Jedro

V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).

Bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožba, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti, kot že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog.

Odvetnikom se ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 200 točk.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. in II. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem delu sodba spremeni tako, da glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 716,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 205/2019 z dne 8. 6. 2020 izreklo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 19948/2019 z dne 7. 3. 2019 se vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka D. d.o.o., ... dolžna plačati tožeči stranki A. d.o.o., ..., znesek 715,39 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 675,39 EUR od 24. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 40,00 EUR od 7. 3. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 130,00 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2019 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.011,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba je delno utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka navajala, da je za toženo stranko večkrat opravila storitev servisa oziroma popravilo tehtnic znamke G., 6 kg in G., 15 kg in so tako po naročilu tožene stranke bila popravila opravljena dne 17. 4. 2018, 2. 7. 2018, 4. 9. 2018, 19. 9. 2018 ter dne 23. 11. 2018; (-) da je za zadnja dva servisa, ki sta vključevala čiščenje senzorjev in nastavitev parametrov ter menjavo termo glave in peel senzorja ter nastavitev parametrov, tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. 18-1034 v višini 675,39 EUR, ki ga tožena stranka kljub opominjanju ni plačala, zato se sedaj plačilo terjatve vtožuje; (-) tožeča stranka je nasprotovala trditvam tožene stranke, da bi naj svoje delo opravila površno, neustrezno in z napakami, in pojasnila, da je že ob prvem obisku toženo stranko seznanila z dejstvom, da sta tehtnici stari in da priporoča zamenjavo le-teh, tožena stranka pa se za to ni odločila in je vztrajala pri popravilu; (-) nadalje je tožeča stranka navajala, da je dne 19. 9. 2018 tako popravljala termo glavo, ki pa se ni dala več popraviti in jo je bilo treba dne 23. 11. 2018 zamenjati, kar je tožena stranka tudi izrecno odobrila s podpisom dobavnice št. ID 126/18; (-) tožeča stranka je zanikala, da po opravljenih storitvah tehtnica ne deluje več, saj tehtnica sedaj deluje normalno, kar je rezultat dela tožeče stranke oziroma kvalitetno opravljene storitve servisa tehtnice; (-) tožena stranka je trdila, da tehtnica po odhodu tožeče stranke dne 19. 9. 2018 sploh ni delovala več, tisk na etiketi pa je bil bled in neviden, zato je tožena stranka tožečo stranko o tem obvestila takoj naslednji dan, tožeča stranka pa je prišla k toženi šele 23. 11. 2018 in tožeča stranka je tako dne 19. 9. 2018 kot dne 23. 11. 2018 k toženi prišla zaradi razlogov na strani tožeče stranke, in sicer zaradi neopravljenega dela in poškodbe tehtnice in ne zaradi naročila tožene stranke, zato tožena stranka ni dolžna poravnati stroškov, ki so pri tem nastali; (-) tožena stranka je v zvezi z menjavo termo glave in peel senzorjev navajala, da menjave nikoli ni naročila in tudi ni podala soglasja, dobavnice, ki jih je predložila tožeča stranka namreč ne dokazujejo naročila storitve, ampak se le te izdajajo za izdajo blaga iz skladišča in služijo za zmanjšanje zaloge, poleg tega pa so dobavnice podpisane s strani delavk tožene stranke, ki del nista naročili oziroma potrdili ali odobrili opravljenih storitev, saj takšnega pooblastila nista imeli, prav tako pa bi tožeča stranka, v kolikor bi opravljala popravilo tehtnice in bi pri tem bilo potrebno zamenjati del, morala o tem, da bo popravilo imelo za posledico tudi višji strošek, obvestiti naročnika in od njega pridobiti soglasje, čeprav je sicer tožena stranka vedela, da sta tehtnici stari, vendar bi tožeča stranka morala pred popravilom, sploh v tem primeru, ko je popravilo presegalo vrednost tehtnice, toženo stranko obvestiti o vrednosti popravila in od nje pridobiti soglasje oziroma potrditev, da se popravilo izvede.

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je med njima obstajalo poslovno sodelovanje oziroma, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila delo, ki je bilo zaračunano z vtoževanim računom št. 18-1034 z dne 26. 11. 2018 (menjava termo glave in peel senzorja), kar sta potrdili tako tožena kot tudi tožeča stranka; (-) da tožena stranka tekom postopka tudi ni prerekala, da je tožeča stranka opravila delo, ki ga je zaračunala z računom št. 18-1034 z dne 26. 11. 2018; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da menjava termo glave in peel senzorja ni bila naročena s strani tožene stranke oziroma in da je neutemljen ugovor, da je potrebo po zamenjavi povzročila tožeča stranka z nestrokovnim opravljanjem dela; (-) da je dokazni postopek pokazal, da tehtnica pred zadnjim popravilom ni delovala, kot bi morala, po opravljenem popravilu pa je delovala normalno in da ne drži , da bi tožeča stranka s svojim nestrokovnim, površnim in neustreznim delom tehtnico pokvarila in da je za vsak naslednji servis bila klicana zgolj zaradi odprave predhodno storjenih napak, saj je tožeča stranka toženo stranko večkrat opozorila na starost tehtnice in tudi njeno iztrošenost in da bo potrebno enkrat zamenjati glavo tehtnice in senzor; (-) da ne drži, da bi tožena stranka ne naročila servisa, saj je to storila M. Z., ki je izpovedala, da je o poslabšanju stanja delovanja tehtnice obvestila takratno šefico, P. O., ki ji je naročila, naj pokliče servis in naj pridejo in zamenjajo oziroma popravijo in ki je še povedala, da se je z gospodom, s katerim je pri tožeči stranki kontaktirala, pogovarjala tudi o tem, da je verjetno pri tehtnici treba zamenjati termo glavo ter da je o tem obvestila tudi šefico, ki je tudi podpisala dobavnico, ki jo je po opravljenem popravilu dne 23. 11. 2018 napisal serviser I., saj je tudi P. O. izpovedala, da je po opravljenem popravilu, ko je videla da tehtnica dela, dobavnico, na kateri je navedeno, da je bila zamenjana termo glava, podpisala; (-) da je vtoževanemu računu tožena stranka ugovarjala tudi po višini, vendar so te ugovorne navedbe povsem pavšalne in nesubstancirane in kot takšne ne zanikajo višine vtoževanega dolga, v zavrnitvi računa pa je konkretnega ugovora po višini tudi ni podala, temveč je ugovarjala le temelju izdanega računa, torej opravljenim storitvam (menjavi termo glave in peel senzorja); (-) da je med pravdnima strankama bil sklenjen posel, na podlagi katerega je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitev servisa in menjavo vitalnih delov tehtnice G. 15 kg (tožena stranka sicer ves čas zatrjuje, da je tožeča stranka okvarila tehtnico G. 6 kg) tako, da je le ta normalno delovala in izstavila račun št. 18-1034 z dne 26. 11. 2018, ki je bil izstavljen na podlagi izdanih dobavnic, ki jih je po opravljenem popravilu pripravil serviser tožeče stranke, s strani tožene stranke, pa so bile predmetne dobavnice podpisane, njihovim vsebinam pa nikoli ni ugovarjala in je tožeča stranka tako v celoti izpolnila svojo obveznost, zato je tudi tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost in plačati za opravljene storitve; (-) da je bila med sedaj pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in ker je tožeča stranka dokazala, da je storitve, kot izhajajo iz računa, opravila, ji je tožena stranka kot naročnik za opravljene storitve dolžna plačati; (-) da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen za vtoževanih 675,39 EUR, in tudi glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, saj tožena stranka zapadlosti računa ni nasprotovala (prvi odstavek 299. člena OZ), objektivna posledica zamude pa je plačilo zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ) in je tožeča stranka tako od dne 24. 12. 2018, to je od naslednjega dne od zapadlosti računa, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti; (-) da je utemeljen tudi zahtevek za plačilo stroškov izterjave na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1), ki v 14. členu določa, da če je dolžnik v zamudi, je upnik za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave in ti znašajo 40,00 eurov (prvi in drugi odstavek 14. člena ZpreZP-1) po tem, ko je tožeča stranka toženo stranko večkrat opominjala in jo pozivala k plačilu; (-) da tožena stranka s svojim ugovorom ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 38. členom ZIZ), zato je tožeči stranki dolžna povrniti tudi izvršilne stroške v višini 130,00 EUR, kot jih je odmerilo izvršilno sodišče s sklepom opr. št. VL 19948/2019 z dne 7. 3. 2019; (-) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 1.011,98 EUR.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

11. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).

12. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče I. O., pri čemer je zgolj zapisalo, da je ocenilo, da izvedba tega dokaza, glede na že izvedene dokaze, za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna. Gre za povsem pavšalne navedbe, katere sodišče ne obrazloži. Kot je zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 30/2014 z dne 12. 05. 2014, lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade, in enako stališče je zavzelo v sklepu opr. št. II Ips 329/2017 z dne 22. 02. 2018, kjer je navedeno, da nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ogroža tudi pravico do pritožbe. Tožena stranka je namreč pojasnila, zakaj je predlagala zaslišanje priče I. O. - slednji bi izpovedal o dogovorih med pravdnimi strankami, o tem, da je tožeča stranka sama s svojim nestrokovnim delom povzročila situacijo, da je bilo potrebno zamenjati termo glavo in peel senzor, in da tožena stranka tega ni naročila, zaradi česar slednja ni bila dolžna poravnati teh stroškov, poleg tega pa je pooblaščenec toženke na glavni obravnavi neizvedbo tega dokaza tudi pravilno grajal. 13. Pritožba ni utemeljena, saj že pritožba sama pove, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo, torej je podalo razloge za svojo odločitev in ne drži, da teh razlogov ne bi bilo. Takoj, ko pa so razlogi podani, o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti. Sodni odločbi, ki jih navaja pritožba, pa se nanašata na kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pritožba ne uveljavlja. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

14. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko pove, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistva izpovedi zakonite zastopnice M. Z., ki je povedala, da ji je sodelavka po popravilu, katerega se spomni, rekla, da sta s strani tožeče stranke prišla dva fanta, ki nista nič zamenjala in da niti nista točno vedela, kaj bi naredila. Prav tako so pri naslednjem popravilu fantje s strani tožeče stranke naredili popravilo tehtnice, vendar se je kmalu videlo, da izpis ni več v redu, da je bled, da se ne vidi. Situacija se je nato slabšala, šla je do šefice P. O., ki je rekla, da jih naj pokliče in naj pridejo to zamenjat oziroma popravit, ker so oni to tako rekoč pokvarili. Potem je poklicala tožečo stranko in gospod (ne ve točno kdo) ji je rekel, da bodo prišli pogledat in da bodo naredili popravilo, če bo potrebno. Ta gospod ji ni omenjal, da bi šlo za staro tehtnico. Prav tako ji nihče s strani tožeče stranke ni rekel, da se tehtnice ne splača popravljati, prav tako ji ni nihče povedal, kolikšni bodo stroški servisa tehtnice. Isto grajanje procesnih kršitev kot zgoraj tožena stranka uveljavlja glede priče P. O., ki je potrdila, da je bilo servisov s strani tožeče stranke več in da je smatrala, da je tožeča stranka tehtnico pokvarila, zaradi česar jo naj tudi popravi, prav tako je izpovedala, da je ni nihče obvestil, da bo menjava potrebna in koliko bo stala in da to menjavo niso naročili. Prav tako ji nihče ni rekel, da je tehtnica stara in da se jo ne splača popravljati. Tudi serviser, ki je prišel popravljat, ni povedal, da bo zamenjal glavo. Pojasnila je tudi, da meni, da so serviserji tehtnico pokvarili zato, ker je tehtnica prej tiskala normalno, samo zamik je bil, oni pa so želeli, da bi jim samo to nastavili. Potem so to nastavili, vendar je bil izpis bled Zakonita zastopnica in priča sta v bistvu potrdili temeljne ugovore tožene stranke, in sicer daje tožeča stranka sama s svojim nestrokovnim delom povzročila situacijo, da je bilo potrebno zamenjati termo glavo in peel senzor, in da tožena stranka tega ni naročila, zaradi česar slednja ni bila dolžna poravnati teh stroškov, pri čemer sodišče nujne izpovedi sploh ni upoštevalo oziroma ju ni obrazložilo, zaradi česar izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor bi tožeča stranka res ne poznala predmetne tehtnice oziroma njenega mehanizma in delovanja, tudi zadnjega popravila ne bi zmogla opraviti v takšni meni, da bi tehtnica normalno delovala, je tako (glede na izpovedbo zakonite zastopnice in zgoraj navedene priče, da so bila vsa popravila potrebna, ker je tožnica tehtnico pokvarila) očitno protispisen, zaradi česar tožena stranka graja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev toženka graja glede povzemanja izpovedi I. I. in J. S., ko sodišče zapiše, da sta toženo stranko oziroma njeno predstavnico izrecno opozorila, da je tehtnica stara in da se ne da več programirati zahtevanih podatkov ter da je izpis na etiketi, ki jo natisne tehtnica, problematičen in slab zaradi dotrajanih vitalnih delov tehtnice, saj to iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja .Tako je protispisen zaključek sodišča, da je tožeča stranka toženo večkrat opozorila na starost tehtnice in tudi na njeno iztrošenost, zaradi česar toženka ponovno graja zgoraj izpostavljeni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ponovno graja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z že izpostavljeno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede zaključka sodišča, da je bila menjava termo glave in peel senzorja naročena, saj je priča P. O., ki je bila takratna šefica oziroma direktorica tožene stranke, izpovedala - kar je bilo že izpostavljeno - da je ni nihče obvestil, da bo menjava potrebna in koliko bo stala in da to menjavo niso naročili in da se takrat M. Z. ni smela sama odločiti, če je treba kaj zamenjati, ter da je lahko samo poklicala serviserja, naročiti pa ni smela. Prav tako je izpovedala, da serviser, ki je prišel popravljat, ni povedal, da bo zamenjal glavo. Dobavnica ne more dokazovati ničesar, pri čemer je priča P. O. na vprašanje, zakaj je podpisala dobavnico, če ni naročila menjave glave, odgovorila, da ko je M. klicala, so oni potem prišli, zato da bi to popravili in da njim to ne bodo računali, ali pa da bi vsaj prej prišel in bi rekel to in to je potrebno in stane toliko in toliko. Iz njene izpovedi je tako evidentno, da podpis na njeni dobavnici ne more dokazovati naročila menjave termo glave in peel senzorja, saj tega tudi sama ni razumela kot potrditev naročila, katerega tudi nikoli ni opravila. S tem v zvezi toženka ponovno opozarja na zgoraj izpostavljeni kršitvi pravil pravdnega postopka.

15. Obširne in v celoti povzete pritožbene navedbe so neutemeljene tako glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot glede 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Obširnih pritožbenih navedb ne bi bilo mogoče podati, če razlogov v izpodbijani sodbi ne bi bilo, in ker so, potem se pokaže očitana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot v celoti neutemeljena.

17. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o protispisnosti in s tem storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožba, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti, kot že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog.1 Pritožba pa ravno v okviru svoje lastne dokazne ocene povzema izpovedbe prič in zakonitih zastopnikov in jih predstavlja tako kot bi jih po njenem moralo sodišče prve stopnje, nikakor pa s tem ne dokaže, da bi bile izpovedi na zapisniku drugačne in zato v tehničnem smislu napačno povzete, zgolj v tem primeru bi lahko šlo za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so navedbe tožene stranke glede višine pavšalne in nesubstancirane, saj je slednja pojasnila, da zavrača plačilo računa v celoti, ker je tožeča stranka opravila storitev, ki ni bila naročena, in ker je dejansko popravljala lastno napako. Logično je, da pri zavrnitvi računa stranka zavrača tudi višino in ne zgolj njegov temelj, saj v nasprotnem njena zavrnitev ne bi imela smisla. Tožena stranka je vseskozi trdila, da je zavrnila račun v celoti, zato je napačno razlogovanje sodišča, da bi vtoževani višini dolga lahko obrazloženo nasprotovala le tako, da bi konkretno navedla, katerim postavkam računa ugovarja, oziroma, zakaj ugovarja višini celotnega računa. Tudi priča P. O. je pri svojem zaslišanju pojasnila, da so ugovarjali vtoževanemu računu v celoti, to pa je razvidno tudi iz pisne zavrnitve računa z dne 06. 12. 2018. Logično je tudi, da je - upoštevajoč izpostavljeno - tožena stranka z zavrnitvijo računa v celoti prav tako nasprotovala zapadlosti računa, zato ne drži, da tožena stranka zapadlosti računa ni ugovarjala. Glede na navedeno tožena stranka zopet graja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do zgoraj navedenega sploh ni opredelilo, in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so zaključki sodišča v tem delu protispisni.

19. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je pritožbeni očitek po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, ker je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj šteje, da je ugovor po višini pavšalen, prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je navajanje sodišča prve stopnje glede vsebine zavrnitvenega dopisa z dne 6. 12. 2018 protispisno, saj sodišče prve stopnje ugotavlja ravno to, kar pove pritožba sama, da je v dopisu tožena stranka ugovarjala računu v celoti, tako da se s tem pokaže pritožbeni očitek po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot neutemeljen, saj tehnične napake v povzemanju vsebine dopisa ni bilo. Pritožba posledično ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni grajala posamičnih postavk v računu, tožena stranka pa nikoli ni trdila, da bi bile sporne določene postavke v vtoževanem računu, izpovedbe priče pa tega ne morejo nadomestiti.

20. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bile sporne določene postavke po vtoževanem računu in ko je temu tako je pravilen nadaljnji dejanski in materialno pravni zaključek, da je tožena stranka kot naročnik del dolžna plačati storitev v višini kot jo je tožeča stranka zaračunala po vtoževanem računu v celoti in je predmet vtoževanega zahtevka.

21. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

22. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni dolžna plačati stroške izterjave v višini 40,00 EUR, ker ni bila v zamudi s plačilom računa, ker naj bi slednjega utemeljeno zavrnila in da iz istih razlogov ni dolžna plačati izvršilnih stroškov, saj je ugotovljeno, da račun ni bil utemeljeno zavrnjen in da je bilo opominjanje potrebno in potreben predlog za izvršbo ter da je tožena stranka od zapadlosti vtoževanega računa dalje v zamudi s plačilom.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

24. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne .

25. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo glede izpodbijane I. in II. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26. Pritožba pa je delno utemeljena, kolikor izpodbija III. točko izreka sodbe glede stroškov postopka, saj ima pritožba prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno tožeči stranki prisodilo 50 točk za pregled spisov, listin in druge dokumentacije in 100 točk za sestanek s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo, ampak je slednje že zajeto v postavki sestave tožbe, in stroške priče I. I. v višini 74,00 EUR in priče J. S. v višini 65,12 EUR (nanašajo se na kilometrino), ker je nepravilno upoštevalo 0,37 EUR/km, namesto da bi upoštevalo kilometrino v višini 0,11 EUR/km. Odvetnikom se ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 200 točk.2

27. Prav tako pa je nepravilno odmerilo kilometrino pričama, saj bi jo smelo ob upoštevanju Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, konkretno četrtega odstavka 9. člena tega Pravilnika3 priznati le v višini 0,11 EUR po km.

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške tožeče stranke priznalo: po tar. št.18 OT - 200 točk za sestavo dopolnitve tožbe, za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št.19/I OT - 200 točk, za prvi narok po tar. št. 20/1 OT - 200 točk, 120 točk za odsotnost iz pisarne ter 8 priglašenih točk za materialne stroške skupaj 728 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 436,80 EUR in kilometrino 65,12 EUR, parkirnino 4,00 EUR, skupaj 505,92 EUR, povečano za 22 % DDV pa 617,92 EUR in kilometrino za pričo I. 200 km x 0,11 je 22,00 EUR za pričo S. 176 km x 0,11 EUR je 19,36 EUR ter sodno takso v znesku 58,00 EUR, tako da skupaj priznani stroški tožeče stranke znašajo 716,58 EUR.

29. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe ugodilo in odločitev spremenilo (358. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), tako da sedaj glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 716,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

30. Tožena stranka je uspela s pritožbo le glede stroškov postopka, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

31. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (155. člen ZPP).

32. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po OT in kot potrebne stroške v okviru priglašenih stroškov priznalo po tarifni številki 21 za odgovor na pritožbo 250 točk, po tretjem odstavku 11. člena OT 2 % za materialne stroške, kar znaša 5 točk, skupaj 255 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa skupni stroški znašajo 186,66 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Primerjaj sodba VSRS II Ips 235/2015 z dne 21. 12. 2016. 2 Primerjaj Sklep VSL II Cp 1055/2018 z dne 27. 6. 2018, Sklep VSL I Cpg 101/2019 z dne 26. 2. 2019. 3 Določba četrtega odstavka 9. člena Pravilnika se glasi: ″Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračuna v skladu z zadnjim uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi.″