Jedro

Zaradi izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva se ne sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ampak se sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, v kateri je določno opredeljeno obdobje, v katerem bo delavec delal krajši delovni čas. Ker tožena stranka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas drugih razlogov, razen izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa, ni navedla, se ta pogodba o zaposlitvi šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Odpoved pogodbe o zaposlitvi (oz. odločitev tožene stranke z dne 5. 11. 2007 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki na dan 24. 10. 2007) je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožnico vrniti nazaj na delo, ji s 25. 11. 2007 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo od tega dne dalje prijaviti v socialno zavarovanje, vse v 8. dneh od prejema sodbe in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 789,58 EUR, v 8. dneh od prejema sodbe in sicer tako, da jih nakaže na TRR tožničinega pooblaščenca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke (odločitev z dne 5. 11. 2007 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki na dan 24. 10. 2007) tožeči stranki z dne 5. 11. 2007 kot nezakonita razveljavi ter da tožena stranka tožnico vrne na delo, ji s 25. 11. 2007 vpiše delovno dobo v delovno knjižico in jo od tega dne dalje prijavi v socialno zavarovanje. Odločilo je, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi. Tožnica poudarja, da je imela pri toženi stranki, glede na svojo invalidnost, sicer neustrezno delo, pa vendarle formalno veljavno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto „številčenje, kompletiranje“, česar pa ni opravljala že vrsto let, saj ji je bilo ustno odrejeno delo na delovnem mestu „lepljenje“. Tožena stranka je dne 7. 9. 2005 s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas brez zakonske podlage. Tožnica je pred navedeno pogodbo imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s pogodbo z dne 7. 9. 2005 pa je tožena stranka nezakonito realizirala tožničino pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 48. čl. Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Tožena stranka je namreč tožnici obrazložila, da takšno pogodbo mora skleniti, ker bo koristila pravice iz naslova starševskega varstva do 24. 10. 2007 in bo potem sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas namesto pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za enako delo, to je „številčenje, kompletiranje“. Tožena stranka je izigrala predpise o delovnih razmerjih in starševskem varstvu, pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena brez pravne podlage in je torej nezakonita. V posledici navedenega tožnici delovno razmerje ni moglo prenehati s potekom roka. Tožnica v pritožbi še poudarja, da poleg vsega, delovno mesto „lepljenje“, ki ji ga je z novo pogodbo o zaposlitvi ponudila tožena stranka, za tožnico, ki je delovni invalid od leta 1998, ni ustrezno. Tožnica za navedeno delo ni zdravstveno zmožna, zato iz tega razloga ni podpisala pogodbe, ki ji jo je ponudila tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito in sicer na podlagi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in na podlagi soglasja tožeče stranke. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisala, v tej pogodbi pa je bilo natančno navedeno, da se z njo nadomesti do sedaj veljavna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ter da bo po izteku te pogodbe, ponovno sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je svojo obveznost izpolnila, tožnici je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa je tožnica ni hotela podpisati. Tožnici je tako delovno razmerje prenehalo s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Iz dokaznega postopka v tem individualnem sporu izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki (vključno z zaposlitvijo pri materinskem podjetju tožene stranke - M. d.d.) zaposlena od 24. 10. 1988. Tožnica je imela, ne glede na odločbo ZPIZ z dne 2. 6. 1998 (priloga A2), s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica za delovno mesto „številčenje - kompletiranje“ ni več sposobna, vse do 7. 9. 2005 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto „številčenje, kompletiranje“. Po navodilih delodajalca je tožnica dne 7. 9. 2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto „številčenje - kompletiranje“. Glede na razlago delodajalca, je tožnica pogodbo o zaposlitvi za določen čas morala skleniti, ker naj bi tako zahteval takrat veljavni 47. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je v 2. odst. določal, da če se spremenijo pogoji iz 3., 5. in 6. alinee 1. odst. 29. čl. ter v primerih iz 90. čl. ZDR, se sklene nova pogodba o zaposlitvi. Tožnica je namreč izkoristila pravico staršev do krajšega delovnega časa po 48. čl. Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS št. 97/2001). Pogodba o zaposlitvi je bila tako sklenjena zaradi krajšega delovnega časa zaradi starševstva in sicer od 28. 9. 2005 do 24. 10. 2007 (priloga A18). Tožena stranka je tožnici dne 9. 10. 2007 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto „lepljenje“. Tožnica nove pogodbe ni podpisala, ker je štela, da za to delovno mesto kot invalid III. kategorije, ni zdravstveno sposobna, zato ji je tožena stranka dne 5. 11. 2007 poslala obvestilo, da ji je delovno razmerje prenehalo s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Bistveno vprašanje za rešitev tega individualnega delovnega spora je vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 9. 2005 sklenjena zakonito.

Sklepanje delovnega razmerja za določen čas je po določbah ZDR izjema. Da je sklepanje delovnih razmerjih za določen čas izjema, izhaja tudi iz direktive 1999/70/EEC, ki v 6. točki splošnih ugotovitev priloge direktive izrecno ugotavlja, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerjih. Tako 54. člen ZDR določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kdaj se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je določeno v 52. členu ZDR.

Dokazno breme v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas je na strani delodajalca. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je po določbah ZDR izjema. Zato je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da je v določenem trenutku nastal razlog, zaradi katerega potrebuje delavca le za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas mora biti razlog, ki opravičuje sklenitev take pogodbe o zaposlitvi, naveden oziroma določno opredeljen. Navedeno izhaja tudi iz 1. odstavka 77. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in med drugim veže njeno prenehanje tudi na prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki določno ne opredeljuje razloga za zaposlitev za določen čas, je sklenjena v nasprotju z zakonom.

V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi izvrševanje pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva po 48. čl. ZSDP. Takrat veljavni 47. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), je resda v 2. odst. določal, da, če se spremenijo pogoji iz 6. alinee 1. odst. 29. čl. (določilo, ali gre za delovno razmerje s polnim ali krajšim delovnim časom), se sklene nova pogodba o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki določno opredeljuje obdobje, v katerem bo delavec delal s krajšim delovnim časom, ne pomeni pa, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, da je v takšnem primeru potrebno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Kdaj se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je določeno v 52. členu ZDR. Med taksativno naštetimi primeri ni situacije, ko bi delodajalec z delavcem lahko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga izvrševanje pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva. Tudi ZSDP nima določbe, ki bi delodajalcu omogočala, da z delavcem, ki koristi pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pravica do krajšega delovnega časa je pravica, o kateri na prvi stopnji odloča center, ki ga določi minister (Center za socialno delo- 51. čl. ZSDP). Odločba Centra za socialno delo ni podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (zaradi pridobitve te pravice tudi po noveli ZDR-A ni potrebno spremeniti pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala kakšnega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, niti ni kakšen drug razlog razviden iz same pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavko, ki je bila predhodno pri njej zaposlena na istem delovnem mestu in za nedoločen čas, ni imela zakonske podlage, velja domneva (presumptio iuris), da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „številčenje, kompletiranje“ z dne 7. 9. 2005 sklenjena za nedoločen čas (54. čl. ZDR). Pri presoji obstoja delovnega razmerja, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, saj je avtonomija pogodbenih strank omejena. Navedeno zlasti velja v primeru ugotavljanja in presoje v zvezi s tem ali sta stranki sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Tožena stranka se zato ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je tožnica takšno pogodbo tudi sama podpisala.

Pogodba o zaposlitvi preneha veljati na enega izmed načinov, določenih v 75. čl. ZDR. ZDR ne predvideva, da bi pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, lahko prenehala na način, kot je to izvedla tožena stranka. Obvestila (oz. odločitve delodajalca) o prenehanju delovnega razmerja z dne 5. 11. 2007, ni mogoče šteti za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, druge oziroma drugačne odpovedi pa tožena stranka tožnici ni dala. Tožena stranka je tožnici tako dne 5. 11. 2007 nezakonito izdala obvestilo o prenehanju delovnega razmerja in ji z dnem 24. 10. 2007 tudi nezakonito zaključila delovno knjižico ter jo odjavila iz socialnih zavarovanj. Tožena stranka je iz navedenih razlogov tožnico dolžna vrniti nazaj na delo in ji od dne 25. 11. 2007 dalje (tožnica je bila od 25. 10. 2007 do 24. 11. 2007 zaposlena pri drugem delodajalcu - list. št. 20) zagotavljati vse pravice, ki ji gredo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče, v skladu s 5. alineo 358. čl. ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo.

Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da bo morala tožena stranka tožnici, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oz. usposobljenostjo.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se je spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zaradi česar je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje (154., 155. čl. ZPP).

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 1433,5 točk - 300 točk za tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), 300 točk za zastopanje na poravnalnem naroku, 600 točk za zastopanje na prvem in nadaljnjih narokih, 225 točk za pripravljano vlogo, 1 % + 2 % materialne stroške (18,5 točk) kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 657,98 EUR, ob upoštevanju 20 % DDV (131,60 EUR) pa 789,58 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 789,58 EUR, v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo 50 točk za prejem in pregled sodbe ter poročilo stranki, ker so ti stroški že zajeti v drugih pravdnih dejanjih, prav tako ji ni priznalo stroškov za zdravniške preglede za mnenje zdravstvene komisije in sicer iz razloga, ker le ti niso bili potrebni stroški tega postopka in jih zato ni dolžna kriti tožena stranka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 15/1c in 4 OT) oziroma 172,13 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške (3,44 EUR), 20 % DDV v višini 35,11 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 210,68 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR, v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.