Jedro

Z golim zanikanjem ugotovitev inšpekcijskega organa tožnik ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je izpodbijana odločba osnovana, ni uspel v ničemer izpodbiti, niti omajati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki, gospodarski družbi A. d.o.o., ki je imela tedaj sedež na naslovu B., odrejeno, da začasno preneha na slovenskem trgu omogočati dostopnost naštetih izdelkov A. v spletni trgovini na naslovu: http://....com/ in njegovih podstraneh, dokler ne: - preveri in identificira odgovorne odgovorne osebe na izdelkih, ki jih pošilja potrošnikom; - zagotovi navedbe sestavnim z uporabo glosarja skupnih imen sestavin z INCI nomenklaturo na spletni strani in na izdelkih; - predloži zdravstveni inšpektorici dokazil, s katerimi izkazuje resničnost navedb na izdelkih in na spletni strani; - navede na spletni strani bistvenih lastnosti blaga, vključno z opozorili, s katerimi mora biti potrošnik seznanjen, preden se odloči za nakup; - navede na spletni strani podatkov o podjetju in sedežu gospodarskega subjekta, ki omogoča dostopnost navedenih izdelkov na slovenskem trgu, s katerim potrošnik sklepa pogodbo preko spleta (1. točka izreka); za izpolnitev pogojev iz 1. točke izreka je rok 10 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka); o izvršitvi odločbe mora zavezanec takoj obvestiti inšpektorico, ki je odločbo izdala (3. točka izreka); posebni stroški v postopku izdaje te odločbe niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je zdravstvena inšpekcija uvedla inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti na podlagi prejete prijave o prodaji kozmetičnih izdelkov na daljavo preko spletne strani http://....com/ in njenih podstrani, na katerih se oglašujejo izdelki blagovne znamke A., na navedenih straneh pa niso bili navedeni kontaktni podatkov o podjetju, ki preko le-teh opravlja svojo dejavnost, ampak zgolj telefonska številka, preko katere se lahko naroči in kupi izdelke. Zato je inšpekcijski organ pri telefonskem operaterju D. d.o.o., pridobil podatke o naročniku navedene telefonske številke in opravil dodatne poizvedbe pri podjetju C. d.o.o. o tem, kdo je naročnik oglasov za navedene izdelke na spleteni strani http://www.....com, ter tako prišel do podatka o podjetju naročniku A. d.o.o., sedaj tožniku. Ko je inšpekcijskemu organu uspelo tako identificirati zavezanca, je po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek nadzora preverjanja skladnosti omogočanja dostopnosti kozmetičnih izdelkov na slovenskem trgu in je v ta namen začasno odvzel vzorce oglaševanih izdelkov na navedenih spletnih straneh, in sicer: A. serum za rast trepalnic, 3 ml, Batch no. 201422156, A. krema proti gubicam, 50 ml, Batch no. 201631998, ter A. serum za rast las, 60 ml, Batch no. 20154891. 3. V nadaljevanju obrazložitve povzema definicijo iz 6. člena Uredbe 1223/2009/ES (v nadaljevanju Kozmetična uredba), ki opredeljuje obveznosti, odgovornost in vsebino pojma "distributer", glede na njegove naloge v dobavni verigi, tako dale-ta mora - preden omogoči dostopnost izdelka na trgu, preveriti, ali so na izdelku navedene odgovorna oseba, serijska številka in seznam sestavin ter ali so izdelki označeni v slovenskem jeziku: nominalna vsebina, rok trajanja, varnostni ukrepi, namen kozmetičnega izdelka, razen če je razviden iz njegovega videza, navodila za uporabo in navedbe. Ker po ugotovitvah inšpekcijskega organa tožnik omogoča dostopnost navedenih kozmetičnih izdelkov preko spleta, ga poleg obveznosti distributerja po Uredbi 1223/2009/ES, zavezujejo tudi določila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) o sklepanju pogodb na daljavo v skladu s 1. členom ZVPot, saj je po ugotovitvah inšpekcijskega organa prav tožnik tisti, ki omogoča dostopnost navedenih izdelkov na trgu za slovenskega potrošnika. Zato je tožnik distributer navedenih izdelkov za slovenski trg, ker prav on omogoča dostopnost navedenih izdelkov na trgu za slovenskega potrošnika, glede na ugotovljene aktivnosti tožnika, ki močno presegajo njegovo zatrjevano vlogo v smislu izključno zgolj kurirja za dostavo pošiljk ter opravljanje storitev klicnega centra, temveč jih tožnik trži preko spleta, kar je bilo med inšpekcijskim postopkom ugotovljeno, in sicer: da je na omenjenem facebook profilu navedena ista telefonska številka, ki je objavljena tudi na spletni strani http://....com, torej gre za telefonsko številko, preko katere je navedene izdelke mogoče kupiti in katere naročnik je po izjavi operaterja D., d.o.o., gospodarska družba E. d.o.o., ki pa ima isti naslov in isto odgovorno osebo - to je F.F., kakor tudi družba A. d.o.o.; prav družba A. d.o.o. pa je tudi naročnik oglasov pri družbi C. d.o.o., na njihovih spletnih straneh ....com in ....si, ki se oglašujejo s povezavo na spletno stran http://....com; razen tega je farmacevtka G.G., ki v oglasih na spletnih straneh: http://....com/serum-za-rast-trepalnic; http://....com/krema-proti-gubicam idr. reklamira A. izdelke ob zaslišanju izjavila, da je bila s strani F.F. zaprošena za nastop v navedenih oglasih; poleg tega je družba A. d.o.o. tudi naročnik storitev kurirske službe H. d.o.o., ki je spletni strani http://....com navedena za dostavo kupcem; poleg tega je pri Uradu za varstvo intelektualne lastnine F.F. dne 20. 5. 2014 podal prijavo v postopku registracije blagovne znamke A. Med inšpekcijskim postopkom je predstavnik tožnika F.F. pisno in ustno podal izjave in navedbe ter predložil dokazila, s katerimi želi dokazati, da ni distributer, temveč da opravlja samo kurirske storitve ter storitve klicnega centra; med drugim je tako predložil pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 28. 12. 2015 med tožnikom in sejšelsko družbo H. LTD, iz katere izhaja, da pogodbenika sklepata pogodbo za kurirske storitve in storitve plačila storitev in stroškov na področju celotne Evropske unije ter da bo tožnik pošiljal pakete po celotnem območju Evropske unije (v nadaljevanju EU) in na svoj račun prejemal denar od kupnin, ki ga bo enkrat tedensko prenakazal sejšelski družbi H. LTD, v roku šest mesecev pa si bo tožnik prizadeval tudi registrirati blagovno znamko A. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj je predstavnik tožnika navedel tekom inšpekcijskega postopka v zvezi z aktivnim udejstvovanjem tožnika pri trženju, oglaševanju, skladiščenju in registraciji blagovne znamke, pri čemer se inšpekcijski organ opredeljuje do njegovih navedb in zaključuje, da na ta način tožnik - glede na definicijo distributerja, z opisanimi aktivnostmi omogoča dostopnost izdelkov za slovenskega potrošnika na slovenskem trgu, saj aktivno sodeluje pri oglaševanju oziroma naročanju izdelkov in angažiranju določenih oseb za promoviranje navedenih izdelkov v slovenskem jeziku ter omogoča naročanje in kupovanje izdelkov preko spletne strani v slovenskem jeziku in preko telefonske številke tožnika; prav tako omogoča dostavljanje izdelkov iz skladišča v lasti tožnika in poskus registracije blagovne znamke, ki kažejo na to, da vloga tožnika presega zgolj opravljanje storitev klicnega centra in kurirskih storitev, saj poleg tega na spletni strani, kjer je mogoče navedene izdelke naročiti, naveden tožnikov naslov za vračilo izdelkov oziroma za odstop od naročenega blaga, medtem ko je iz računa z dne 9. 2. 2016 razvidno, da je 8. 2. 2016 iz naslova sejšelske družbe preko družbe H. LTD iz Londona na naslov tožnika prišla pošiljka v skupni teži 527 kg, kar pomeni, da je tožnik prejel veliko količino navedenih izdelkov, zapakirano v 27 paketih, ki bi jih moral sam tožnik odpakirati in ob posameznem naročilu v posamezen manjši paket zapakirati v svojem skladišču v transportno embalažo naročeni izdelek in ga poslati naročniku v Sloveniji, zato zaključuje, da ni mogoče verjeti tožnikovi izjavi, da izdelka ne pakira; ob tem je moral tudi preveriti, ali so izdelki označeni v slovenskem jeziku, kot tudi, ali je na izdelkih navedeni naslov podjetja s sedežem v skupnosti EU tudi dejanski naslov odgovorne osebe za navedene izdelke, ki po ugotovitvi inšpekcijskega organa prve stopnje niso vpisani v evropsko bazo CPNP skladno s 13. členom Uredbe 1223/2009/ES, poleg tega pa na izdelkih niti na spletnih straneh niso navedene sestavine teh izdelkov z uporabo glosarja skupnih imen sestavin z INCI nomenklaturo v skladu z 19. g členom v povezavi s 33. členom Uredbe 1223/2009/ES, zato ni moč preveriti njegove varnosti glede na prisotne sestavine. Tožnik je v odgovoru na poziv inšpekcijskega organa prve stopnje, da se izjavi glede navedenih ugotovitev je tožnik v svojem odgovoru poudaril, da ni distributer in da mu identiteta odgovorne osebe ni znana ter da ne ve, ali je odgovorna oseba H. LTD iz Londona, niti ne ve, ali je na tem naslovu dostopna dokumentacija z informacijami o kozmetičnih izdelkih, niti mu ni znano, kdo označuje izdelke v slovenskem jeziku, niti mu ni znano, da izdelki niso priglašeni v CPNP bazi, niti ne poseduje dokazil o navedbah na izdelkih. Glede očitanih neskladnosti pri označevanju primarne in sekundarne embalaže pa je navedel, da se do tega ne more opredeliti, ker ni distributer in da ni v njegovi pristojnosti, da bi izvajal kakršnekoli posege v same kozmetične izdelke, embalažo ali spletno stran družbe H. LTD, ker mora biti skladno z določilo Uredbe 1223/2009/ES potrošnik seznanjen z bistvenimi lastnostmi blaga, preden se odloči za nakup kozmetičnega izdelka, prav tako pa v ZVPot opredeljuje zahteve v zvezi s spletno prodajo oziroma pravice potrošnikov pri trženju blaga in storitev, s katerimi mora biti potrošnik seznanjen, kadar sklepa pogodbo na daljavo, med katerimi so tudi glavne značilnosti blaga v obsegu, ki ustreza nosilcu podatkov in blagu (1. točka 1. odstavka 25. b člena ZVPot) in sicer morajo biti informacije in opozorila v obsegu, ki omogoča varno izbiro ob nakupu, v konkretnem primeru pa potrošnik z bistvenimi informacijami ni seznanjen niti preden odda naročila in tudi ne ob prevzetju izdelka, saj ni ne na spletnih straneh ne na samem izdelku navedenih natančnih sestavin izdelka kot tudi ne odgovorne osebe z imenom in naslovom, kar je v nasprotju z določili 6. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) je inšpekcijski organ prve stopnje tožniku odredil, da preneha omogočati dostopnost navedenih izdelkov na slovenskem trgu skladno s 26. členom Uredbe 1223/2009/ES ter mu odredila rok za izvršitev odrejenih ukrepov na podlagi 3. odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ob upoštevanju teže kršitve, njenih posledic za javni interes in okoliščin, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko tožnik ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti, hkrati pa mu je naložila, da mora skladno s 5. odstavkom 29. člena ZIN o odpravljenih nepravilnostih obvestiti inšpekcijski organ prve stopnje.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožnik v tožbi povzema vsebino prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, ki ju označuje kot nepravilni in nezakoniti. Tožnik očita toženi stranki nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Razen tega še očita, da je izpodbijana inšpekcijska odločba neizvršljiva, češ da tožniku nalaga, naj poseže v tujo stvar oziroma v spletno trgovino in spletno stran, ki ni v njegovi lasti in tudi ni njen upravljavec. Izrecno vztraja, da ne opravlja storitev, ki bi se izvajale preko svetovnega spleta in bi vključevale prodajo storitev ter blaga na podlagi sklepanja pogodb preko svetovnega spleta, češ da tožnik preko spletne strani ne ponuja proizvodov, pač pa takšno dejavnost opravlja podjetje H. LTD iz Sejšelov. Zato kot nepravilno in neutemeljeno označuje ugotovitev oziroma zaključek tožene stranke, da ima tožnik aktivno vlogo distributerja pri omogočanju dostopnosti teh izdelkov na slovenskem trgu, češ da zgolj izpolnjuje pogodbene zaveze za opravljanje klicnega centra s podjetjem H. LTD iz Sejšelov in da to ne izkazuje, da ima tožnik aktivno vlogo pri trženju predmetnih produktov. Glede oglaševanja družbe H. LTD iz Sejšelov pri družbi C. d.o.o. in na njihovih spletnih straneh ....com in ....si tožnik pojasnjuje, da je na začetku poslovanja v letu 2014/15 prejel s strani podjetja H. LTD iz Sejšelov naročilo za najem oglasnih prostorov in je v skladu s tem naročilom za družbo H. LTD iz Sejšelov najel oglaševalne prostore pri družbi C. d.o.o., ki je račun za to storitev izstavila tožniku, družbi A. d.o.o., ki je prejete računal prefakturiral na naročnika H. LTD iz Sejšelov. Tožnik, ki je navedene račune predložil že med inšpekcijskim postopkom, jih ponovno prilaga tožbi. Meni, da je tako nedvomno razvidno, da se je oglaševanje opravljalo za spletno stran in spletno trgovino podjetja H. LTD iz Sejšelov, češ da izdelkov ne oglašuje tožnik, kot tudi ne, da je prodajalec ali distributer. Kar zadeva angažiranje farmacevtke G.G. tožnik poudarja, da niti tega ni mogoče šteti za aktivno vlogo tožnika pri trženju navedenih kozmetičnih izdelkov, ampak za dejanje F.F. pri povezovanju družbe H. LTD in G.G.. Tožnik še navaja, da prejema plačilo le za opravljanje kurirskih storitev, ki jih tožnik opravlja s podizvajalcem družbo I. na podlagi sklenjene pogodbe, češ da to zgolj potrjuje trditev, da tožnik ni distributer in da nima sklenjene pogodbe o distribuciji navedenih izdelkov, tako da nima pravnega ali pogodbenega temelja za distribucijo, pač pa le za opravljanje kurirskih storitev ali drugih morebitnih storitev, ki niso vezane na distribucijo kozmetičnih izdelkov, niti z omogočanjem njihove dostopnosti na trgu. Glede prijave blagovne znamke A. tožnik navaja, da je le-to želel prijaviti F.F. kot fizična oseba na Uradu za varstvo intelektualne lastnine dne 24. 11. 2016. Meni, da takšno poslovanje nima pomena distribucije, češ da navedena blagovna znamka doslej še ni registrirana. Niti iz pogodbe z dne 23. 12. 2015 ne izhaja, da bi se tožeča stranka zavezala, da si bo prizadevala v roku 6 mesecev registrirati blagovno znamko A.. Zato toženi stranki očita, češ da je samovoljno navedeno ugotovitev navedla v izpodbijani odločbi, saj naj bi to bilo očitno v nasprotju z listinskimi dokazi v predmetnem inšpekcijskem postopku. Nadalje še očita, da so navedbe in ugotovitve v izpodbijani odločbi nestrokovne, nerazumne in same s seboj v nasprotju, zlasti v delu, ki se nanaša na dokazila, ki da izkazujejo pogodbeno razmerje med tožečo stranko in matično družbo v smislu finančnih odnosov - zaračunavanje stroškov matični družbi, prefakturiranje računov, češ da tožnik, družba A., d.o.o., ni hčerinska družba podjetja H. LTD iz Sejšelov, kar je razvidno iz podatkov AJPES in sodnega registra, niti nista takšne povezave v postopku zatrjevala ne tožnik niti prvostopni inšpekcijski organ. Za tožnika je možna zgolj ugotovitev, da obstaja med tožnikom in podjetjem H. LTD iz Sejšelov podjemna pogodba za opravljanje kurirskih storitev ali pogodba o naročilu po določilih Obligacijskega zakonika (OZ), češ da to izkazujejo tudi predmetni računi. Toženi stranki očita, da je napačno presodila glede vloge tožnika, da le-ta presega opravljanje storitev klicnega centra in kurirskih storitev, češ da je že v inšpekcijskem postopku pojasnil, da je bila pogodba o zakupu oglasnih površin že v letu 2015 odpovedana in da tožnik ni angažiral določenih oseb, pač pa F.F., ki da je z njimi opravil zgolj pogovor v imenu in za račun podjetja H. LTD iz Sejšelov. Tudi ugotovitev, da je možno izdelek naročiti in kupiti preko spletne strani v slovenskem jeziku, ne more biti v škodo tožniku, češ da tožnik ni lastnik niti upravljavec spletne strani in spletne trgovine. Ugotovitve, da se kozmetični izdelki dostavljajo iz skladišča v lasti tožnika, označuje kot napačne, češ da se izdelki ne skladiščijo za primer nakupa, temveč je tožniku poslana količina izdelkov, ki so bili naročeni, tožnik pa v skladu s pogodbo opravi kurirsko storitev ter jih prepošilja naslovnikom; v zvezi z ugotovitvami na podlagi računa z dne 9. 2. 2016 glede na naslov tožnika prispeli pošiljki v skupni teži 527 kg tožnik očita, češ da niso z ničemer podkrepljene, temveč gre zgolj za predvidevanja tožene stranke. Nadalje navaja, da je iz predložene pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 28. 12. 2015 razvidno, da tožnik opravlja le kurirske storitve in nanj ne prehaja ne lastništvo in tudi ne posest ali kakšne druge pravice v zvezi z zadevnimi kozmetičnimi izdelki po končani proizvodnji. Tožnik se zato tudi ne more izjaviti o očitanih neskladjih glede samega označevanja in predstavljanja oziroma oglaševanja kozmetičnih izdelkov na embalaži in na spletnih straneh, češ da tožnik ni upravljavec spletne strani in tudi ne pakira izdelkov niti nima vpliva na embalažo ter ni distributer. Zato mu tudi ne more biti znano, kdo je odgovorna oseba, kar je pojasnil že toženi stranki, ko ga je pozvala k izjavi. Tožnik dodaja, da naj bi iz sklepa Tržnega inšpektorata RS (TIRS) z dne 12. 11. 2015 o ustavitvi postopka izhajalo, da tožnik ne krši ZVPot in ZVPNNP. V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A14), predlaga v dokazne namene izvedbo dokazov z vpogledom v naštete listine in zaslišanjem tožeče stranke. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne inšpekcijskemu organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

6. Tožena stranka je v danem roku po pozivu sodišča predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri navedbah v odločbah organov prve in druge stopnje, ki jih dodatno pojasnjuje v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 12. 3. 2018, 25. 4. 2018, 30. 5. 2018 in 20. 11. 2018. Z vlogo z dne 5. 2. 2019 je zaprosila za prednostno reševanje zadeve. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 16. 2. 2018, 4. 4. 2018, 15. 5. 2018 in 13. 6. 2018 v celoti vztraja pri dotedanjih navedbah, odgovarja na navedbe tožene stranke in poudarja, da tožnik ni kršitelj.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih določilih Uredbe 1223/2009/ES, Uredbe o izvajanju Uredbe 1223/2009/ES, ZVPot, ZVPNPP, Zakona o zdravstveni inšpekciji in izhaja tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, zanjo pa je tožena stranka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca v 2. odstavku 71. člena ZUS-1, da jih na tem mestu ne ponavlja, izrecno in v celoti sklicuje. Sodišče namreč dejanske ugotovitve prvostopnega inšpekcijskega organa, ki so v izpodbijani odločbi navedene, jasno, celovito, konkretizirano in ob ustrezni dokazni oceni ter so povzete v tej sodbi pod točkami 1 do 3 obrazložitve, v celoti sprejema kot osnovane, pravilne, popolne in prepričljive, zato ne sledi tožbenemu argumentu, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno. Z golim zanikanjem navedenih ugotovitev inšpekcijskega organa tožnik namreč po prepričanju sodišča ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je izpodbijana odločba osnovana, ni uspel v ničemer izpodbiti, niti omajati. Zato sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane posledične nepravilne uporabe materialnega prava.

10. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe predpisov podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi, enako kot pred tem že v upravnem postopku pred inšpekcijskim organom prve stopnje, med tekom katerega je inšpekcijskemu organu tudi pisno odgovoril na inšpekcijske ugotovitve ter predložil razna dokazila, s katerimi je želel dokazati, da tožeča stranka ni distributer v smislu e) točke 1. odstavka 2. člena Uredbe 1223/2009/ES, po kateri pomeni "distributer" vsako fizično ali pravno osebo v dobavni verigi, ki ni proizvajalec ali uvoznik in ki omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu Skupnosti, z obveznostmi po določilih 6. člena Uredbe 1223/2009/ES, medtem ko termin "dostopnost na trgu" pomeni vsako dobavo kozmetičnega izdelka za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu skupnosti v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno (točka g) prvega odstavka 2. člena Uredbe 1223/2009/ES).

11. Dejstvo je, da je tožnikova tožba v bistvenem enaka kot je bila že njegova pritožba zoper izpodbijano odločbo inšpekcijskega organa prve stopnje. Kot novoto navaja zgolj dokazni predlog po vpogledu pogodbe o poslovnem sodelovanju med tožnikom, podjetjem A. d.o.o. ter podjetjem H. LTD iz Sejšelov z dne 23. 12. 2015, predlaga pa tudi lastno zaslišanje, vendar ta dokazni predlog ni kakorkoli obrazložen oziroma substanciran, zato ga sodišče zavrača. Ostali tožnikovi dokazni predlogi to bodisi niso, saj gre pri preostalih "dokazih", navedenih pod točko I in pod točko II njegove tožbe za pisanja in vloge iz upravnega postopka, bodisi gre za ponovitev v upravnem postopku že izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov.

12. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da ker je tožeča stranka v pogodbenem odnosu po določilih OZ s podjetjem H. LTD iz Sejšelov, da tožeča stranka ni povezana z dejavnostjo podjetja H. LTD iz Sejšelov, saj so po naravi stvari pogodbeni odnosi med podjetji povezani prav z njihovo dejavnostjo.

13. Pri tem ni nepomembno in med strankama v tem upravnem sporu niti ni sporno dejstvo o obstoju in vsebini pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 23. 12. 2015 (tožbena priloga A9), niti ni sporno dejstvo o obstoju in vsebini pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 28. 12. 2015 med podjetjem H. LTD iz Sejšelov kot prvo pogodbeno stranko in tožnikom, podjetjem A. d.o.o., kot drugo pogodbeno stranko, katere vsebina je tudi povzeta v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 4 in 5. Prav ta pogodba pa daje podlago tudi za sklepanje, da gre pri podjetju H. LTD iz Sejšelov za t. i. matično podjetje zgolj v tem smislu, da gre za prvo pogodbeno stranko, nikakor pa ne v organizacijsko - statusnem smislu, česar pa izpodbijana odločba niti ne nakazuje in ne vsebuje prav nobene navedbe v tej smeri.

14. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da so navedbe in ugotovitve v izpodbijani odločbi same s seboj v nasprotju, izrek pa neizvršljiv, saj iz celotne vsebine izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja prav nasprotno, da je inšpekcijski organ konsistentno in prepričljivo navedel pravilne razloge za sprejeto odločitev, skladno tako s slovensko nacionalno zakonodajo kot tudi s pravnim redom EU, glede na pravo vlogo tožnika, ki ne nazadnje izhaja iz pogodbe o poslovnem sodelovanju s sejšelsko družbo H. LTD, o kateri se je v primerljivi zadevi že izreklo tudi Upravno sodišče v pravnomočni sodbi št. I U 886/2018 z dne 5. 2. 2019 (v obrazložitvi pod tč. 12 na str. 11).

15. Kolikor tožnik z izpostavljenim sklepom TIRS z dne 12. 11. 2015 o ustavitvi postopka uveljavlja kršitev pravil postopka glede pristojnosti zdravstvene inšpekcije za odločanje v inšpekcijskem postopku na prvi stopnji upravnega odločanja, mora sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrniti kot neutemeljen, saj nasprotno izhaja iz določila 3. člena Uredbe o izvajanju Uredbe 1223/2009/ES, po katerem sta organa, pristojna za izvajanje Uredbe 1223/2009/ES in Uredbe o izvajanju Uredbe 1223/2009/ES Urad Republike Slovenije za kemikalije (v nadaljevanju Urad) in Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, ki je v konkretnem primeru torej pravilno izdal izpodbijano odločbo tudi v skladu s svojimi pristojnostmi.

16. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj sodišče tudi samo ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji senata in ni na glavni obravnavi zaslišalo tožeče stranke, pač pa je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), ker sodi, da so so bili pravno upoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojani že v upravnem postopku. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“1 Enako izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, namreč, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.2 Tožnik s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru ni izkazal. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,3 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.4 Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.5 Sodišče zato meni, da v obravnavani sporni zadevi obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na dejanska in pravna vprašanja,6 ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji, ne odstopajo od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP. K točki 2:

17. Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 2 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012. 3 Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995 4 Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993. 5 Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42 6 Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.