Jedro

Sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je ta pravilna in zakonita. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita, temveč je tožnik nezadovoljen z odločitvijo v odločbi, iz katere tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je povzela navedbe prvotno tožniku postavljenega odvetnika v predlogu za njegovo razrešitev ter se do teh navedb opredelila z argumentiranimi razlogi, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija, temveč jih le posplošeno označuje kot neresnične. Preostale tožbene navedbe na presojo ne morejo vplivati, saj je v obravnavanem primeru predmet presoje sodišča zgolj zakonitost uvodoma navedene odločbe tožene stranke o razrešitvi imenovanega odvetnika in postavitvi druge odvetnice za nudenje brezplačne pravne pomoči.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 30. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) razrešila odvetnika A.A., ki je bil z njeno predhodno izdano odločbo št. Bpp 1159/2010 z dne 3. 5. 2010 določen tožniku v predmetnem primeru za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in namesto navedenega odvetnika določila za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči odvetnico B.B.. V obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da je bila predhodno tožniku dne 3. 5. 2010 z navedeno odločbo odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, opr. št. I Kpd 37330/2010 zaradi kaznivega dejanja po členu 135/I KZ-1. Za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči mu je bil določen odvetnik A.A., ta pa je dne 20. 1. 2010 pri toženi stranki vložil predlog za svojo razrešitev, in sicer je navedel, da upravičenec konstantno izraža dvom v njegovo strokovnost, strokovnost zaposlenih v odvetniški družbi ter ne sprejema odvetnikovih pravnih predlogov, ob tem pa meni, da so mu dolžni nuditi storitve 24 ur na dan, tudi v sobotah in nedeljah, česar mu navedena odvetniška družba ne more zagotoviti, tako da je po oceni odvetnika nadaljnje sodelovanje med odvetniško družbo in upravičencem nemogoče, zaradi česar predlaga razrešitev. Tožena stranka zaključuje, da je prošnja odvetnika A.A. za razrešitev utemeljena, saj konflikt upravičenca z odvetnikom in njegovo subjektivno prepričanje o odvetnikovi nestrokovnosti ter nestrokovnosti zaposlenih v odvetniški družbi ter zahteva po 24-urni razpoložljivosti zaposlenih in zavračanje odvetnikovih predlogov nedvomno predstavlja razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi ob upoštevanju 10. odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi 30. člena ZBPP imenovanega odvetnika razrešila in tožniku za izvajanje odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči z ozirom na 1. odstavek 29. člena in 2. odstavek 30. člena ZBPP ter Seznam odvetnikov za nudenje brezplačne pravne pomoči ljubljanskega območnega zbora postavila drugega odvetnika oziroma imenovano odvetnico. V obrazložitvi dalje še navaja, da če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani prosilca se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (11. odstavek 30. člena ZBPP).

V tožbi tožnik navaja, da se z izpodbijano odločbo in ravnanjem tožene stranke ne strinja in zoper to protestira. Ker ni prava uka oseba prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v upravnem sporu, da se tožba pravno pravilno popravi. Tožnik bo s pomočjo odvetnika lahko podal vse elemente civilnega delikta, tako nedopustno škodno ravnanje tožene stranke, kot nastalo škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem ter nastalo škodo in odgovornost povzročitelja škode. Nadalje tožnik navaja, da je odvetnik A.A. podal zahtevo za razrešitev dne 20. 5. 2010 ter za razlog razrešitve navedel, da je krivda za razrešitev na strani tožnika, te navedbe pa tožnik označuje kot neresnične, žaljive in izmišljene. Navaja še, da je v navedeni zadevi imel tožnik le en razgovor z odvetniško kandidatko C.C. dne 10. 5. 2010, pri čemer ji je predal dokumente za zastopanje v treh zadevah ter pri tem ni prišlo do nikakršnega konflikta med njim in navedeno odvetniško kandidatko, s katero sta odšla celo na kavo in se razšla brez konflikta. Tožilstvo je kazensko ovadbo zavrglo. Tožnik ni nikoli izražal dvoma v strokovnost odvetnika A.A. ali njegovih zaposlenih ter ga ni klical ob sobotah in ob nedeljah ter ni izrazil želje, da želi 24 ur na dan njegove storitve. Tožnik še navaja, da ima posnet telefonski pogovor z odvetniško kandidatko C.C. in z odvetnikom A.A. z dne 21. 5. 2010, v katerem odvetnik zatrjuje, da krivda za zamenjavo ni na tožnikovi strani, temveč v preobilici dela Odvetniške pisarne A.A.. Da gre za zaroto proti tožniku po njegovem mnenju govori dejstvo, da je imenovani odvetnik podal zahtevo za izločitev po faksu dne 20. 5. 2010, o kateri je bila že takoj naslednjega dne izdana izpodbijana odločba, tožnik pa ni imel možnosti izpodbijati trditve odvetnika A.A.. Dalje navaja, da bo v čim krajšem času podal kazenske ovadbe zoper ravnanje odvetnika A.A. in tožene stranke. Dodaja še, da je prejemnik socialne pomoči, zato prosi za oprostitev vseh sodnih stroškov in tudi sodnih taks ter smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Dodaja še, da ima tudi zdravstvene težave, ki jih zdravi medikamentozno ter meni, da nobena odločitev sodišča ne bo pravilna, dokler tožniku ne bo nudena ustrezna pravna pomoč za reševanje sporov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi, ki jo je tožena stranka sprejela na podlagi predloga odvetnika A.A. za razrešitev iz razlogov na strani upravičenca z dne 20. 5. 2010, v katerem so po mnenju tožene stranke prepričljivo navedene okoliščine, zaradi katerih imenovani odvetnik ne more več opravljati svojega dela iz razlogov na strani upravičenca, v konkretnem primeru tožnika.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je ta pravilna in zakonita, pa tudi tožnik v tožbi ničesar konkretnega ne navaja, niti ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da je tožnik nezadovoljen z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, iz katere tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela navedbe prvotno tožniku postavljenega odvetnika A.A. v predlogu za njegovo razrešitev z dne 20. 5. 2010 ter se do teh navedb tudi opredelila z argumentiranimi razlogi, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija, temveč jih le posplošeno označuje kot neresnične. Na tej podlagi je zato sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Preostale tožbene navedbe na presojo sodišča v konkretni sporni zadevi ne morejo vplivati, saj je v obravnavanem primeru predmet presoje sodišča zgolj zakonitost uvodoma navedene odločbe tožene stranke o razrešitvi imenovanega odvetnika in postavitvi druge odvetnice za nudenje brezplačne pravne pomoči, ki je bila tožniku dodeljena z odločbo št. Bpp 1159/2010 z dne 3. 5. 2010. Pri odločitvi se je sodišče oprlo na stališča, ki so v doslej izoblikovani upravno sodni praksi ustaljena in izhajajo med drugim iz sodb Vrhovnega sodišča RS (št. X Ips 273/2007 z dne 15. 3. 2007, I Up 1256/2005 z dne 24. 11. 2005 in I Up 406/2006 z dne 30. 3. 2006), kot tudi iz pravnomočne sodne Upravnega sodišča RS št. I U 232/2010 z dne 3. 3. 2010. V tožbi je tožnik predlagal tudi oprostitev plačila sodnih stroškov in sodnih taks, vendar se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača že po samem zakonu. Zato sodišče tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks šteje za brezpredmeten, drugi stroški postopka pa v obravnavani zadevi niti niso nastali. Glede tožnikovega predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga uveljavlja v sami tožbi sodišče le še pripominja, da je (bil) to predmet posebnega (upravnega) postopka, v katerem odločitev izda pristojni organ za brezplačno pravno pomoč z upravnim aktom, zoper katerega je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v posebnem upravnem sporu.