj in svoje ugotovitve strokovno obrazložil na podlagi tožnikove zdravstvene dokumentacije in strokovnih smernic. Pri dodatnem zaslišanju je odgovoril na vsa vprašanja tožnika in odgovore obširno in na razumljiv ter prepričljiv način obrazložil. Odgovori so bili podani razumljivo in prepričljivo, podprto z dokumentacijo in objektivnimi dejstvi. Izvedenec je vedno opozoril, če določenega zaključka zaradi pomanjkanja informacij ni mogel napraviti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izvedensko mnenje v celoti v skladu z zahtevami, ki jih je določilo tudi Ustavno sodišče RS v primeru, na katerega se sklicuje pritožnik.4

10. Res je, kar navaja pritožnik, sklicujoč se na komentar ZPP, da mora biti mnenje še posebej brezhibno, kadar odločitev o zahtevku v celoti temelji na njem. Sodišče se tedaj lahko odloči za ponovitev dokazovanja ne zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovnosti ekspertize, pač pa zato, da bi zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja (ki je podano pri marsikateri zahtevnejši ekspertizi) pravilnost izvedenčevih ugotovitev in naziranj preverilo še z mnenjem drugega izvedenca.5 Vendar pa se nikakršen znanstveni dvom v obravnavani zadevi ni porodil, niti ga ni vzbudil tožnik s svojimi argumenti, zato sodišče ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Zlasti tudi ni šlo za zahtevnejšo ekspertizo, ki bi zahtevala tako ravnanje.

11. Ne drži očitek, da je sodišče sojenje prevalilo na izvedenca. Izvedenec pomaga sodišču, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pravna presoja zadeve je naloga sodišča. Podlaga za presojo, da je podana odgovornost, pa je vselej dejanska. Res je, da so bila vprašanja izvedencu postavljena nekoliko nerodno, a je zaključke o pravnih vprašanjih napravilo sodišče6 in ne izvedenec, kot to zatrjuje pritožnik. Zaključki pa temeljijo na prepričljivem izvedenskemu mnenju. Izvedenec ni odgovoril na to, ali je tožena stranka ravnala skrbno v smislu elementa krivde, ampak ali je ravnala v skladu z medicinsko teorijo in prakso, za kar pa je bil izvedenec angažiran.

12. Pritožnikove navedbe, s katerimi vztraja pri napačnosti ugotovitev, ki so oprte na izvedensko mnenje, so neutemeljene. Izvedenec je strokovnjak na svojem področju; pri izdelavi mnenja je upošteval zdravstveno dokumentacijo in strokovna dognanja ter izkušnje. Ocenil je, da se na RTG posnetku, če bi bil ta opravljen 2. 10. 2014, ne bi videlo začetnih nekrotičnih sprememb oziroma ne v tej meri, da bi zdravnik opravil nadaljnje preiskave. Spremembe so bile vidne v tem obsegu šele 24. 12. 2015 (in še takrat je to lahko opazil zgolj dober strokovnjak). Pritožnikova navedba, da si nasprotuje zaključek izvedenca, da 2. 10. 2014 ne bi bila vidna sprememba, in ugotovitev, da je razvoj aspetične nekroze počasen (v povezavi s trditvijo, da je bila sprememba vidna 24. 10. 2014), ni logična in ne omaja dokazne moči izvedenskega mnenja. Prvič, izvedenec je zaključil, da je bila sprememba 24. 12. 2014 vidna v takšnem obsegu, da jo je opazil le dober strokovnjak in drugič, vsaka sprememba (počasna ali hitra) je enkrat v času vidna. V danem primeru je bilo to 24. 12. 2014. Ugibanje o tem, kdaj bi lahko bila prej vidna, je nesmiselno, je pa izvedenec prepričljivo ugotovil, da se 2. 10. 2014 sprememba ne bi opazila na RTG posnetku (kar bi bil predpogoj za nadaljnje preiskave). Ti zaključki temeljijo na tožnikovi zdravstveni dokumentaciji in strokovnih smernicah, na katere se izvedenec na več mestih tudi sklicuje. Tako so očitki, da mnenje ni strokovno podkrepljeno, neutemeljeni. Neresnična je navedba, da se izvedenec ni opredelil do tega, pri kakšni stopnji bolečin se opravi RTG. Zapisal je, da bi se RTG opravil pri hujših bolečinah, kakšne so to, je nerelevantno, saj v danem primeru pritožnik ni zatrjeval nikakršnih bolečin. Zgolj v primeru, da bi jih, bi lahko bila relevantna tudi stopnja bolečin.7 Dne 24. 12. 2014 je šel pritožnik k ortopedu, ker bolečine niso ponehale, zato se je opravil RTG, kar je v skladu z navedenim.

13. V danem primeru je sodišče moralo ugotoviti, ali je toženka ravnala pravilno oziroma ali je zaradi njenih ravnanj prišlo do zapleta in neugodnih posledic (škode) pri tožniku. Gre za rekonstrukcijo historičnega dogodka in preverjanje pravilnosti odločitev ter za analizo posledic teh odločitev. Vse to pa je mogoče zgolj na podlagi znanstvenih hipotez, določenih domnev ter statistike, ki se uporablja v medicinski stroki in predstavlja temelj za sprejemanje odločitev.

14. Kdaj določeno ravnanje zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja na določenem medicinskem področju odstopa od profesionalnih standardov in medicinske doktrine oziroma kakšno ravnanje ustreza profesionalnim standardom strokovnega ukrepanja, profesionalni skrbnosti in pazljivosti, je treba presoditi glede na konkretne okoliščine posameznega obravnavanega primera, pri čemer je odgovor na ta vprašanja brez dvoma najprej v domeni medicinske stroke in zato tema dokazovanja z izvedencem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so delavci toženkine zavarovanke pri zdravljenju ravnali, kot je treba. Zanesljivo je ugotovilo, da so ravnali v skladu s pravili medicinske stroke.

15. Pritožbeno sodišče še enkrat zgolj ponavlja bistvene zaključke, ki so v celoti pravilni (podprti z prepričljivimi ugotovitvami izvedenca) in predstavljajo jedro izpodbijane sodbe; pri pritožniku se je razvil nevropatski zgornji skočni sklep s propadanjem kostnine in glede na potek zdravljenja noben strokovnjak ne bi opravil RTG, še manj pa CT. RTG bi se opravili zgolj, če bi pacient zatrjeval hude bolečine, ki pa jih pritožnik nedvomno ni. In končno, tudi če bi se RTG opravil v tisti fazi (2. 10. 2014), ne bi bile v zadostni meri vidne kasneje nastale komplikacije.8 Odveč so zato sicer še nadaljnji pomisleki, kaj bi lahko oz. kaj bi morali zdravniki v tem hipotetičnem primeru sploh storiti, da bi preprečili nadaljnje poslabšanje pri tožniku.

16. Pritožbeni očitki so se izkazali za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP).

1 Ni več sporno, da je prišlo do navedene komplikacije in ne do osteomielitisa, kot je to prvotno zatrjeval tožnik. 2 VSL sodba II Cp 3210/2011 z dne 21. 3. 2012, VSL sodba II Cp 3811/2010 z dne 26. 1. 2011. 3 Dejstvo, da je izvedenec zavzel stališče, ki je v prid toženi stranki, ne pomeni, da je „na vsak način“ poskušal potrditi pravilnost odločitve lečečega zdravnika oziroma da je bil pristranski. 4 Gre za zadevo Up 680/14 z dne 5. 5. 2016, kjer je prišlo do nasprotja med več izvedenskimi mnenji. Očitno, pa so bile že v prvotnem mnenju prisotne take pomanjkljivosti, ki so narekovale uporabo 3. odst. 254. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je uporabilo kriterije postavljene s strani US, vendar je pravno ozadje v konkretni zadevi bistveno drugačno, kot v citiranem primeru. 5 Dr. Zobec, J. V: L. Ude in A. Galič (rd.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 503. 6 Glej tč. 12 do 17. obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje povzame in oceni izvedene dokaze. 7 Pomembno je, kaj je pritožnik povedal na pregledu dne 2. 10, 2014, ne kaj je navajal kasneje v sodnem postopku. Povsem življenjsko in logično pa je, da se pričakuje, da pacient na posvetu z zdravnikom navede bolečino. 8 Citirana odločba VSL II Cp 2161/2019 je nerelevantna za konkretni primeri. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja trditvene podlage, ampak ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je toženka ravnala pravilno.