Jedro

Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa o (delni) zavrnitvi tožnikove zahteve pravilna, saj zakon priznanje pravice, ki izhaja iz pridobljenega statusa vojnega veterana, časovno veže na uveljavitev takšne zahteve, torej na uveljavitev zahteve po priznanju v ZVV naštetih pravic, in ne od pridobitve statusa vojnega veterana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 130-188/2008 z dne 8. 8. 2008, tožniku priznal pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja od dne 1. 7. 2008 dalje, tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja od dne 1. 10. 2006 do dne 1. 7. 2008, zavrnil ter ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopni organ je pritožbo tožnika z odločbo, št. 13001-1405/2008 z dne 4. 12. 2008, zavrnil. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je tožnik dne 13. 6. 2008 vložil zahtevo za priznanje pravice vojnega veterana do zdravstvenega varstva po Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljnjem besedilu ZVV) – dodatno zdravstveno zavarovanje od dne 1. 10. 2006 dalje. Po določbi 4. točke 5. člena ter določbi 1. odstavka 6. člena ZVV je pravica vojnega veterana zdravstveno varstvo po dopolnjenih 50 let starosti. Po določbi 15. člena ZVV se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ki upravičencu pripada od dne 1. 7. 2008 in bo realizirano s prijavo upravičenca v dodatno zdravstveno zavarovanje. Z vpogledom v uradno evidenco vojnih veteranov je bilo ugotovljeno, da ima tožnik priznan status vojnega veterana in je že dopolnil 50 let starosti, tako da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba zakonska pogoja za priznanje pravice do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja od dne 1. 7. 2008 dalje. Tožnik od dne 1. 10. 2006 do dne 15. 5. 2008 ni izpolnjeval pogojev iz določbe 5. člena ZVV, ker še ni imel priznanega statusa oziroma odločba o statusu še ni bila izvršljiva. Priznan status ima oseba na podlagi revizijsko potrjene odločbe upravne enote in vpisa v evidenco vojnih veteranov. Po določbi 28. člena ZVV je za odločbo, s katero se prizna status vojnega veterana, obvezna revizija, ki zadrži njeno izvršitev. V tem primeru je bila revizija izvedena dne 15. 5. 2008, kar je tudi predpogoj za uveljavljanje pravic iz določbe 5. člena ZVV. Po določbi 25. člena ZVV se pravice po tem zakonu uveljavljajo na zahtevo stranke in gredo upravičencu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve, to je od dne 1. 7. 2008 dalje. Tožniku je bila dana tudi možnost izjave, ki pa je v danem roku ni izkoristil. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je bil zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega veterana pozitivno rešen z odločbo prvostopnega organa, št. 130-263/2006 z dne 31. 1. 2008, ki je bila revizijsko potrjena dne 15. 5. 2008. Ob vložitvi zahtevka za priznanje statusa vojnega veterana tožnik ni zahteval priznanja pravice do plačila zdravstvenih storitev. Ta zahtevek je podal na zapisnik dne 8. 9. 2006, o katerem pa je prvostopni organ odločil s sklepom, št. 130-264/2006 z dne 1. 2. 2007. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, o kateri pa je prvostopni organ odločil s sklepom, št. 130-264/2008 z dne 31. 7. 2008, tako, da je pritožbo zavrgel, ker je bila vložena pritožba prepozna. Zoper ta sklep ni bila vložena nadaljnja pritožba. Tožnik je nato dne 13. 6. 2008 ponovno vložil zahtevek za priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega varstva, o katerem pa je prvostopni organ pravilno odločil z izpodbijano odločbo glede na določbo 25. člena ZVV. V tožnikovem primeru je bilo o posebnem zahtevku res že odločeno, zoper katerega pa se je tožnik prepozno pritožil, zato mu gredo pravice do zdravstvenega varstva od prvega dne naslednjega meseca od ponovne vložitve vloge (od dne 13. 6. 2008).

Tožnik je v tožbi navedel, da se priznanje statusa vojnega veterana po ZVV šteje od dne pozitivno rešene vloge vlagatelja zahtevka, zato se ne strinja z odločitvijo prvostopnega organa, da se status vojnega veterana prizna z dnevom vloge zahtevka, pravico do plačila zdravstvenih storitev pa z dnem revizijsko potrjene odločbe o priznanju statusa vojnega veterana. Z odločitvijo sta organa kršila Ustavni zakon in materialno pravo. Sklicevanje na določbo 5. člena ZVV, da tožnik od dne 1. 10. 2006 do dne 15. 5. 2008 ni izpolnjeval pogojev iz te določbe, ker še ni imel priznanega statusa, je povsem nesprejemljivo in v neskladju z zakonom. Prav tako je pravno napačen sklep prvostopnega organa, št. 130-2476/2006 z dne 1. 2. 2007, s katerim je organ zavrgel zahtevo tožnika za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Predčasno izdan sklep je ničen, saj se do izdaje sklepa sploh še ni reševala vloga za priznanje statusa vojnega veterana. Tožnik ni mogel vplivati na čas reševanja zadeve, za zamudo je tako odgovoren upravni organ. Vsi državljani imajo pred zakonom enake pravice, zato bi morali upravni organi vloge o vojnih veteranih reševati enako. Po preverjenih podatkih temu ni tako, saj priznavajo drugje pravico do plačila z dnem vloge zahtevka o priznanju statusa vojnega veterana. Kot primer je navedel A.A., ki je vlogo vložil v istem času (junij 2006), revizijsko potrjeno odločbo prejel v letu 2008 in dobil povrnjeno razliko plačila zdravstvenih storitev v okviru dodatnega obveznega zavarovanja od dneva vloge zahtevka do danes. Meni, da je zaradi takšne odločitve oškodovan. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, ter prvostopno odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika v upravni zadevi priznanja plačila zdravstvenih storitev od dne 1. 10. 2006 dalje do dne 1. 7. 2008. Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo navedel, da vztraja pri svoji odločitvi ter predlagal sodišču zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa v delu, v katerem je organ zavrnil zahtevo tožnika za priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od dne 1. 10. 2006 do dne 1. 7. 2008. Po presoji sodišča je prvostopna odločba v izpodbijanem delu pravilna in na zakonu utemeljena, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: Postopek za uveljavljanje pravic iz naslova priznanega statusa vojnega veterana, med katere sodi tudi plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (in katero je v svoji zahtevi uveljavljal tožnik od dne 1. 10. 2006 dalje), predpisuje III. poglavje ZVV (Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami in dopolnitvami). V določbi 22. člena je tako določena pristojnost upravnih organov za odločanje o pravicah po tem zakonu, razen o priznanju pokojninske dobe, o katerem odloča po določbi 23. člena zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v določbi 24. člena je določena uporaba predpisov pri postopanju organa, ko odloča o teh pravicah, v določbi 25. člena pa, da se pravice po tem zakonu uveljavljajo na zahtevo stranke, ter da gredo pravice, ki so priznane v mesečnih zneskih, upravičencu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik zahtevo za uveljavljanje pravice iz zdravstvenega varstva vložil dne 13. 6. 2008, zaradi česar je organ tožniku priznal uveljavljano pravico od dne 1. 7. 2008 dalje, torej od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve, kar med strankami ni sporno. Sporno pa je, ali bi moral organ tožniku uveljavljanje te pravice priznati tudi za obdobje od dne 1. 10. 2006 do dne 1. 7. 2008, glede na to, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana vložil dne 8. 9. 2006. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi tožnikove zahteve v tem delu, ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZVV, pravilna, saj zakon priznanje pravice, ki izhaja iz pridobljenega statusa vojnega veterana, časovno veže na uveljavitev takšne zahteve, torej, na uveljavitev zahteve po priznanju v ZVV naštetih pravic in ne od pridobitve statusa vojnega veterana. Tožnik se tudi moti, ko meni, da je status vojnega veterana pridobil že ob vložitvi zahteve za pridobitev tega statusa z dne 8. 9. 2006, temveč ga je pridobil šele dne 15. 5. 2008 z v revizijskem postopku potrjeno odločbo prvostopnega organa, št. 130-66/2007 z dne 31. 1. 2008, od takrat dalje pa mu gredo tudi pravice na podlagi pridobljenega statusa. Tožnik je sicer zahtevo za uveljavljanje plačila iz naslova zdravstvenega varstva vložil že dne 8. 9. 2006, vendar je o njej prvostopni organ odločil s sklepom, št. 130-2476/2006 z dne 1. 2. 2007, s katerim je njegovo zahtevo zavrgel kot preuranjeno zaradi še ne pridobljenega statusa vojnega veterana, zoper ta sklep pa je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila kot prepozno zavržena, kar pomeni, da je bilo o tej zahtevi tožnika (t. j. o zahtevi z dne 8. 9. 2006) že dokončno (in tudi pravnomočno) odločeno, zaradi česar je organ tudi pravilno postopal, ko je obravnaval ponovno tožnikovo zahtevo z dne 13. 6. 2008. Po tožnikovem zatrjevanju napačen sklep prvostopnega organa, št. 130-2476/2006 z dne 1. 2. 2007, pa tudi ni predmet tega upravnega spora, zaradi česar se sodišče do same vsebine sklepa ne bo opredeljevalo, če pa tožnik meni, da je ničen, lahko to izredno pravno sredstvo pod določenimi pogoji še uveljavlja pri organu, ki je sklep izdal, to je pri prvostopnem organu. Tožnik pa je imel tudi možnost pospešiti reševanje zadeve o pridobitvi statusa vojnega veterana s pravnimi sredstvi po ZUP in ZUS-1 oziroma prej veljavnem Zakonu o upravnem sporu, zato tudi ni res, da ni mogel vplivati na njeno reševanje. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne morejo vplivati navedbe tožnika o drugačnih odločitvah drugih upravnih organov v Sloveniji v takih primerih in posledično kršitvi načela enakosti glede na izpodbijano odločbo, saj teh sodišče v tem upravnem sporu ne presoja, presoja pa izpodbijano odločbo, ki pa je glede na ugotovljeno dejansko in materialnopravno stanje zadeve pravilna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.