Jedro

Negotovost, ali bo delodajalec tudi v bodoče lahko zagotavljal delo v enakem obsegu, kot ga je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Z ahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilki D. M. izdal plačilni nalog št. 026206/C z dne 19. 10. 2010 zaradi prekrška po četrtem odstavku 229. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), v zvezi z 8. točko prvega odstavka 229. člena ZDR in ji izrekel globo v višini 450 EUR. Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo ZSV 260/2010 z dne 6. 4. 2012 po uradni dolžnosti spremenilo opis izreka izpodbijanega plačilnega naloga, v preostalem delu pa plačilni nalog potrdilo in zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 229. člena ZDR v zvezi s 3. točko prvega odstavka 52. člena ZDR. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in plačilni nalog odpravi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilki in njenemu odvetniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ ugotovil, da je storilka, kot ravnateljica in odgovorna oseba osnovne šole, z A. R. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, čeprav zakonski razlog začasno povečanega obsega dela iz 52. člena ZDR ni bil dejanski in resničen. Po ugotovitvah prekrškovnega organa je pravi razlog za sklenitev delovnega razmerja z A. R. nastal ob vstopu otroka D. L. v 1. razred osnovne šole, ko mu je bila kot gibalno oviranemu učencu, z odločbo Zavoda RS za šolstvo priznana pravica do stalnega spremljevalca za nudenje fizične pomoči do konca ravni izobraževanja v osnovni šoli. Z A. R. so bile v času od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2010 sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, čeprav je Zavod RS za šolstvo z odločbo št. 962-361-825/2004-33 z dne 9. 4. 2007 učencu D. L. priznal pravico do stalnega spremljevalca do konca ravni osnovnošolskega izobraževanja, kar izkazuje potrebo po zaposlitvi za nedoločen čas, ne pa potrebe po zaposlitvi za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela.

5. Okrajno sodišče v Trbovljah je sicer v izreku sodbe zapisalo, da je po uradni dolžnosti spremenilo opis izreka plačilnega naloga, vendar gre po ugotovitvah Vrhovnega sodišča za spremembe pri kratkem opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del plačilnega naloga po 57. členu ZP-1. Kot bistveno je sodišče ugotovilo, da bi storilka z A. R. morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za čas do zaključka izobraževanja učenca D. L. v osnovni šoli, saj mu je bila do takrat priznan pravica do stalnega spremljevalca za nudenje fizične pomoči. Po ugotovitvah sodišča je potreba po zaposlitvi R. iz razloga začasno povečanega obsega dela po tretji alineji prvega odstavka 52. člena ZDR trajala do konca izobraževanja D. L. v osnovni šoli in ne samo za eno šolsko leto. V pravno opredelitev dejanja in izrečeno globo sodišče ni posegalo, saj je v ostalem delu plačilni nalog prekrškovnega organa potrdilo in zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da bi ob takšni odločitvi, sodišče moralo upoštevati tudi drugi odstavek 53. člena ZDR, ki časovno omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas na največ dve leti. Za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da mora povečan obseg dela trajati le začasno. Odločitev sodišča, da bi morala biti pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas trajanja osnovnošolskega izobraževanja, torej za minimalno devet let, nasprotuje določbi drugega odstavka 53. člena ZDR in samemu namenu začasnosti, ki ga določa tretja alineja prvega odstavka 52. člena ZDR. Kljub temu pa vrhovni državni tožilec meni, da je storilka, glede na ugotovljene okoliščine, da se potrebe D. L. po spremljevalcu vsako leto znova določijo v individualiziranem programu, da mora ministrstvo vsako leto znova izdati soglasje k začasni sistematizaciji delovnega mesta in odobriti sredstva za plačilo spremljevalca za nudenje fizične pomoči učencu, pravilno sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta in v njenem ravnanju niso podani zakonski znaki prekrška po osmi točki prvega odstavka 229. člena ZDR, zato predlaga razveljavitev sodbe in odpravo plačilnega naloga.

7. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča se ugotovljena dejstva prekrškovnega organa in sodišča, kljub spremembi kratkega opisa dejanskega stanja, ki ga je napravilo sodišče, v bistvenem ne razlikujejo. Oba organa sta namreč ugotovila, da je bila z odločbo Zavoda RS za šolstvo št. 962-361-825/2004-33 z dne 9. 4. 2007 učencu D. L. priznana pravica do stalnega spremljevalca za nudenje fizične pomoči do konca ravni osnovnošolskega izobraževanja. Na podlagi te ugotovitve je prekrškovni organ zaključil, da bi storilka z A. R. morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sodišče pa, da bi morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do konca ravni osnovnošolskega izobraževanja učenca D. L. Odločitvi prekrškovnega organa in sodišča se torej razlikujeta v pravni presoji vprašanja, ali gre potrebo po zaposlitvi delavke do konca ravni osnovnošolskega izobraževanja učenca, ki praviloma traja devet let, šteti za zakonski razlog začasno povečanega obsega dela iz tretje alineje 52. člena ZDR ali ne.

8. ZDR izhaja iz načela, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa izjema (prvi odstavek 10. člena ZDR). To splošno načelo je konkretizirano predvsem v 52. in 53. členu ZDR. Prvi taksativno našteva primere, v katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, drugi določa časovne omejitve tako sklenjenih pogodb. Kot zakonski razlog za zaposlitev za določen čas ZDR v tretji alineji 52. člena določa začasno povečan obseg dela. Za ta razlog pa nadalje velja še omejitev iz drugega odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.

9. Za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da mora povečan obseg dela trajati le začasno.(1) Začasno povečan obseg dela je odprt pravni pojem, ki ga ZDR podrobneje ne definira, zato ga je treba v vsakem konkretnem primeru z ustreznimi metodami razlage vsebinsko napolniti in razložiti. Pri presoji ali je obseg dela trajno ali le začasno povečan, je treba upoštevati tudi omejitev iz 53. člena ZDR, ki dovoljuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za največ dve leti. Povečan obseg dela, ki naj bi po predvidevanjih delodajalca trajal več kot dve leti, torej že zaradi zakonskih omejitev ne more imeti narave začasnosti. Stališče sodišča, da ima povečan obseg dela, ki naj bi predvidoma trajal do konca ravni osnovnošolskega izobraževanja učenca D. L., naravo začasno povečanega obsega dela, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nasprotuje samem namenu začasnosti. Povečan obseg dela na osnovni šoli, na kateri je storilka ravnateljica, je dejansko obstajal oziroma še vedno obstaja, vendar nima začasne narave v smislu tretje alineje 52. člena ZDR. Nadalje je potrebno odgovoriti še na vprašanje ali je tveganje, da se bo potreba po delu spremljevalca za učenca D. L. zmanjšala ali celo odpadla, da ministrstvo ne bo izdalo soglasja k sistematizaciji delovnega mesta ali da ne bo odobrilo finančnih sredstev ipd., dolžan nositi delavec ali delodajalec. V sodni praksi je sprejeto stališče, da negotovost, ali bo delodajalec tudi v bodoče lahko zagotavljal delo v enakem obsegu, kot ga je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče prenesti na delavca in ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.(2) V primeru, da delodajalec v daljšem časovnem obdobju ne more več zagotavljati dela delavcu, ima namreč možnost delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Glede na pojasnjeno stališče, da povečan obseg dela v predvidenem trajanju devetih let, kolikor traja osnovnošolsko izobraževanje, nima narave začasnosti, ter da negotovost, da se bodo potrebe po delu zmanjšale ali celo odpadle ni mogoče prevaliti na delavca, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev prekrškovnega organa pravilna. Stališče vrhovnega državnega tožilca, ki meni, da je storilka, zaradi specifičnih okoliščin, ki se kažejo v tem, da je vsako leto znova potrebno preverjati obstoj potrebe po zaposlitvi delavca spremljevalca, upravičeno sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, je neutemeljeno, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, na podlagi 425. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo VDS Pdp 1155/2007 z dne 9. 10. 2008. Op. št. (2): Glej npr. sodba VDS Pdp 1108/2006 z dne 7. 6. 2007 in sodba VDS Pdp 1302/2005 z dne 21. 9. 2006.